Samostojni delavci v kulturi se pogosto sprašujejo, koliko lahko zaslužijo, da ne presežejo cenzusa, ki določa upravičenost do državnega kritja prispevkov za socialno varnost. V dotičnem prispevku zato predstavljamo, kateri prihodki se vštevajo v cenzus in kateri ne.
Kot je navedeno v 14. členu Uredbe o samozaposlenih v kulturi, se izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa ugotavlja »za vsako tekoče leto posebej glede na povprečje dohodkov v prejšnji treh letih, ugotovljeno na podlagi odločb o odmeri dohodnine oziroma davčnih obračunov akontacij dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki so bili podlaga za odločbo o odmeri dohodnine«. Ministrstvo za kulturo na svoji spletni strani navaja, da lahko v letu 2026 izplačilo prispevkov za socialno varnost uveljavljajo tisti samostojni delavci v kulturi s priznano pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, katerih povprečni dohodek zadnjih treh let ne presega zneska 25.616,16 EUR. Zastareli zapis je treba dopolniti z 85. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki pojasnjuje, da opredeljene vrednosti ne smete presegati za več kot 30 %. To konkretno pomeni, da so letos do plačila prispevkov upravičeni tisti samostojni delavci v kulturi, katerih skupni dohodki v preteklih treh koledarskih letih zneska 76.848,48 EUR ne presegajo za več kot 30 %. Cenzus se torej preračunava za obdobje zadnjih treh let, kar pomeni, da so do plačanih prispevkov vseeno upravičeni tudi tisti, ki so denimo cenzus presegali zgolj v enem od omenjenih let, če skupni znesek dohodkov v zadnjem triletju prej omenjenega zneska ni presegel za več kot 30 %. Višina deleža prispevkov, ki jih bo v primerih preseganja cenzusa krilo ministrstvo, je odvisna od odstotka, v katerem samostojni delavec presega cenzus, kar smo obravnavali v tem prispevku.
Pri računanju dohodkovnega cenzusa je treba biti pozoren na vse dohodke, ki se štejejo v cenzus. Zakon o izvajanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK) kot takšne dohodke opredeljuje vse dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino, ti pa so določeni z 18. členom Zakona o dohodnini (Zdoh-2). To so:
- dohodek iz zaposlitve,
- dohodek iz dejavnosti,
- dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti,
- dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice,
- dohodek iz kapitala,
- drugi dohodki.
Poenostavljeno lahko uporabimo pravilo, da so z dohodnino načeloma obdavčeni vsi prihodki fizičnih oseb, ki so povezani s posameznikovim delom (plača, denarno nadomestilo v času brezposelnosti, dohodki prek avtorskih, podjemnih in študentskih pogodb, dohodki iz naslova dejavnosti). Nasprotno pa se prejemki, ki po Zakonu o dohodnini niso opredeljeni kot dohodek, kot sta dediščina in določena darila oziroma zasebna nakazila, ne obravnavajo kot obdavčljivi dohodek in se zato praviloma ne vštevajo v cenzus. Kot navaja Zakon o dohodnini so z dohodnino obdavčeni in se posledično vštevajo v cenzus tudi dohodki iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodki iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice, dohodek iz kapitala in drugi dohodki (dohodki preko avtorske, študentske pogodbe, itd.). Z dohodnino pa niso obdavčene pomoči in subvencije (glej 20. člen Zakona o dohodnini – ZDoh-2), dohodki v zvezi z izobraževanjem, kritje šolnine, starševski in otroški dodatek, socialna pomoč itd.
V primerih sočasnih oblik delovnih razmerij, npr. opravljanja delnega dela v okviru statusa samostojnega delavca v kulturi in delne zaposlitve ali samozaposlitve, se pri računanju dohodkovnega cenzusa seštevajo dohodki iz vseh oblik delovnih razmerij.
Poleg tega se v dohodkovni cenzus vključujejo tudi kapitalski dobički, čeprav se ne vključujejo v letno odmero dohodnine (zato jih informativni izračun dohodnine (IID) in odločba o letni odmeri dohodnine ne vsebujejo), gre pa za dohodke, ki v skladu z 80. členom ZDoh-2 spadajo med dohodke iz kapitala, in sicer gre za obresti, dividende, dobiček iz kapitala in dohodek iz INR (individualni naložbeni račun). Kot dobiček iz kapitala se smatra dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala, kot so npr. nepremičnine, vrednostni papirji in deleži v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja in investicijski kuponi. Obdavčljiv dobiček je v opisanih primerih praviloma razlika med ceno, za katero ste premoženje prodali, in ceno, za katero ste ga kupili oziroma pridobili.
