Samozaposleni v kulturi se pogosto sprašujejo, koliko točno lahko še zaslužijo, da ne presežejo cenzusa, to je zneska povprečja dohodkov za preteklo triletje, v primeru katerega so še upravičeni do pravice do plačila prispevkov za socialno varnost s strani ministrstva za kulturo.
V tokratnem Servisu za ustvarjalce sistematično predstavljamo, kateri prihodki se vštevajo v cenzus in kateri ne.
O problematiki cenzusa za samozaposlene v kulturi smo sicer v sklopu servisa za ustvarjalce že večkrat poročali – glej denimo prispevek o tem, katera obdobje se všteva v cenzus, prispevek o tem, ali se v cenzus vštevata dediščina in posojilo, ali prispevek o cenzusu v primeru delne zaposlitve.
Kot je navedeno v 14. členu Uredbe o samozaposlenih v kulturi, se izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa ugotavlja za vsako tekoče leto na podlagi povprečja dohodkov za pretekla tri leta, ugotovljenih na podlagi odločb o odmeri dohodnine oziroma davčnih obračunov akontacij dohodnine od dohodka iz dejavnosti itd. Kot je navedeno na spletni strani ministrstva za kulturo, »lahko v letu 2023 »izplačilo prispevkov za socialno varnost uveljavljajo tisti samozaposleni s priznano pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, katerih povprečni dohodek zadnjih treh let ne presega zneska 20.905,61 EUR bruto«. To konkretno pomeni, da so letos do plačila prispevkov upravičeni tisti samozaposlenih, katerih skupni dohodki v preteklih treh koledarskih letih ne presegajo zneska 62.716,83 EUR. Cenzus se torej preračunava za obdobje zadnjih treh let, kar pomeni, da so do plačanih prispevkov vseeno upravičeni tudi tisti, ki so denimo cenzus presegali zgolj v enem od omenjenih let, če je bilo skupno povprečje dohodkov v zadnjem triletju nižje od prej omenjenega zneska.
Izračun cenzusa je sorazmerno enostaven v primeru oseb, ki so bile v zadnjih treh letih samozaposlene in so vse svoje dohodke prejele kot dohodke iz dejavnosti. V tem primeru vsota izdanih računov in prejetih dohodkov v zadnjih treh letih ne sme presegati 62.716,83 EUR. Zadeve pa niso tako enostavne v primerih oseb, ki so bile v zadnjih treh letih zaposlene ali delno zaposlene, ki so veliko delale preko avtorskih pogodb, in v drugih, ne povsem klasičnih situacijah.
Splošno pravilo, ki velja v vseh teh kontekstih, je pravilo, da se v cenzus vštevajo dohodki, ki so obdavčeni z dohodnino. Kot poenostavitev lahko uporabimo pravilo, da so z dohodnino načeloma obdavčeni vsi prihodki fizičnih oseb, ki so povezani s posameznikovim delom (plača, denarno nadomestilo v času brezposelnosti, dohodki prek avtorskih, podjemnih in študentskih pogodb, dohodki iz naslova dejavnosti), medtem ko privatni prihodki (dediščina, nakazilo prijatelja/sorodnika) niso obdavčeni z dohodnino (in se posledično ne vštevajo v cenzus).
Še bolj podrobno velja, da so z dohodnino obdavčeni (in se posledično vštevajo v cenzus) dohodki iz zaposlitve, dohodki iz dejavnosti, dohodki iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodki iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice, dohodek iz kapitala in drugi dohodki (dohodki preko avtorske, študentske pogodbe, itd.). Z dohodnino pa niso obdavčene pomoči in subvencije (glej 20. člen Zakona o dohodnini – ZDoh-2), dohodki v zvezi z izobraževanjem, kritje šolnine, starševski in otroški dodatek, socialna pomoč itd.
Posebno zmedo povzroča vprašanje, kaj se všteva v cenzus v primeru zaposlitve za polni ali skrajšani delovni čas. Različne interpretacije izhajajo iz dikcije, da se v cenzus vštevajo »bruto dohodki«. Vendar pa to ne pomeni, da se v cenzus všteva bruto (ali celo bruto-bruto) plača, ki jo posameznik prejme iz naslova zaposlitve. V skladu z 41. členom ZDoh-2 se namreč osnovo za dohodnino »zmanjša za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec«. V skladu s 44. členom ZDoh-2 se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja prav tako ne vštevajo »obvezni prispevki za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delodajalec«, »povračila stroškov v zvezi z delom«, »povračila stroškov v zvezi s službenimi potovanji« itd. Vse to skratka pomeni, da se v cenzus všteva bruto minus 22,1% od bruto (in ne bruto ali bruto-bruto) plače iz naslova zaposlitve. Izraz »bruto dohodek« je torej potrebno v primeru cenzusa razumeti kot vsoto dohodkov v posameznem letu, od katere ni odšteto plačilo dohodnine.
Za konec nam preostane še odgovor na vprašanje, ali se cenzus samozaposlenemu v kulturi obračunava različno glede na to, ali se mu davčna osnova izračuna glede na normirane odhodke ali glede na realne odhodke. Kako se v vsakem od obeh primerov ugotavljajo dohodki, je sicer opredeljeno v 12. členu Uredbe o samozaposlenih v kulturi, vendar pa bistvene razlike ni, saj se v obeh primerih v cenzus vštevajo dohodki (in ne zgolj dobiček kot razlika med prihodki in odhodki). To pomeni, da samozaposleni v kulturi načeloma ne sme na svoj račun prejemati dohodkov, ki niso namenjeni zgolj njegovemu honorarju, saj se mu bodo tudi morebitni dohodki, ki so namenjeni denimo izplačilu ostalih vključenih v določen projekt, vštevali v cenzus. V kolikor nastane takšna situacija, je po zagotovilih FURS-a, potrebno dokazovati upravičene razloge za neuvrščanje prejetih dohodkov v davčno napoved (pogodba, sporazum idr.).
* Nazadnje posodobljeno besedilo v juniju 2023.