Ob zaključki projekta Operacija Nova: Ponovno zamišljanje kulturnih prostorov v novem evropskem kontekstu smo v Društvu Asociacija ob podpori SCCA v projektni sobi na Metelkovi 6 12. decembra 2025 organizirali zaključni dogodek projekta O.PEN z naslovom Neodvisni prostori za kulturo – dediščina, iluzija, zahteva, praksa, horizont. Na njem smo pred državnozborskimi in lokalnimi volitvami domači javnosti predstavili izsledke projekta, razpravo o kulturni infrastrukturi pa lokalizirali in razširili s predstavniki odločevalcev in neodvisne kulturne scene pri nas.
Dogodka, ki ga je moderiral Matjaž Zorec, sicer prevajalec vseh publikacij, izdanih v okviru projekta O.PEN, v slovenski jezik, so se kot razpravljalci udeležili: doc. dr. Karolina Babič, raziskovalka v projektu, Mihael Kelemina in mag. Primož Godler kot predstavnika Ministrstva za kulturo RS, Saša Ogrizek in Dejan Tešović kot predstavnika Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana ter Alja Lobnik in Uroš Veber kot predstavnika domače neodvisne kulture.
V uvodnem delu dogodka je doc. dr. Karolina Babič predstavila izhodišča raziskave v Sloveniji, na Hrvaškem in na Kosovu, ki je bila v okviru projekta Operacija Nova: Ponovno zamišljanje kulturnih prostorov v novem evropskem kontekstu izvedena na podlagi polstrukturiranih intervjujev s ključnimi akterji na področju neodvisnih kulturnih prostorov. Predstavila je metodologijo raziskovanja ter nekaj izmed vseh ugotovitev, ki so najbolj zanimive v kontekstu slovenskega zaključnega dogodka, ki je združil predstavnike neodvisne scene s predstavniki uporabnikov in zainteresirane javnosti ter predstavnike odločevalcev na ravni občine in države.
Kot je predstavila Babič, so relevantne ugotovitve iz raziskave v tem okviru vezane, med drugim, na skrb, ki jo uporabniki neodvisnih prostorov čutijo zaradi možnosti trajne izselitve v času obnov dotrajanih stavb, pri čemer je ekipa raziskovalk ugotovila, da so ti strahovi zaradi preteklih izkušenj na sceni upravičeni in da proces obnove zaradi možnosti spremembe rabe prostorov po obnovi dejansko lahko ogrozi trenutne uporabnike. Nadalje se, kot je poudarila Babič, v nekaterih primerih rabe neodvisnih prostorov kaže, da je nekakšen status quo, kjer lahko gre za rabo prostorov brez pogodb in/ali brez urejenih upravljalskim modelov, torej stanje nekakšne nedoločenost, udoben tako za lastnike kot uporabnike prostorov, vendar je to na dolgi rok v škodo uporabnikom, tj. neodvisni kulturni sceni.
V tej zvezi smo v razpravi izpostavili tudi vprašanje načinov so/upravljanja neodvisnih prostorov, predvsem, da je treba upoštevati raznolike možnosti civilno-javnih partnerstev ter drugih načinov upravljanja, da imamo v Sloveniji in v drugih državah primere dobre praks in tudi primere neuspelih zgodb, iz katerih se lahko učimo za naprej. Še ena ugotovitev iz raziskave, ki jo je Babič na dogodku izpostavila, se nanaša na generacijske spremembe, namreč, mlajše generacije neodvisnih kulturnih ustvarjalcev še vedno sicer potrebujejo prostore (za produkcijo, skladiščenje, pisarne, prezentacijo itd.), a so manj naklonjene vstopanju v dolgoročne upravljalske modele, kjer bi se od njih pričakovala večja mera soupravljanja. Prostore želijo uporabljati bolj na način »pridem – grem«. Iz česar izhaja, da
morajo tako trenutni uporabniki neodvisnih prostorov kot tudi lastniki prostorov razviti nove načine, kako komunicirati in vključevati mlajše ustvarjalce na neodvisni kulturni sceni.
Na dogodku je Karolina Babič ob izpostavljenih tematik gostom in slušateljem na kratko predstavila celotno publikacijo, ki je izšla v okviru projekta, vključno z obsežnejšo anketno analizo na širšem evropskem prostoru in rezultati srečavanja rezidenčnih ustvarjalcev z lokalnimi akterji, ter s tem javnost napotila tudi na podrobnejša nacionalna poročila drugimi rezultati projekta na spletni strani projekta.
