http://www.emanat.si/si/produkcija/jan-rozman–predmetenje/
V Asociaciji smo se odzvali na predlog novele Zakona o medijih, ki ga je Ministrstvo za kulturo konec avgusta objavilo v javni razpravi. Osrednji problem predloga je po naši oceni odprava zakonsko določenega minimalnega obsega sredstev za izvedbo vsakoletnega razpisa za programske vsebine medijev. Višino podpore bi po predlogu ministrstvo po novem prepuščalo vsakokratnemu proračunskemu določanju. Pri tem je bil novi Zakon o medijih sprejet šele septembra 2025, nova uredba o državnih pomočeh pa se uporablja šele od decembra 2025. Razpis za leto 2026 se zaradi prehodne določbe uredbe še vedno konča po prejšnji ureditvi, prvih zakonsko predvidenih evalvacij novega sistema pa ministrstvo še ni opravilo.
Novela sicer vsebuje nekatere potrebne popravke in pojasnitve, vendar bi odprava finančne varovalke in krčenje upravičenih namenov zmanjšala predvidljivost medijske politike ter oslabila pluralizem prav v segmentu, ki javni interes zagotavlja zunaj tržno najprivlačnejših vsebin. Zato v Asociaciji na prvem mestu vztrajamo, da zakon ohrani realni minimum financiranja, zaščiten z avtomatično valorizacijo, ter omogoči večletno podporo dejavnostim, katerih učinki so odvisni od kontinuitete.
Na to osrednjo varovalko se navezujeta še dve prednostni zahtevi. Zakon mora ohraniti in jasneje opredeliti podporo dejansko nepridobitnim medijem ter strokovnemu, stanovskemu, samoregulativnemu in razvojnemu podpornemu okolju. Javno financiranje pa naj zakonodaja dosledneje veže na preverljiv javni interes, kakovostne in dostojne pogoje dela, kulturno in družbeno raznolikost ter strokovno in neodvisno odločanje. Asociacija ob potrebnih popravkih sedanjega sistema še naprej zagovarja ohranitev njegovih ključnih pridobitev in njihovo nadaljnjo, z evalvacijo podprto nadgradnjo.
Zakonski minimum je varovalka, ne omejitev
Veljavni zakon določa, da se za ustvarjanje programskih vsebin v javnem interesu zagotovi znesek v višini enega odstotka, za dejavnost programov s statusom posebnega pomena pa treh odstotkov prispevka za programe RTV Slovenija, zbranega v preteklem letu. Novela obe varovalki odpravlja z obrazložitvijo, da se višina sredstev določa v vsakokratnem državnem proračunu in zakonu o njegovem izvrševanju ter ob upoštevanju javnofinančnih zmožnosti.
Toda proračunsko načrtovanje in zakonski minimum se ne izključujeta. Minimum ne določa končnega obsega podpore in državi ne preprečuje, da zagotovi več sredstev, temveč opredeljuje najnižjo raven izpolnjevanja njene obveznosti do javnega interesa na področju medijev. Brez takšne varovalke lahko višina podpore iz leta v leto niha, njena realna vrednost pada, celoten sistem pa postane izraziteje odvisen od političnih in fiskalnih prednostnih nalog vsakokratne oblasti. Ob tem je korektno poudariti, da je Ministrstvo za kulturo v razpisih za leti 2025 in 2026 že zagotovilo, nekoliko pri tem celo preseglo zakonsko predpisani minimum za programe posebnega pomena ter za vsakega od razpisov je namenilo 4,1 milijona evrov. Ta praksa ne govori v prid odpravi zakonske obveznosti, temveč kaže, da je minimum izvršljiv in da lahko deluje kot varovano izhodišče, ki ga odgovorna medijska politika po potrebi preseže.
Asociacija je zato predlagala, da zakon ohrani realni minimum, ki se samodejno usklajuje najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin. Tako bi bilo financiranje mogoče ločiti tudi od morebitnih prihodnjih sprememb sistema RTV-prispevka, ne da bi medijska politika izgubila predvidljivo finančno osnovo.
Ministrstvo spreminja ureditev pred prvo evalvacijo
Predlagatelj kot temeljne cilje novele navaja krepitev medijskega pluralizma in uredniške neodvisnosti, bolj ciljno usmerjanje javnih sredstev v kakovostne medijske vsebine ter večjo pravno jasnost in sistemsko usklajenost. V gradivu hkrati zapiše, da se bo doseganje teh ciljev ugotavljalo z evalvacijami podeljenih finančnih podpor in rednim pregledom medijske pluralnosti. Zato preseneča, da predlog bistveno spreminja komaj vzpostavljeni sistem, še preden je bila opravljena njegova prva celovita presoja. Ministrstvo ne pokaže, katere rešitve so se pri izvajanju izkazale za neučinkovite, kakšni so njihovi dejanski učinki in zakaj bi predlagane spremembe bolje uresničile navedene cilje. Če naj bo medijska politika utemeljena na dokazih, bi morala evalvacija tako pomembnim spremembam predhoditi, ne pa jim šele slediti.
