Do 23. aprila 2024 je bila v javni razpravi nova strategija razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana, v kateri smo intenzivno sodelovali tudi v Asociaciji. Po udeležbi na posvetu in več krogih razprav o predlogu smo pripravili komentar in nekaj predlogov za pripravljeno strategijo.
V grobem v društvu pozdravljamo nekatere vsebinske usmeritve strategije in prepoznavanje nekaterih ključnih izzivov za kulturo v prestolnici, a smo ob tem zaskrbljeni zaradi pomanjkanja natančnejših opredelitev o finančni podpori zastavljenim strateškim ciljem. Ta je v luči inflacijskih pritiskov in draginje, ki so nevladno kulturo v prestolnici stale dobršen del razpoložljivih mestnih sredstev, ključen za izpolnitev predstavljene strategije.
Strategija uvodoma pravilno identificira zmanjšanje realne vrednosti sredstev na voljo za kulturo zaradi inflacije in splošne draginje, a ob branju strategije ne dobimo občutka, da Mestna občina to problematiko namerava tudi realno nasloviti. Tako je težko razmišljati in ovrednotiti realnost zastavljenih ciljev in ukrepov, če se ob vsaki točki postavlja velik vprašaj zagotovljenih sredstev za njihovo izvedbo. Iz predložene strategije ni razvidno zavedanje realnega obsega problema financiranja programov in finančnega položaja nevladnega sektorja. Povedi, kot so “Kljub izjemno težavnim razmeram … nam je vendarle uspelo ohraniti trend nenehnega povečevanja sredstev za področje kulture.” preprosto ne zdržijo osnovnega pregleda razpoložljivih podatkov.
Če namreč sredstva oddelka za kulturo prilagodimo zgolj na inflacijske pritiske, ob tem pa niti ne upoštevamo splošne draginje, ki je na določenih področjih ustvarjalce kulturnih programov dodatno prizadela, ugotovimo, da sredstva oddelka za kulturo v najboljšem primeru stagnirajo. Šele v letu 2023 je realna vrednost sredstev presegla višino sredstev v letu 2019, v letih 2020, 2021 in 2022, pa je imela kultura v Ljubljani realno na voljo manj sredstev, kot v preteklosti. V letu 2022 celo dobrih 5 milijonov evrov sredstev manj.
Še bolj kritična je slika na področju nevladne kulture, kjer nominalna sredstva stagnirajo, realna pa žal razmeroma strmo padajo. Postavka za sofinanciranje programov profesionalnih NVO je tako v zadnjih štirih letih izgubila kar 25,1% svoje vrednosti! Slika je podobna tudi na vseh ostalih postavkah namenjenih nevladni in ljubiteljski kulturi. Takšno stanje financiranja je za nevladni kulturni sektor, ki se sicer po obsegu in raznovrstnosti programa širi, nevzdržno. Vodi v atrofijo kapacitet kulturne scene v prestolnici.
Nujno je, da kakršnakoli strategija kulturne politike v Ljubljani neposredno, odločno in jasno naslovi to problematiko in predstavi realne ukrepe za reševanje finančnega stanja nevladne kulture, sicer so vsi ostali ukrepi predvideni za kvalitativno izboljšanje in kvantitativno povečanje ponudbe kulture v mestu preprosto neizvedljivi.
Ob tem nas dodatno skrbijo številni predvideni kazalniki za uspešno izvajanje strategije, ki predvidevajo povečanje količine odprtih programov, brez omembe povečanja sredstev za povezane mehanizme. To vodi v drobljenje razpisnih sredstev, ki ima za posledico veliko število manj kakovostnih in slabše izvedenih kulturnih programov. To pa dolgoročno pomeni poslabšanje kakovosti in trajnosti kulturne ponudbe v mestu, slabšanje finančne stabilnosti organizacij in njihovih kapacitet za izvedbo večje kulturne produkcije.
Kulturna politika, ki strateške cilje naslavlja zgolj z ukrepi uvajanja novih zahtev do sofinanciranih vsebin brez zagotavljanja dodatnih sredstev je preprosto neustrezna in dolgoročno nevzdržna. Samo dodajanje novih vsebinskih polij, ki naj jih bi jih pokrivali izvajalci, ki so sicer vsebinsko smiselne in dobrodošle, ob stagnaciji sredstev pomeni opuščanje osnovnih programskih ciljev in atrofijo temeljnih vsebin kulturne ponudbe. Zato opozarjamo, da kulturna politika, ki temelji na preoblikovanju razpisnih kriterijev ne more biti iskrena podpora razvoju kulturnega sektorja. Če je namen Mestne občine doseči cilje predlagane strategije je to nemogoče ob trendu manjšanja deleža sredstev Mestne občine v proračunih organizacij. Od predložene strategije tako pričakujemo, da jasneje opredeli sredstva, ki jih bo Mestna občina namenila za izvedbo predlaganih ukrepov in zavezo o uskladitvi sredstev za kulturo z ostalimi postavkami v sklopu proračuna Mestne občine.
Ob tem nas dodatno skrbi izguba številnih prostorov za delovanje nevladne kulture v Ljubljani, sploh ob poudarku na zagotavljanje prostorov za kulturo v predlagani strategiji. Potrebno je nasloviti izgubo prostorov zaradi obnove arhitekturnih spomenikov (Rog), prodaje nepremičnin MOL (Kersnikova, Lovec, Rimska, Križevniška, Slovenčeva) in izgubljanja prostorov v četrtnih skupnostih ter povečanja stroškov delovanja v Ljubljani zaradi rasti najemnin in stroškov obratovanja prostorov. Izziv prostorov je v strategiji sicer identificiran, predlagane rešitve pa žal ne predstavljajo zadostnih strukturnih rešitev; saj sektor žal nujno potrebuje kakovostne in infrastrukturno ustrezno opremljene prostore (razstavni prostori, vadbišča, skladišča in administrativne prostori) v času, ko se v Ljubljani dostop do nepremičnin za nepridobitne in, za dominantno tržno gnan družbeni sistem, nestandardne rabe poslabšuje, stroški obratovanja pa večajo.
Dodatno moramo nasloviti tudi problematiko dialoga s strokovno javnostjo in nevladnim sektorjem, ki je po besedah snovalcev strategije temeljni kamen njene zasnove. Ob tem pa se v Društvu, kot redni udeleženci tega dialoga ne moremo znebiti občutka, da naša mnenja in vsebinski predlogi pogosto niso dovolj resno slišani. Praktično vsi strukturno predlogi in opozorila, ki so del tega dokumenta (vključno s spodaj sledečimi) so namreč že bili izpostavljeni na številnih srečanjih s predstavniki Občine. Žal ugotavljamo, da posveti, dialoške skupine in druge oblike javnih debat ne prinašajo pravih sprememb, ki jih terjajo izzivi sektorja. Tako je vedno težje braniti očitke naših članov, da gre v teh procesih za premalo učinkovite mehanizme in da tudi najbolj odkrit in naklonjen dialog ob jasnem trendu realnega zmanjševanja sredstev vodi samo v manjšanje relevantnosti kulturnih politik MOL za nevladni sektor. Naslanjanje kulturne politike zgolj na lokalne javne zavode brez odločne podpore nevladnemu sektorju vodi v nadaljnjo izgubljanje unikatnosti ljubljanske kulturne krajine oz. v vse večjo generičnost kulturne ponudbe Ljubljane.
Celotno besedilo odziva s predlogi je dostopno TUKAJ.