Nova pošta je primer dolgotrajnega sodelovanja med javno (Slovensko mladinsko gledališče) in nevladno institucijo (Zavod Maska), ki s tovrstnim delom orje ledino na polju kulture. Čeprav jo je po prvem letu delovanja močno zamajala izguba sredstev ministrstva za kulturo, Nova pošta vseeno išče načine nadaljnjega delovanja. O izkušnjah prvega leta projekta smo se pogovarjali s člani Nove pošte – igralko Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) Katarino Stegnar, dramaturginjo SMG Urško Brodar in direktorjem Zavoda Maska Janezom Janšo.
V nadaljevanju objavljamo povzetke podcasta, ki mu lahko v celoti prisluhnete na povezavi na začetku prispevka.
Prisluhnite celotnemu pogovoru v Kulturosferinem podcastu, ki ga najdete na tej povezavi.
Ideja Nove pošte se je sprva porodila režiserjema Sebastijanu Horvatu in Žigi Divjaku, ki sta vodstvu obeh institucij predlagala drugačno uporabo dela prostorov SMG, kasneje poimenovanim Nova pošta. “Šlo je za idejo, da se lahko prostor uporablja celo leto brez vnaprej danih produkcijskih okvirjev, kot jih sicer poznamo v gledališču, torej brez premier, natančno določenih časovnih razponov vaj in podobno,” se spominja Janša.
“Bili smo za to, ker se nam zdi, da se je način produkcije, kakršnega poznamo sicer, izčrpal, in proizvaja zgolj standardizacijo, tako v smislu formatov in dosega. Hkrati prevladujoč način umetniške produkcije precej nevtralizira umetniški domet in umetnost pretvarja v industrijo.” Janez Janša, Zavod Maska
Tako je za osem mesecev v prostoru začela delovati 14-članska ekipa, ki je bila za delo plačana v smislu delovnega razmerja. V ekipo so povabili ustvarjalce različnih profilov, od režiserjev, performerjev, do dramaturgov in producentov, ki jih je zanimalo avtorsko gledališče. Stroške sta si delila SMG in Maska, v tem času pa je ekipa proizvedla 38 različnih dogodkov; štiri gledališke premiere, številne razprave, okrogle mize in posvete, mednarodna gostovanja itn.
“To, kar je premik v kulturnopolitičnem smislu je, da so se številna sodelovanja med javnim zavodom in NVO, ki jih poznamo tudi sicer, dvignila na dodatno, višjo raven, ker je šlo za kontinuirano sodelovanje skozi daljše časovno obdobje. To je specifika, ki bi jo vsaka kulturna politika pozdravila. Gre namreč tako za racionalizacijo kot sinergijo, pa tudi rezultati so daleč od tega, da bi bili zanemarljivi,” dodaja Janša.
Avtonomija in ranlljivost med javnim in nevladnim
Povsem avtonomno programiranje Nove pošte ni bilo, saj sta imela tako SMG kot Maska obveznosti do svojih financerjev, kar je deloma vplivalo na delo, priznavajo ustvarjalci Nove pošte. “Vseeno smo poskušali to preseči in kreativno posegati v obstoječe formate,” dodaja Brodar. “Vedno ko greš v novo formalno ureditev med ljudmi, odpiraš tudi vsebinska vprašanja,” se strinja Stegnar. “Veliko časa smo namreč porabili za to, da smo ugotovili, kaj bomo delali in kako. Kar je bilo zanimivo je, da smo dolgo vztrajali na teh problemih in na koncu naredili celo predstavo o teh problemih horizontalnih kolektivov. Tragedija je, da se po osmih mesecih, ko smo končno ugotovili vse to, projekt ni nadaljeval,” še poudarja Stegnar.
Ker je Maska izgubila programsko financiranje, je to močno vplivalo na karakter Nove pošte. Mladinsko je na začetku projektu dalo prostor in zaposlene, finančni vložek pa je bil skoraj enak med nevladno organizacijo in javnim zavodom. Polovica sodelujočih je bila zaposlenih, polovica samozaposlenih v kulturi, njihova plača je bila približno enaka neto plači igralca v SMG. Po odločitvi ministrstva je to pomenilo, da zaradi umanjkanja sredstev Nova pošta ni mogla več imeti stalne ekipe na plačah.