Nepridobitni mediji in podporno okolje niso postranski
Predlog ukinja možnost neposrednega financiranja nevladnih organizacij v javnem interesu na področju medijev ter razvoja novih programskih vsebin, oblik in orodij za novinarsko delo oziroma doseganje novih občinstev. Predlagatelj to utemeljuje z namero, da bi javna sredstva bolj ciljno usmeril v neposredno ustvarjanje in razširjanje medijskih vsebin.
Medijski pluralizem pa ni odvisen samo od financiranja posameznega končnega prispevka. Kakovostne in uredniško neodvisne vsebine potrebujejo tudi strokovno in pravno pomoč novinarjem, usposabljanje, samoregulacijo, medijsko pismenost ter organizacije, ki spremljajo razmere in zastopajo javni interes na področju medijev. Podpora vsebini brez podpore pogojem njenega nastajanja lahko omogoča kratkotrajno produkcijo, ne zagotavlja pa trajnega razvoja medijskega pluralizma.
Pomemben del pluralnega medijskega prostora predstavljajo dejansko nepridobitni mediji, katerih namen ni ustvarjanje dobička za lastnike, temveč izvajanje medijske dejavnosti. Nepridobitnost sama po sebi še ne dokazuje kakovosti ali javnega interesa, pomeni pa pomembno strukturno varovalko: presežki ostanejo vezani na medijsko dejavnost in jih ni mogoče razdeliti ustanoviteljem, članom ali zasebnim lastnikom. Ker imajo takšni mediji praviloma ožjo prihodkovno osnovo in morebitne presežke ponovno vlagajo v svoje poslanstvo, je posebej utemeljena podpora razvoju njihovih organizacijskih, produkcijskih in tehnoloških zmogljivosti, tudi v obliki spodbud za zaposlovanje.
Podpora tržnemu razvoju še ni podpora javnemu interesu
Nedoslednost predloga je posebej razvidna iz razmerja med ukinjenimi nameni in posebnima shemama za digitalni prehod tiskanih medijev ter podporo digitalnim medijem. Ti shemi omogočata financiranje digitalizacije, distribucije, naročniških modelov, plač ter drugih uredniških in razvojnih stroškov. Gre za namene, ki niso nič bolj neposredno povezani s posamezno programsko vsebino kot razvoj nepridobitnih medijev in dejavnosti podpornega okolja, ki jih novela odpravlja. Argument, da je treba financiranje omejiti na neposredno ustvarjanje vsebin, zato v Asociaciji vrednotimo kot vsebinsko prazen.
Pogoji glede števila zaposlenih, naklade oziroma dosega in drugi kumulativni pogoji posebni shemi usmerjajo predvsem k večjim in že razmeroma razvitim izdajateljem. Takšna razvojna pomoč je lahko legitimna, vendar mora biti vezana na dokazano potrebo, spodbujevalni učinek in merljive obveznosti glede lastne produkcije, uredniške avtonomije, dostopnosti vsebin, pogojev dela in ohranitve podprtih zmogljivosti. Če bi namreč medijsko podjetje določeno naložbo zaradi lastnega poslovnega interesa izvedlo tudi brez javnih sredstev, pomoč predvsem razbremeni njegove redne stroške. Krepitev tržnega položaja posameznega podjetja sama po sebi zato še ni javni interes; izkazovati ga morajo učinki financirane dejavnosti.
Asociacija je že ob obravnavi ZMed-1 poudarila, da mora medijska ureditev v središče postaviti novinarje in uredništva, pogoje za njihovo avtonomno in ustrezno podprto delovanje ter krepitev neodvisnih medijev, katerih poslanstva ni mogoče enačiti s komercialno uspešnostjo. Predlagali smo osmislitev statusa samostojnega novinarja, delovne štipendije in nadomestila za bolniško odsotnost, primerljivo minimalno vrednotenje njihovega dela ter ukrepe za stabilnost zaposlovanja in ohranjanje delovnih mest v medijih. Opozorili smo tudi, da subvencioniranje naročnin, distribucije in digitalizacije gospodarskih subjektov ne sme postati pomoč lastnikom brez primerljivih obveznosti do novinarjev, uredništev in javnosti. Ta stališča ostajajo relevantna in bi jih moral predlagatelj pri pripravi novele ustrezno upoštevati.