Če konkretiziramo v primeru lastništva nepremičnine: stanovanje ste kupili za 150.000,00 EUR ali pa je bila taka njegova v GURS vpisana vrednost ob dedovanju, prodali ste ga za 190.000,00 EUR, razlika med nabavno in prodajno vrednostjo je torej 40.000,00 EUR in ta znesek predstavlja osnovo za izračun kapitalskega dobička. Omenjenih 40.000,00 EUR pa ni nujno znesek, od katerega boste dejansko plačali davek in ki gre v cenzus. Pri ugotavljanju davčne osnove se namreč lahko upoštevajo določeni priznani stroški, pomembno pa je tudi obdobje imetništva nepremičnine, ali bivate v nepremičnini in morebitne davčne oprostitve. Obdavčitev je tako lahko različna, lahko ob prodaji nepremičnine davka na dobiček tudi ni.
Pomembno pa je, da davčno priznan kapitalski dobiček ni nujno enak znesku, ki se bo upošteval pri ugotavljanju dohodkovnega cenzusa. Pri ugotavljanju dohodka za namen cenzusa se dobiček iz kapitala upošteva, zmanjšan za davek od dobička iz kapitala in priznane stroške. Zato je pred prodajo nepremičnine pomembno preveriti ne le višino morebitnega davka, temveč tudi, kateri znesek bo po davčnih pravilih upoštevan kot dohodek pri ugotavljanju cenzusa. Tako boste lažje preverjali izpolnjevanje cenzusa, katerega izpolnjevanje se preverja v povprečju treh let.
Izračun cenzusa je torej sorazmerno enostaven v primeru oseb, ki so imele v zadnjih treh letih status samostojnega delavca v kulturi in so vse svoje dohodke prejele kot dohodke iz dejavnosti. V tem primeru vsota izdanih računov in prejetih dohodkov v zadnjih treh letih ne sme presegati triletno povprečje plače v javnem sektorju, določene za 36. plačni razred. Zadeve pa niso tako enostavne v primerih oseb, ki so bile v zadnjih treh letih zaposlene ali delno zaposlene, ki so veliko delale preko avtorskih pogodb, in osebe, ki dohodke prejemale iz drugih naslovov.
Posebno zmedo povzroča vprašanje, kateri davčno priznani prihodki se vštevajo v cenzus v primeru zaposlitve za polni ali delni delovni čas. Različne interpretacije izhajajo iz dikcije, da se v cenzus vštevajo »bruto dohodki«. Vendar pa to ne pomeni, da se v cenzus všteva bruto (ali celo bruto-bruto) plača, ki jo posameznik prejme iz naslova zaposlitve. V skladu z 41. členom ZDoh-2 se namreč osnovo za dohodnino »zmanjša za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec«. V skladu s 44. členom ZDoh-2 se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja prav tako ne vštevajo »obvezni prispevki za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delodajalec«, »povračila stroškov v zvezi z delom«, »povračila stroškov v zvezi s službenimi potovanji« itd. Vse to skratka pomeni, da se v cenzus všteva bruto minus 22,1% od bruto (in ne bruto ali bruto-bruto) plače iz naslova zaposlitve. Izraz »bruto dohodek« je torej potrebno v primeru cenzusa razumeti kot vsoto dohodkov v posameznem letu, od katere ni odšteto plačilo dohodnine.
Za konec nam preostane še odgovor na vprašanje, ali se cenzus samostojnemu delavcu v kulturi obračunava različno glede na to, ali se mu davčna osnova izračuna glede na normirane odhodke ali glede na realne odhodke. Kako se v vsakem od obeh primerov ugotavljajo dohodki, je sicer opredeljeno v 12. členu Uredbe o samozaposlenih v kulturi, vendar pa bistvene razlike ni, saj se v obeh primerih v cenzus vštevajo dohodki (in ne zgolj dobiček kot razlika med prihodki in odhodki). To pomeni, da samostojni delavec v kulturi načeloma ne sme na svoj račun prejemati dohodkov, ki niso namenjeni zgolj njegovemu honorarju, saj se mu bodo tudi morebitni dohodki, ki so namenjeni denimo izplačilu ostalih, vključenih v določen projekt, vštevali v cenzus. Če nastane takšna situacija, je po zagotovilih FURS-a, potrebno dokazovati upravičene razloge za neuvrščanje prejetih dohodkov v davčno napoved (pogodba, sporazum idr.). Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi v 93. členu po novem na primer omogoča sklepanje večpartitnih pogodb. Več o tem si lahko preberete v tem prispevku.
* Nazadnje posodobljeno besedilo v avgustu 2026.