V Asociaciji smo se odzvali na predlog novele Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki ga je Ministrstvo za kulturo konec preteklega meseca objavilo v javni razpravi. Kot v gradivu navaja predlagatelj, pri njegovi pripravi ni sodeloval noben zunanji strokovnjak, pred javno razpravo pa vanjo ni bila vključena niti zainteresirana strokovna javnost. Predlog je tako prišel v javno razpravo s precej nedodelanim osnovnim konceptom. Že zgolj zato smo v društvu do njega zadržani, še preden se spustimo v presojo posameznih rešitev.
Ministrstvu smo predlagali, naj predlog umakne, ga ob sodelovanju strokovne in zainteresirane javnosti temeljito dopolni ter šele nato ponovno predloži v primerno dolgo javno razpravo. Prav zgodnje soočenje koncepta z znanjem in izkušnjami tistih, ki ureditev poznajo in bodo z njo živeli, bi lahko preprečilo vrsto protislovij, nejasnosti in nepojasnjenih izbir, ki jih vsebuje predlog. Javna razprava po našem mnenju namreč ne bi smela biti faza, v kateri zainteresirana javnost namesto predlagatelja šele dokončuje osnovni koncept zakona.
Asociacija pri tem ne zagovarja nespremenljivosti sedanjega modela, temveč priporoča, naj bo nova ureditev najmanj tako koherentna, odprta in odporna proti političnemu vplivu kot veljavna.
Predlog brez zadostne analize
Pri pregledu novele ZRTVS-1 smo namreč ocenili, da četudi predlagatelji navajajo, da z reformo zasledujejo cilje, sorodne veljavni različici zakona, niso prepričljivo prikazali, katere konkretne pomanjkljivosti želijo odpraviti, zakaj in kako jih predlagani model odpravlja ter kakšne posledice bodo imele spremembe. Gradivo na primer zatrjuje, da štiričlanska uprava otežuje odločanje in razpršuje odgovornost, a v njem najdemo zgolj splošne razlage za problematiko, ne pa tudi empiričnih in primerjalnih podlag, ki bi obseg zatrjevanih težav vsaj ustrezno ponazorile, če že ne tudi dokazale. Preseneča tako tudi, da gradivo navaja, da predlog bodisi nima finančnih posledic bodisi za oceno finančnih posledic podatkov ni, čeprav z njim vzpostavljajo nove organe, spreminjajo pristojnosti, predčasno končujejo mandate in posegajo v način določanja financiranja glasbene ustvarjalnosti in določenih programov, tudi manjšinskih. Predlog vsebuje celo protislovje glede tega, kdo sprejema finančni načrt, Programski ali Nadzorni svet.
V Asociaciji smo zato zaključili, da ne gre za podrobnosti, ki bi jih lahko prezrli ali bi jih bilo mogoče odpraviti z nekaj redakcijskimi popravki, temveč pokažejo, da niti osnovna razmerja med programskim odločanjem, poslovodenjem in finančnim nadzorom še niso dovolj izdelana, da bi bil predlog zrela podlaga za resnejšo obravnavo in nadaljevanje zakonodajnega postopka. Posledice neizdelanosti koncepta so vidne tudi v tistem delu, ki nas v društvu najbolj zanima, pri sestavi spremenjenih organov, med njimi Programskega sveta. V društvu menimo, da četudi gre za sistem, ki smo ga že poznali, saj predlog deloma obnavlja ureditev, ki jo je ZRTVS poznal pred letom 2022, ni jasno, zakaj je še izrazitejši premik nazaj v smer delegatskega sistema vključevanja civilne družbe in stroke v programsko odločanje javne RTVS boljši od zdajšnjega načina imenovanja in sestave Sveta RTV Slovenija. Ministrstvo nam pri tem ne pomaga, saj ni pojasnilo meril, po katerih je trajni privilegij imenovalne pravice podelilo prav izbranim institucijam ali organizacijam. Zato lahko le ugibamo, ali gre za priznanje za zasluge, zgodovinsko izpričano in drugo relevantno odličnost.
Imenovalci brez pojasnjene reprezentativnosti
Zgodovinsko ali strokovno izpričana odličnost institucije ali organizacije, in številnim izbranim jo gre nedvomno priznati, sama po sebi še ne pomeni reprezentativnosti določenega družbenega področja. Javni poziv, ki ga po našem branju ohranja 17.b člen, je pomembna formalna varovalka, vendar sam po sebi ne zagotavlja pluralne in javno preverljive izbire. Predlog ne zahteva vnaprejšnje konkretizacije meril, primerjalne presoje kandidatov niti dovolj vsebinske obrazložitve imenovanja. Če so imenovalci določeni trajno, merila njihove reprezentativnosti pa niso pojasnjena, se nevarnost arbitrarnosti zgolj premakne: od neposrednega političnega imenovanja k slabo preverljivi institucionalni izbiri. Rezultat je lahko privilegiran dostop posameznih organizacij, ne pa nujno izbira kandidata z najširšim strokovnim in področnim zaupanjem. Zmedo dodatno ustvarja sam novi 17. člen. Ta izvedbo javnega poziva izrecno omenja samo pri nekaterih imenovalcih, čeprav naj bi splošna obveznost iz 17.b člena veljala za vse. Pri SAZU je izbor obenem omejen na njene člane, pri drugih institucijah pa razmerje med javnim pozivom in njihovo notranjo izbiro ni podrobneje pojasnjeno. Če javni poziv velja za vse, je selektivno ponavljanje določbe nepotrebno in zavajajoče; če naj bi bile med postopki razlike, bi jih moral zakon določiti jasno in jih predlagatelj tudi utemeljiti.
