Scena ne sme plačevati za napake ministrstva

V Asociaciji, vsebinski mreži nevladnih organizacij na področju kulture smo 4. novembra 2019 organizirali novinarsko konferenco, ki je bila posvečena dogajanju glede programskega razpisa ministrstva za kulturo za obdobje 2018 – 2021.

Nedavno sta bili namreč po dolgotrajnem postopku v sofinanciranje naknadno sprejeti dve organizaciji in sicer Zavod Maska in Zavod Emanat, kmalu za tem pa so vsi uspešni prijavitelji s področja uprizoritvene umetnosti prejeli poziv za predložitev programov v letu 2020, ob katerem so prejeli tudi informacijo, da bodo v prihodnjem letu dobili približno deset odstotkov nižjo vrednost kot do sedaj, oziroma skoraj dvajset odstotkov manj glede na rebalans v letu 2019. Na konferenci smo poudarili, da je tovrstno znižanje nesprejemljivo.

V uvodu je Janez Janša pojasnil, da je Zavod Maska vložila tožbo na upravno sodišče predvsem zato, ker drugih pritožbenih postopkov na Ministrstvu za kulturo v zvezi z razpisom ne predvidevajo. Postopek usklajevanja je bil namreč pred leti ukinjen, četudi je Asociacija skupaj z drugimi deležniki opozarjala, da gre za primer dobre prakse, s katerim bi morali nadaljevati. Razsodba v primeru zavoda Emanat je bila zaključena v začetku leta 2019, približno pol leta kasneje je sledila še razsodba tožbe zavoda Maska. Janša je na konferenci izpostavil stališče sodišča, ki je zapisalo, da je organ zagrešil absolutno bistveno kršitev in da ni zadostil niti »minimalnemu standardu razumne obrazložitve«. Ministrstvo je na podlagi izgubljenih tožb moralo vloge na razpis vložiti v ponovno presojo strokovni komisiji, ki je v primeru obeh organizacij odločilo o dodelitvi višjega števila točk in s tem tudi o sprejemu v sofinanciranje. Po tem, ko je kazalo, da se razmere naposled urejajo, pa je ministrstvo sredstva za novo uvrščene programe očitno dobilo na način, da so dosedanjim prijaviteljem odvzeli proporcionalne deleže. Tovrstna praksa je nesprejemljiva, saj se, kot so poudarili govorci na konferenci zdi, kot da ministrstvo za svoje napake kaznuje ostale prijavitelje in hkrati kaže, da ne sprejema odgovornosti za svoja dejanja. Še večja bojazen obstaja, saj sta poleg že izpostavljenih tožb, proti ministrstvu za kulturo v podobnih procesih bila sodno uspešna še Zavod Delak in KUD MoTA, ki sicer še čakata na ponovno odločitev strokovne komisije, na razsodbo sodišča pa še vedno čaka Nomade Dance Academy. V primeru, da bi vse organizacije bile sprejete v sofinanciranje, bi to lahko pomenilo dodatno drobljene že tako prenizkih sredstev.

Nadalje je Tamara Bračič Vidmar iz Zavoda Bunker predstavila pogled organizacij na področju uprizoritvenih umetnosti, ki jim ministrstvo s pozivom za 2020 znižuje sredstva. Uvodoma je izpostavila, da razsodbo Upravnega sodišča v prid organizacijam pozdravlja in pritrjuje novi odločitvi strokovne komisije glede kvalitete in posledične upravičenosti do sofinanciranja Zavoda Maska in Zavoda Emanat. V nadaljevanju je Bračič Vidmar pod vprašaj postavila pravno podlago za znižanje sredstev, saj je tako v zakonu kot v pogodbah zapisano, da je sredstva možno znižati samo primeru, da se zmanjšajo proračunska sredstva za kulturo, kar pa se ne dogaja – ministrstvo v prihodnjem letu pričakuje celo finančno zvišanje. Ob tem je Bračič Vidmar opozorila, da je v koalicijski pogodbi, predvideno celo nasprotno –  povišanje oziroma podvojitev sredstev za nevladne organizacije v kulturi. Poudarila je, da bo takšno nenadno znižanje sredstev močno obremenilo celotno produkcijo organizacij, okrnilo njihove že postavljene programe in zmanjšalo niz podpornih programov. Opozorila je tudi, da je tovrstno postopanje Ministrstva za kulturo zelo nevarno za organizacije, ki so vključene v Evropske projekte, saj te kot pogoj predvidevajo tudi znaten delež lokalnega sofinanciranja, ki mora biti sorazmerno in stabilno.

V zaključku je predsednica Asociacije Inga Remeta naslovila širšo problematiko delovanja aktualne vlade in ministrstva. Navezano na razpise je izpostavila, da Asociacija že vrsto let spremlja razpisne mehanizme in se nanje tudi odziva s konstruktivnimi predlogi, ki pa jih ministrstvo ne upošteva. Zgovorno je, da je težava, zaradi katere je bila uspešna tožbe Eme Kugler v okviru enoletnega projektnega razpisa, bila naslednje leto ponovno vključena v isti razpisni mehanizem, kar lahko povzroči nove zaplete. Glede programskega razpisa se je Asociacija odzivala pred razpisom in tudi za časa objave, a ministrstvo prav tako ni bilo pripravljeno prisluhniti argumentom. Izpostavila je tudi potencialne rešitve in to je vključujoč dialog pri oblikovanju razpisnih mehanizmov, kar je na primer praksa v Mestni občini Ljubljana ali v občini Postojna, kjer razpise pred objavo usklajujejo s širokim krogom deležnikov. V tej luči pozdravljamo nedavno delavnico ministrstva za kulturo v okviru priprave NPK, kjer so lahko vsi udeleženci predstavili svoje poglede na potrebo po dolgoročni reformi razpisnih mehanizmov. Tovrstne delavnice bi morale postati stalnica pred vsakim razpisom.

Glede aktualnih razmer je Remeta izpostavila, da pogrešamo več aktivnosti s strani ministrstva za kulturo, ki poleg tega, da ne izpolnjuje lastnih koalicijskih zavez ,tudi sicer beleži nizko aktivnost, na kar so nedavno opozorili tudi nekateri poslanci na Odboru za kulturo v Državnem zboru. V letu 2019 sta bila v parlamentarno proceduro vložena zgolj dva večja zakona (v primeru medijskega zakona gre sicer samo za novelo) ostale težave pa ostajajo nenaslovljene. Tukaj seveda govorimo o prenovi ZUJIK, o Nacionalnem programu za kulturo, Uredbi o samozaposlenih v kulturi, zakonu o izjemnih pokojninah in marsikaterem drugem ukrepu, ki čaka na spremembe ali sprejetje. Težava je tudi z implementacijo nekaterih pozitivnih, že sprejetih določil, kot je na primer izvajanje deleža za umetnost. Vezano na sam programski razpis, je Remeta v zaključku izpostavila, da je nujno sredstva za izgubljene tožbe zagotoviti z zvišanjem proračuna za kulturo, seveda pa bi jih bilo potrebno zvišati tudi zavoljo realizacije vseh ostalih ukrepov zapisanih v koalicijski pogodbi. Zaključno sporočilo, s katerim so se strinjali vsi govorci je, da sodišče ne more biti glavni mehanizem za urejanje razpisnih mehanizmov, da je potrebno pričeti vodit glede tega konstruktiven in vključujoč dialog, predvsem pa, da ministrstvo za aktualne napake ne more odgovornosti in bremen preložiti na nevladne organizacije.

Deli