V društvu Asociacija že vrsto let opozarjamo, da sistematičnega urejanja prostorske problematike poklicnih NVO na področju kulture in umetnosti nismo zares deležni, položaj pri tem stagnira, v obstoječo infrastrukturo, s katero upravljajo, se le premalo vlaga, braniti je treba prostore pred izginotjem, pogosto skrajno neuspešno. Strokovna vodja in podpredsednica društva Polona Torkar se je tako v imenu Asociacije odzvala vabilu na 25. redno sejo Nacionalnega sveta za kulturo, ki se je 11. julija 2023 odvila v prostorih Ministrstva za kulturo.
Osrednja tema seje NSK je bila prihodnost kulturne infrastrukture, strokovna vodja Asociacije pa je kot ena izmed vabljenih člane NSK opozorila, da NVO v kulturi neizpodbitno dvigujejo kakovost življenja v mestih, jih delajo zanimive za obiskovalce, v njih in z njimi gradijo skupnosti, njihovi programi so doma in mednarodno pripoznani, pri nas kot v javnem interesu ter kot primerljivi s tistimi v produkciji javnih zavodov.
Iz vseh naštetih razlogov v društvu smatramo za nedopustno, da tovrstne politike lokalne in mestne oblasti ne oblikujejo dosledno, pri čemer je potrebno poudariti, da razlike in dobre prakse obstajajo, a pod črto neizpodbitno velja, da vse nezaželene spremembe, vezane na prostore za NVO praviloma gonita gospodarski in investicijski interes, ki priložnosti prepoznavata v nepremičninskem trgu ter tz. politika “gospodarnega upravljanja” z nepremičninami v javni lasti, ki se pogosto in praviloma interpretira predvsem v obliki prodaje prostorov in zemljišč zasebnim interesom.
Odločevalci pri tem pogosto v upravičilo za odločitve določeno nepremičnino uvrstiti na sezname za prodajo navajo visoke stroške vzdrževanja. Dejstvo hkrati je, da prav kulturni delavci in ustvarjalci s produkcijo skozi oživitve praznih, celo zapuščenih javnih prostorih kaj hitro izkažejo njihov potencial, ki je v družbeno korist, a s tem nemudoma bolj zanimiv za zasebne in druge apetite. Tako smo bili nedavno priča zgodbi prodaje Kersnikove 4, posledica katerih mdr. je, da pomembne organizacije v breme produkcije in stroškov dela danes visoke najemnine plačujejo zasebnikom, njihov položaj pa je negotov. Spomnimo nato lahko prostore v nekdanji Tobačni tovarni, spomnimo na stiske ustvarjalcev na Metelkovi 6, ki so zdaj začasno sanirane, opozorimo na položaj Infopeke in drugih ustvarjalcev v mariborski Pekarni, danes lahko spregovorimo o prihodnosti osmo/ze in še bi lahko naštevali.
Dejstvo je, da nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu, v sferi neprofitnega, potrebujejo prostore za produkcijo, za raziskovanje in naposled za realizacijo programov v javnem interesu. Prav njihova neprofitno in naravnanost v javno korist pa jim, paradoksalno, do določene mere onemogočata dostop do prostora, saj ne morejo konkurirati na nepremičninskem trgu. Zato v Asociaciji odgovornost vidimo pri odločevalcih na nacionalni in lokalni ravni, da prostore za tovrstne dejavnosti vzpostavljajo, ohranjajo, vzdržujejo, strateško širijo v skladu z javnim interesom in potrebami prebivalstva, jih predvidevajo v spremembah prostorskih načrtov itd.
Pri tem v društvu opozarjamo, da je možnosti v obstoječem zakonodajnopravnem okviru zelo veliko in se premalo koristijo, četudi vsekakor nismo brez primerov dobrih praks. Zakrbljujoče pa umanjka predvsem zavestnih odločitev in odločne proaktivne usmerjene strateške politike. Dejanski in finančno vzdržen dostop prostorov, namreč, primerljivo kot dostop do ustreznega sofinanciranja programov, je za razvoj profesionalne neprofitne ustvarjalnosti in kulture, ki bistveno bogati javno kulturno ponudbo in jo trdno vmešča v mednarodne kulturne in ustvarjalne tokove, izrednega pomena.
Društvo Asociacija je leta 2020 objavila raziskavo o problematiki, katere izsledki so še danes aktualni. Na seji NSK je tako Polona Torkar postregla z nekaj ugotovitvami, in sicer najprvo o stanju pripravljenosti oblasti posredovati podatke o prostorih, ki jih država ali mestne občine v upravljanje dajejo NVO v polju kulture, o stanju praznih prostorov ter tudi o njihovem vidiku problematike. Ker so razkoraki enormni, položaj pa je pri tem zaskrbljujoč ne zgolj, ker priča o neurejenosti položaja ter spoštovanja zakonodaje, temveč ker kulturni in umetniški razvoj močno sloni na partnerskem odnosu med odločevalci in ustvarjalci, delavci, je ocenila, da je že indic namere države proaktivno identificitati obstoječe prostore lahko pozdravimo, potrebujemo pa tudi konkretne in odločne ukrepe.