To velja tudi za neposredno imenovalno pravico Glasbene matice Ljubljana, ki je zgodovinsko pomembno kulturno društvo, katerega delovanja kljub temu ni mogoče šteti za reprezentativni presek širokega spektra raznovrstnega domačega glasbenega ustvarjanja, tudi tistega, ki ga zaobjema delovanje RTVS kot osrednjega javnega zavoda na področju kulture. Podobno ostaja nejasno, zakaj naj bi predstavnika kulture in avdiovizualnega sektorja namesto Nacionalnega sveta za kulturo imenovala Kulturniška zbornica Slovenije. Asociacija je ob zadnji noveli ZUJIK podprla krepitev ter s tem osmislitev njene vloge, vendar reprezentativnega telesa ni mogoče ustvariti zgolj z zakonsko ureditvijo ali mu reprezentativnosti podeliti z novo pristojnostjo. Ta mora izhajati iz dejanskega članstva, njegove področne in regionalne širine ter odprtih in javno preverljivih postopkov odločanja. Ker teh okoliščin iz javno dostopnih podatkov za zdaj ni mogoče zanesljivo presoditi, predlog imenovalno pristojnost podeljuje pred dokazom, da jo izbrani imenovalec lahko legitimno izvršuje. Problem nepojasnjene reprezentativnosti je še posebej očiten na področju avdiovizualne ustvarjalnosti. Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev se kot krovna strokovna organizacija produktivne kinematografije povezuje z osmimi nacionalnimi strokovnimi združenji. To ne pomeni, da bi morala neposredno imenovalno pravico dobiti prav ona, pokaže pa, da Kulturniška zbornica ni edini niti samoumevni predstavniški kanal. Predlagatelj bi moral zato pojasniti, zakaj je izbral prav njo in kako bodo v izbor vključene področne organizacije, ki dejansko poznajo produkcijske, delovne in ustvarjalne razmere avdiovizualnega sektorja.
Odprt postopek namesto zakonskih privilegijev
Toda vprašanje, katera posamezna organizacija bi bila primernejši imenovalec, je drugotno. Osrednja prednost veljavne ureditve namreč je, da odprt in pluralen postopek praviloma vodi širše zasnovan področni organ, ki ni neposredno vezan na interese posamezne kandidacijske organizacije, temveč naj bi področje obravnaval kot celoto. Tudi sedanja ureditev torej uporablja področne imenovalce, vendar izbor kandidatov praviloma umešča v javne postopke in imenovalno pristojnost poverja organom s širšim področnim mandatom. Sporno tako ni sodelovanje institucij kot tako, temveč vrnitev k neposrednejšim in selektivneje podeljenim zakonskim mandatom brez obrazloženih meril njihove reprezentativnosti.
Takšno izhodišče je skladno z dosedanjimi prizadevanji Asociacije. Ob imenovanju članov Sveta RTV Slovenija leta 2023 zase ali druge izbrane organizacije nismo zahtevali zakonsko zagotovljenega sedeža, temveč smo poudarili, da morata predstavnika kulture in avdiovizualnega sektorja poleg ustreznih strokovnih kompetenc poznati tudi položaj poklicnih nevladnih organizacij, samozaposlenih, neodvisnih producentov in drugih ustvarjalcev zunaj največjih institucij. Bistvo zastopanja javnosti po mnenju društva ni v tem, da izbrana organizacija v organ pošlje »svojega« človeka, temveč da odprt postopek pripelje do osebe, sposobne zastopati področje v njegovi dejanski raznolikosti.
Močan Nadzorni svet brez jasnih varovalk
Pomemben del dejanske upravljavske moči se medtem iz Sveta prenaša na Nadzorni svet, katerega šest od sedmih članov bi imenovala Vlada, tri na predlog ministrstev, pristojnih za kulturo, finance in pravosodje, ter tri na predlog Združenja nadzornikov Slovenije, Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije in Gospodarske zbornice Slovenije. Ta svet bi imenoval in razreševal generalnega direktorja, sprejemal statut in finančni načrt ter odločal o pomembnih poslovnih vprašanjih, predlog pa ne določa niti njegove sklepčnosti in večin. Njegove pristojnosti so dodatno odprte z določbo, po kateri opravlja tudi druge naloge, določene z lastnim poslovnikom ali statutom. Organ, ki ima tako velik vpliv na vodstvo, organizacijo in materialne pogoje javnega servisa, si dodatnih pristojnosti in nalog ne bi smel določati sam; njihov obseg, postopke odločanja in ključne varovalke bi moral jasno opredeliti zakon. Soglasje Programskega sveta je pomembna varovalka, vendar ne more nadomestiti jasno urejenih postopkov in razmerij med organi.
