O statusu kulturnih delavk in delavcev, upokojevanju in razmerah v kulturno umetniškem sektorju smo se pogovarjali s Tanjo Petrič, literarno kritičarko, prevajalko, urednico in predsednico Društva slovenskih književnih prevajalcev.
Pokojninska reforma je sprejeta, vlada je zadovoljna in ponosna. Kaj pomeni za kulturnike, posebej za samozaposlene v kulturi, smo lahko zadovoljni in ponosni tudi mi?
Naredil se je pomemben premik na mnogih mestih; za samostojne delavce v kulturi (tako nas zakon po novem imenuje) so se preoblikovali predvsem pomembni členi glede bolniškega staleža in nadomestila v času bolniške odsotnosti, drsnega cenzusa in karierne dinamike. Uredba o minimalnih plačilih za samozaposlene v kulturi pa vpeljuje primerljiv sistem s plačnimi razredi v javnem sektorju. Vendar pa je bil zakon popravljen v okviru meje, ki je bila zakonu postavljena že vnaprej – tj. da se spreminja samo tretjinsko in ne v celoti, in da ostane brez velikih finančnih posledic oz. znotraj okvirjev, kot jih je postavilo Ministrstvo za finance. Zato v finančnem smislu ni ambiciozen in so nekateri popravki »kozmetični«, vpeljujejo pa sistemske spremembe, na katerih bo treba graditi v prihodnje in zakon še »piliti«. Vsekakor menim, da je šlo za obsežno spremembo v pozitivni smeri, ki se je dotaknila nevralgičnih točk samostojnih delavcev v kulturi, ker so se razmere zanje v zadnjih letih močno poslabšale, tudi zaradi covida, vse večje draginje, desetletja dolgega neusklajevanja honorarjev z rastjo plač itd.
Preberite večRavno v teh letih se množično upokojuje močna generacija samozaposlenih književnih prevajalcev, ki pa žal dolga leta ni imela urejenega statusa, s čimer nima dovolj delovne dobe, za upokojitev pa dosega seveda starostni kriterij. To pomeni, da je izračun njihovih pokojnin porazen, ob čemer gre za vrhunske književne prevajalce z najvišjimi stanovskimi in mednarodnimi nagradami, torej za ljudi z izjemnimi dosežki na področju kulture.