Podpora dejansko nepridobitnim medijem naj bo prilagojena
Zaradi ožje prihodkovne osnove in usmerjenosti v tržno manj zanimive vsebine dejansko nepridobitni mediji potrebujejo njim prilagojeno intenzivnost podpore. Asociacija zato predlaga, da zakon pri ukrepih, namenjenih njihovemu financiranju, določi najmanj 80-odstotno intenzivnost podpore, kadar pravila državnih pomoči ne določajo nižje dovoljene intenzivnosti, ter ohrani možnost financiranja do 100 odstotkov upravičenih stroškov. Različna intenzivnost ni neupravičeno privilegiranje določene pravnoorganizacijske oblike, temveč upošteva različen ekonomski položaj prejemnikov in možnost zasebnega prisvajanja učinkov javne pomoči.
Uredba o podrobnejši določitvi pogojev in meril za dodeljevanje državnih pomoči medijem je pri programih in projektih, financiranih po pravilu de minimis, že omogočila do 100-odstotno financiranje upravičenih stroškov. Gre za pomemben premik v smeri prizadevanj Asociacije, ki ga je treba pri nadaljnjem urejanju ohraniti in dolgoročno zavarovati tudi na zakonski ravni.
Javni denar zahteva odgovornost
Novela med prednostnimi merili odpravlja spoštovanje delovnopravne zakonodaje, ker naj bi šlo za zakonski minimum, ki ga ni primerno dodatno nagrajevati. S tem izhodiščem se v društvu deloma strinjamo: spoštovanje prava ne more biti konkurenčna prednost. Iz tega pa ne sledi, da smejo biti pogoji dela pri razdeljevanju javnih sredstev nepomembni. Pravnomočno ugotovljene kršitve glede plačila za delo, delovnega časa in počitkov, prikritih delovnih razmerij ali zaposlovanja na črno bi morale po naši oceni ostati ovira za pridobitev podpore. Država z javnimi sredstvi ne sme zagotavljati konkurenčne prednosti poslovnim modelom, ki stroške znižujejo na račun pravic novinarjev in drugih sodelavcev. Če je mogoče pomoč nameniti tudi kritju plač in uredniških stroškov gospodarskih subjektov, mora financiranje spremljati odgovornost za pogoje, v katerih podprte vsebine nastajajo.
Kulturne vsebine potrebujejo vsebinsko podporo
Pozdravljamo, da novela pri podpori programskih vsebin izrecno poudarja kulturno in umetniško ustvarjalnost. Da poudarek ne bi ostal le deklarativen, predlagamo, da se ustvarjanje kulturnih in umetniških vsebin ter strokovno spremljanje, vrednotenje in kritična refleksija kulture in umetnosti vključijo med prednostna merila.
Razpisi bi morali omogočati tudi podporo kulturnim uredništvom, programskim sklopom in medijem, ki jih s takšno vsebinsko usmeritvijo izdajajo nevladne in druge nepridobitne organizacije. Pri tem pa kulturni poudarek ne sme izriniti drugih ključnih sestavin javnega interesa, kot so lokalno in preiskovalno novinarstvo, medijska pismenost, dostopnost ter kulturna, jezikovna, regionalna, manjšinska in družbena raznolikost.
Dosežene pridobitve je treba ohraniti in nadgraditi
Pod črto ocenjujemo, da bi morala novela ohraniti dosežene pridobitve veljavne zakonodaje in nadgraditi odprta vprašanja. Vračanje komaj vzpostavljenega sistema na raven pretežno vsakoletne proračunske presoje bi pomenilo regresijo.
V Asociaciji smo zato predlagali:
– da se ohrani zakonsko določeni realni minimum sredstev, zaščiten z avtomatično valorizacijo, ter večletno financiranje dejavnosti, katerih učinki so odvisni od kontinuitete;
– da se med nameni financiranja ohranijo in jasneje opredelijo razvoj nepridobitnih medijev, medijski projekti neprofitnih izdajateljev in prijaviteljev ter strokovno, stanovsko, samoregulativno in razvojno podporno okolje;
– da zakon za dejansko nepridobitne medije določi najmanj 80-odstotno intenzivnost podpore, kadar pravila državnih pomoči ne določajo nižje dovoljene intenzivnosti, ter ohrani možnost njihovega financiranja do 100 odstotkov upravičenih stroškov;
– da se javna sredstva dosledneje vežejo na preverljiv javni interes, kulturno in družbeno raznolikost, kakovostne pogoje dela ter strokovno in neodvisno odločanje;
da se, skladno s programskimi izhodišči Asociacije za mandat 2026–2030, zagotovi kontinuiteta že sprejetih razvojnih politik in ohranijo dosežene ureditvene pridobitve, nadaljnje spremembe pa utemeljijo z evalvacijo njihovega izvajanja in potreb področja.
Celoten odziv Društva Asociacija na predlog novele Zakona o medijih jedostopen na povezavi.
Konkreten normativni predlog sprememb in dopolnitev posameznih členov je dostopen na povezavi.