Nadalje je opozorila, da smo sskozi analizo ugotovili, da vadbenih, rezidenčnih in produkcijskih oz. razstavnih prostorov vsekakor umanjka, ter pri tem različno od umetniške discipline do discipline, a dosledno prav vse organizacije navajajo, da imajo izrazito potrebo po pisarniških in skladiščnih prostorih. Prav ti potrebi, kot je pokazala raziskava, sta največji. Nacionalni svet za kulturo in vse vabljene tako pozvala, da, ko pripravljajo sezname prostih nepremičnin, ne razmišljajo zgolj o nepremičninah, ki ponujajo celostno umestitev programa določene organizacije, za določene potrebe NVO znajo biti namreč zanimivi tudi vsaj na prvi videz manj ustrezni prostori; določenim osnovnim kriterijem pri tem seveda mora biti zadoščeno. Pri tem, kot je dodala, profesionalne NVO v kulturi računajo na partnerstvo ter ustrezne investicije. Kot del sistematičnega urejanja področja v Asociaciji hkrati poudarjamo, da četudi so začasne rešitve lahko primerne, še posebej za organizacije, ki so v procesu profesionaliziranja, moramo z odločevalci iskati trajnejše rešitve in dosledno skrbeti tudi za vlaganja. Prenove so po pričevanju organizacij potrebni tudi domala vsi izvedbeni prostori, ki so že v upravljanju profesionalnih NVO.
Problem z upravljanjem in investicijami je pereč tudi zato, ker za neprofitne organizacije prostori s stroški obratovanja ter vzdrževanja predstavljajo velik finančni zalogaj, ki sta ga pandemija in draginja oz. inflacija le še poglobili. Redki mehanizmi, ki to pokrivajo, pogosto niso zadostni ter so zasnovani neodzivno na krize . Organizacije problematizirajo tudi dostopnost do javne kulturne infrastrukture, ki jim je praviloma dostopna predvsem za koprodukcije, skoraj polovici pa naj ne bi bila dostopna. Potem so tu še vadbeni prostori, za katere je prav tako veliko zanimanja, primanjkuje pa tudi prostorov za ustvarjanje, kot so ateljeji, studii itd.
Strokovna vodja je v sklepu podčrtala, da so potrebe po prostorih v NVO velike, in vendarle je finančen položaj profesionalnih NVO tak, da siorganizacije težko zamišljajo, da bi problematiko lahko naslavljale same. Tudi kadar politična volja je, je namreč pogosto problematična realizacija odločitev. Ob večanju števila prostorov, namenjenih neposrednemu upravljanju NVO, v društvu rešitev vidijo tudi v zagotavljanju sredstev za komercialni najem infrastrukture skozi razpise, lahko pa tudi v spodbudah za zasebnike, da ti prostore oddajajo v neprofitne namene.
Torkar je pri tem opozorila še, da je vsekakor je pri tem nujno imeti v obziru tudi časovno komponento. Infrastruktura je dotrajana, položaj se skozi čas slabša ali stagnira, prostori izginjajo, selitve, le redko na boljše, so stalnica. S tem se načrtno zavira razvoj domače profesionalne neodvisne ustvarjalnosti in kulture, ki izvaja programe v javnem interesu in bi kot take morale biti deležne večje stabilnosti. Priložnost je prepoznala v osmišljeni namembnost stavb, ki se bodo ali se že prenavljajo skozi sredstva iz Načrta za okrevanje in odpornost, a vendar to ni edino naše priporočilo in ni edina možnostst, ki ga ponuja veljavna regulativa. Svetu je tako predlagala, da sprejme sklep, da naj se naposled uresniči namera in spoštuje zakonodaja, da bodo lahko do sredstev iz naslova Zakona o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe v kulturi oz. tz. zakona o kulturnem evru, ki omogoča investicijska vlaganja in nakupe opreme različnim deležnikom v kulturi, dostopale tudi profesionalne NVO. Ker pa je 400.000,00 EUR letno, kolikor je za ljubiteljske in profesionalne NVO skupaj zagotovljenih na relevantni postavki po zakonu, je svetu predlagale še, da sklene, naj se zakon novelira in na postavki zagotovi trikratnik tega zneska. Ocenila je, da bomo tako lahko vsaj nekoliko lahko naslovili potrebe tako profesionalne kot ljubiteljske kulture. Svet je pobudo in sklep podprl.