POVEZAVA DO CELOTNE PUBLIKACIJE
Drugi fokus dogodka je bilo konkretno stanje pri nas. Matjaž Zorec je za izhodišče vzel rezultate in priporočila analize Asociacije, ki jo je leta 2020 izdala na temo prostorov poklicnih nevladnih organizacij v kulturi ter goste povprašal, kaj se je od takrat naprej naslovilo in šlo na boljše, kaj na slabše, kaj ostaja nespremenjeno.
Uroš Veber, predsednik Asociacije in producent Zavoda Projekt Atol, ki je kot ena od treh organizacij nedavno še upravljala s prostorom razvojnih umetnosti osmo/za, prostor, ki ga je Mestna občina Ljubljana prodala zasebnemu kupcu, je izpostavil, da je pri nas zaznati marsikatero uspešno rešitev in posamične izboljšave, temeljni problem infrastrukture neodvisne kulture pa ostaja sistemsko nenaslovljen. Večina organizacij še vedno deluje v prostorsko negotovih razmeraj, kar vpliva na kakovost programov in dolgoročno vzdržnost delovanja, umanjka pa jasnejša prostorska politika, ki se danes kaže pogosto kot fragmentirana, brez jasne strategije in brez resničnega zavedanja, da so prostorske potrebe zelo raznorodne ter tudi infrastruktura, ki navidez ni primerna za izvajanje kulturne dejavnosti, lahko naslovi katero od temeljnih potreb, npr. po pisarrniških, vadbenih ali skladiščnih prostorih. Alja Lobnik, direktorica Maske, ki z Nomad Dance Academy in CUK Kinom Šiška soorganizira Katastre začasnosti prostorov, je poudarila, da čeprav se na videz zdi, da je prostorov dovolj, jih v resnici primankuje. Kot je poudarila, neodvisni producenti morebiti že nimajo težav z zagotovitvijo prostora za premiere, pogoji dela v predprodukciji pa so izrazito zahtevni – primanjkuje prostorov za vadbo, razvoj aktivnosti in podobno. Kot pomemben premik je izpostavila ustanovitev Centra za sodobni ples, in vendar izpostavila in pozvala mesto, da se pridruži ustanoviteljem, saj vrednoti kot nezamisljivo, da prestolnice ne bi bilo med mesti, kjer center domuje – pomemben del produkcije sodobnega plesa se namreč razvija prav tu.
Saša Ogrizek in Dejan Tešovič, predstavnika MOL, sta poudarila, da je mesto v zadnjih letih vložilo kar nekaj močiv zagotavljanje prostorov in naslavljanje potreb nevladnih organizacij, saj se mesto zaveda pomena neodvisne kulture kot dela mestne javne infrastrukture. Izpostavila sta primere, kot je zagotovitev novega prostora za plesne vaje, primere infrastrukture, s katero uspešno upravljajo NVO, kot sta mdr. Gledališče Glej in Vodnikova domačija, vendar izrazila zavedanje, da zlasti začasne dodelitve in celovito upravljanje prostorov pomenijo tudi izzive in obremenitve za organizacije. Poudarila sta, da je usklajevanje med različnimi mestnimi oddelki in dolgoročno prostorsko planiranje pogosto zahtevno, vendar razmišljajo tudi o širšem naboru ukrepov, vključno z boljšim izkoriščanjem obstoječih javnih kapacitet. Ob tem sta pozdravila rešitve, ki jih z noveliranje krovnega zakona v kulturi prinaša ureditev, mdr. možnost sklepanja 10-letnih pogodb, ki pomenijo večjo stabilnost za organizacije.
Miha Kelemina in Primož Godler, predstavnika Ministrstva za kulturo, sta poudarila, da država prepoznava prostorsko problematiko nevladne kulture kot strukturni problem, ki ga ni mogoče reševati zgolj z razpisi ali kratkoročnimi ukrepi. Posebej sta izpostavila pomen sprememb v ZUJIK-u, ki omogočajo daljše, 10-letne pogodbe in s tem večjo stabilnost za uporabnike državnih prostorov, ki pa jih med nevladnimi organizacijami res ni veliko. Glede Metelkove 6 sta poudarila, da so aneksi v procesu finalizacije, projekt prenove pa je del strateških dokumentov in proračunskih načrtov, a so postopki dolgotrajni tudi zaradi zahtevnosti investicijskega upravljanja. Najbolj jasna obljuba predstavnikov ministrstva, vezana na Metelkovo 6, je bila napoved prenove oken in sanitarij v letu 2026.
Projekt OPE.N sofinancira Evropska unija v okviru mehanizma Ustvarjalna Evropa, izobraževalne aktivnosti Asociacije pa Ministrstvo za kulturo RS ter Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo.