Kako umetnost na recept razviti iz posameznih projektov v trajnejšo obliko sodelovanja kulture, zdravstva in socialnega varstva? Na mednarodni konferenci Ne živimo samo od kruha: Kdo in kako naj v Evropi predpisuje umetnost?, ki jo je Asociacija 8. oktobra 2026 pripravila v Kinu Šiška, sta različni poti tega razvoja predstavili Inga Surgunte iz Latvije in Simona Staffieri iz Italije.
Sklop »Umetnost na recept: od posameznih praks do sistema« je potekal v okviru projekta CARE – Lab 3: Culture on Prescription. Predstavitvi sta osvetlili organizacijo napotovanja, sodelovanje med strokovnjaki in kulturnimi izvajalci ter vprašanje, kako zagotoviti financiranje in ustrezne pogoje za delo.
Kaj je umetnost na recept
Umetnost na recept je oblika socialnega predpisovanja, pri kateri zdravstveni ali socialnovarstveni strokovnjaki ljudi usmerjajo v kulturne in umetniške dejavnosti za podporo počutju in socialni vključenosti. Takšno sodelovanje potrebuje dogovorjene poti vključevanja, povezovanje z izvajalci in spremljanje izkušenj udeležencev. Pomembno vlogo imajo tudi osebe, ki posameznika podprejo pri izbiri dejavnosti in vključitvi vanje.
Latvija: od muzejskega pilota do povezanega programa
Inga Surgunte z Latvijske akademije za kulturo in združenja Culture and Health Latvia je predstavila izkušnjo občine Cēsis. Tam so leta 2022 začeli s programom »Muzeji na recept«, po vključitvi v projekt Arts on Prescription in the Baltic Sea Region pa so začetni poskus nadgradili z jasnejšim modelom sodelovanja, usposabljanjem in evalvacijo. Pri vključevanju udeležencev so sodelovali bolnišnica, občinska socialna služba, rehabilitacijski center in zavod za zaposlovanje. Osrednje mesto v modelu je dobila povezovalna oseba oziroma link worker, ki je skrbela za komunikacijo med službami in kulturnimi ustanovami ter za podporo udeležencem. To vlogo je prevzela muzejska pedagoginja z dolgoletnimi izkušnjami v socialnem in mladinskem delu.
V skupinah po 12 do 15 ljudi so udeleženci spoznavali različne muzeje in preizkušali likovno ustvarjanje, pisanje, glasbo, gledališče ter tradicionalne obrti. Srečanja so omogočala tudi sproščeno druženje. Organizatorji so namenoma povezovali ljudi različnih starosti in življenjskih okoliščin ter ustvarjali priložnosti za srečanja, do katerih sicer pogosto ne bi prišlo. Po predstavljenih ugotovitvah evalvacije se je izboljšalo duševno počutje udeležencev, nastajale pa so tudi trajnejše socialne vezi. Sodelujoče socialne službe so pridobile dodatno možnost podpore svojim uporabnikom. Muzeji so ob tem prepoznali ovire pri dostopnosti, ki jih prej niso dovolj zaznavali: poleg fizičnih tudi socialne, čustvene in ovire pri razumevanju vsebin.
Surgunte je posebej opozorila na položaj kulturnega sektorja. Pri presoji ekonomskih koristi je treba vprašati, kdo jih prejema in kdo nosi stroške. Razvoj umetnosti na recept mora vključevati plačano delo in priložnosti za umetnike. V predstavljenem mednarodnem projektu je bilo vse delo plačano. Občina je program leta 2026 nadaljevala z lastnimi sredstvi, nadaljnji evropski projekt pa omogoča njegov razvoj do leta 2029. Novoustanovljeno združenje Culture and Health Latvia sodeluje z občino pri pridobivanju sredstev in usposabljanju ter koordinira medresorsko skupino za kulturo in zdravje.
Italija: razvejane prakse, odprta vprašanja sistemske podpore
Simona Staffieri iz CCW – Cultural Welfare Center se je konferenci pridružila na daljavo. Predstavila je ugotovitve prve italijanske nacionalne raziskave o socialnem predpisovanju in kulturni blaginji, ki je zajela 918 organizacij z veljavnimi anketnimi odgovori ter vključevala tudi poglobljene intervjuje in fokusne skupine. Raziskava razlikuje med organizacijami, ki že izvajajo formalne poti socialnega predpisovanja, in kulturnimi ustanovami, ki ponujajo dejavnosti za podporo zdravju ter želijo takšne poti še vzpostaviti. Med dejavnostmi so skupno branje, obiski muzejev, pripovedovalski sprehodi, gledališče, likovne delavnice in glasba.
Predstavljeni podatki kažejo pomembno vlogo psihologov, psihoterapevtov ter strokovnjakov iz socialnega varstva in izobraževanja pri napotovanju. Delež splošnih zdravnikov med navedenimi napotovalci znaša 8,2 odstotka. Poti vključevanja se tako razvijajo tudi prek služb za duševno zdravje in lokalnih socialnih služb. Med izrazitimi izzivi je položaj povezovalne osebe. V predstavitvi je navedla, da jo 86,4 odstotka organizacij ocenjuje kot ključno, formalno urejeno vlogo pa jih ima le 24,1 odstotka. Naloge zato pogosto prevzemajo zaposleni ob svojem drugem delu, brez namenskega plačila. Raziskava odpira tudi vprašanja financiranja, skupnih meril vrednotenja in nadaljnjega spremljanja udeležencev. Kvalitativni del raziskave pri tem poudarja vrednost kulturnih prostorov, v katerih lahko ljudje sodelujejo kot ustvarjalci in člani skupnosti. Muzej, knjižnica ali gledališka delavnica lahko omogočijo vključevanje z manj stigme ter odprejo prostor za izražanje, samostojno odločanje in povezovanje.
Kaj to pomeni za Slovenijo?
Izkušnji odpirata konkretna vprašanja za razvoj umetnosti na recept pri nas: kdo bo povezoval udeležence, napotovalce in izvajalce, kako bo to delo financirano ter kako bomo spremljali kakovost programov in izkušnje sodelujočih. Latvijski primer pokaže pomen lokalnega partnerstva in nadaljevanja po pilotnem projektu. Italijanska raziskava pa opozarja, da tudi razvejano področje praks potrebuje usklajevanje, priznane strokovne vloge in stabilnejše vire. Za Asociacijo je pri tem bistveno tudi, da razvoj sodelovanja z zdravstvom prinese ustrezno podporo kulturnim organizacijam in plačano delo ustvarjalcem.
Posnetek in gradivo
Spodaj si lahko ogledate predavanje Inge Surgunte. Simona Staffieri snemanja svojega nastopa ni dovolila, z njenim dovoljenjem pa objavljamo predstavitev Art and culture on prescription in Italy: Key findings from the first Italian national survey on social prescribing and cultural welfare.
Konferenca Ne živimo samo od kruha je skupni okvir dogodka. Sklopa »Kultura in zdravje v Evropi: od dokazov do sistemskih sprememb« in »Od praks do sistema: kultura in zdravje v Sloveniji« sta potekala v okviru Culture & Health Platform, sklop »Umetnost na recept: od posameznih praks do sistema« pa v okviru projekta CARE – Lab 3: Culture on Prescription. Projekt CARE in platformo Culture and Health sofinancira Evropska unija, aktivnosti projekta Kultura za duševno zdravje Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo RS v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2024, aktivnosti vsebinske mreže Asociacija, ki vključujejo tudi medsektorsko povezovanje z zdravjem, pa Ministrstvo za kulturo in Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana.