V drugi sezoni tako igrajo stvari, ki so bile narejene ob koncu prejšnje sezone ter gostujejo s predstavami in jih kontekstualizirajo. “Ni pa več možno imeti te osnovne situacije, da so umetniki za čas, ki ga namenijo razmišljanju o umetnosti, za to plačani. Ta čas je proizvedel rezultate, ki so drugačni. To smo ugotovili vsi, od strokovne do laične javnosti do navsezadnje nas, ki smo tukaj delali,” dodaja Janša.
Med drugim je ena izmed predstav v produkciji Nove pošte, 6, prejela tudi najvišjo nagrado na Festivalu Borštnikovo srečanje ter gladko pometla s konkurenco javnih in nevladnih zavodov. Zato Janša meni, da je ministrstvo v svojem pogledu konzervativno in ga ne zanimajo nove oblike, čeprav dajejo vrhunske rezultate. “Na začetku projekta smo si rekli, da imamo končno denar, da lahko naredimo nič in da se lahko samo pogovarjamo. Smešno je, da imaš vseeno vedno inercijo, potrebo, da delaš. Dejansko smo proizvedli za tretjino več, kot bi v običjanih okvirih,” se spominja Stegnar.
“Nekdo bi lahko rekel, da so bili dogodki manjši, da to ni bil teater, da so bili dogodki predvsem diskurzivni. A v bistvu gre za to, kakšno količino misli lahko proizvedeš, za koliko lahko dvigneš temperaturo nekega kraja v določenem času. Ljudje zdaj hodijo sem, Novo pošto prepoznavajo, ljudem je všeč, in žalostno je, da z eno nonšalantno gesto vse to podreš, češ oni so se osem mesecev le hecali. Če bi program merili z istimi vatli kot ostale, bi nam namreč namerili še več rezultatov.” Katarina Stegnar, Nova pošta
Od lokalnega k mednarodnemu
“Projekt je bil prekratek za celostno oceno, a Nova pošta je bila veliko presenečenje,” meni Janša. Spominja se, da je sprva okoli nje vladala bojazen, da gre za nekakšen elitističen projekt. “Ko se je pokazalo, da ga želimo deliti z ostalimi preko delavnic in prenosa izkušenj, s probelamatizacijo kulturnopolitičnih in delovnih razmerij, se je pokazalo, da targetiramo probleme, ki zadevajo vse nas,” še poudarja. “Počasi je lokalna gledališka skupnost prepoznala, da se tu dogaja nekakšna specifika v smislu umetniških rezultatov, čeprav smo bili šele na začetku poti. Če hočeš delati drugače, moraš ustvariti zelo dobro platformo, kjer ni problem proizvajati improvizirane situacije in vanje vabiti ljudi. Uspeli smo generirat in dati prostor potencialom, ki jih ljudje imajo, a jih v svoji strogi profesionalni praksi, denimo kot igralci, niso mogli realizirati. Na Novi pošti se je zgodilo to, da so umetniki družbenost svojega bitja razširili iz ozke profesionalne funkcije v neko širšo reflektirajočo družbenost svojega bitja.”
Novo pošto je v prvi sezoni odlikoval tudi močen mednarodni program, ki je v Slovenijo pripeljal nekatere izmed trenutno najbolj progresivnih evropskih mislecev, praktikov in umetniških kolektivov na polju sodobne uprizoritvene umetnosti.
“Tu so bili ljudje, ki drugače v Sloveniji ne bi bili. Na konceptualnem nivoju je projekt nagovoril in odmeval tudi pri publiki izven te države, kar je zelo pomembno. Projekt je bil predstavljen tudi na srečanju IETM v Münchnu, zanj se trenutno kot primer dobre prakse zanimajo na Poljskem in v Bolgariji. Gre za širši in pomembnejši projekt, kot se zaveda ministrstvo.” Urška Brodar, Nova pošta
“Vedno gre pri takšnih projektih za širše vprašanje, kako sploh misliti sodobno umetnost v relaciji do klasične,” še dodaja Stegnar. Več o načrtih Nove pošte v tej sezoni pa v daljšem podcastu na tej povezavi.
Ste tudi vi NVO v kulturi z odličnim in inovativnim projektom, ki ga želite kot primer dobre prakse predstaviti bralkam in bralcem Kulturosfere? Prijavite se na naš poziv!