Manj glasu za tiste, ki program ustvarjajo
Predlog zmanjšuje tudi neposredno zastopanost zaposlenih pri programskem odločanju: namesto sedanjih šestih članov bi bila v Programskem svetu le dva, odpravljena pa bi bila tudi funkcija delavskega direktorja. Tako izrazitega zmanjšanja glasu tistih, ki program ustvarjajo, predlagatelj ne podpre z analizo posledic. To je posebej pomembno ob razširjenosti prekarnih oblik dela in težavah pri zagotavljanju poštenega plačila zunanjim sodelavcem RTV Slovenija. Asociacija je večkrat že zahtevala dosledno spoštovanje uredbe o minimalnem plačilu zunanjih izvajalcev kulturnih storitev, tudi pri novinarjih, ki pripravljajo kulturne oddaje, ter uvedbo primerljivih minimalnih standardov za samostojne novinarje. Zunanji sodelavci seveda niso zastopani že s sedeži zaposlenih v organih zavoda, zato ohranjanje teh sedežev samo po sebi ne rešuje njihovega položaja. Toda zmanjševanje institucionalnega glasu zaposlenih, ne da bi se hkrati okrepili mehanizmi socialnega dialoga in zaščite vseh, ki program ustvarjajo, pomeni premik v napačno smer.
Kulturno poslanstvo potrebuje predvidljivo financiranje
Nejasnosti pri upravljanju spremlja tudi slabitev ene od konkretnih finančnih varovalk kulturnega poslanstva RTV Slovenija. Predlog namreč odpravlja sedanje merilo za proračunsko financiranje glasbene produkcije RTV Slovenija. Štiriodstotna formula ni nujno edina mogoča rešitev, vendar jo predlog zgolj črta, ne da bi jo nadomestil z drugim merilom, ki bi Simfoničnemu orkestru, Big Bandu ter Otroškemu in mladinskemu pevskemu zboru zagotavljalo zadostno in večletno predvidljivo financiranje. Če staro merilo ni ustrezno, ga je po naše treba nadomestiti z boljšim, ne zgolj odstraniti. Pozdravljamo pa jasnejšo ureditev varovanja arhivskega gradiva in predvideno javno dostopnost njegove evidence. V nadaljnji pripravi bo treba natančneje razmejiti javnost popisa, dejanski dostop do gradiva in njegovo ponovno uporabo ter pri tem ustrezno varovati avtorske, sorodne in osebnostne pravice ustvarjalcev.
Predlog naj se vrne v pripravo
Asociacija zato predloga v sedanji obliki ne more podpreti, saj ocenjujemo, da ni dovolj zrela podlaga za nadaljevanje zakonodajnega postopka ali členovno popravljanje. Kadar predlog novele terja tako obsežne popravke, je prav, da osnovni koncept in rešitve najprej ustrezno izdela predlagatelj sam in se ne zanaša, da bodo rešitve namesto njega premišljevali deležniki v javni razpravi. Ministrstvo pozivamo, naj ga umakne in pred pripravo nove različice:
– opravi stvarno oceno delovanja veljavne ureditve in jasno opredeli probleme, ki jih želi rešiti;
– dosledno uredi pristojnosti, postopke odločanja in razmerja med organi;
– utemelji sestavo in način imenovanja Programskega in Nadzornega sveta ter zagotovi odprte in javno preverljive postopke imenovanja, ki v največji možni meri zmanjšujejo tveganje političnega vpliva in preprečujejo prevladujoči vpliv ene oblasti ali interesne skupine;
– pred zmanjšanjem zastopanosti zaposlenih in odpravo delavskega direktorja opravi stvarno presojo posledic ter predlog uskladi z zaposlenimi, Svetom delavcev in reprezentativnimi sindikati, hkrati pa zagotovi dosledno spoštovanje minimalnih standardov plačila zunanjih izvajalcev in začne pripravo primerljive ureditve za samostojne novinarje;
– določi predvidljiv način financiranja glasbene produkcije in realistično oceni finančne posledice sprememb;
– novo besedilo pripravi ob zgodnjem sodelovanju strokovne in zainteresirane javnosti ter zanj izvede primerno dolgo javno razpravo.
Veljavne ureditve v Asociaciji ne razglašamo za popolno in ne nasprotujemo njeni prenovi, kjer je ta potrebna in lahko ureditev dejansko izboljša. Dokler pa predlagatelj ne pripravi notranje dosledne in prepričljivo utemeljene rešitve, je smiselno in predvsem odgovorneje ohraniti veljavni model kot sprejeti novega, a neizdelanega.
Celoten odziv Društva Asociacija na predlog novele ZRTVS je dostopen na povezavi.