Dolgotrajna oskrba je eden največjih projektov trenutne vlade, ki ga v javnosti še vedno spremlja kopica nejasnosti. Na površju je jasno edino, da državljani plačujemo nov prispevek za storitev, ki naj bi nam nekoč zagotovila dostojno starost; slednji pa je nenazadnje neprijetno presenetil marsikaterega samostojnega delavca v kulturi, med katerimi so številni na robu revščine.
O osnovnih pojmih dolgotrajne oskrbe, kaj ta prinaša ter o nekaterih njenih konkretnih konsekvencah za kulturnike smo izvedli intervju z Denisom Sahernikom, sekretarjem Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki bdi nad izvajanje novega zakona.
Za začetek opredelimo pojem dolgotrajne oskrbe; zakaj jo potrebujemo in zakaj je nismo imeli do zdaj? Oziroma: kaj smo do novega zakona razumeli pod dolgotrajno oskrbo? Gre le za ‘prepakiranje’, se pravi preimenovanje storitev iz Zakona o socialnem varstvu? Kaj zares novega je v dolgotrajni oskrbi, kako so se storitve financirale prej?
Na kratko lahko dolgotrajno oskrbo opredelimo kot sistem storitev, ukrepov in aktivnosti, namenjenih osebam, ki so zaradi bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti ali izgube intelektualnih sposobnosti dlje časa ali trajno odvisne od pomoči drugih pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. V Sloveniji jo v različnih oblikah, kot so bivanje v domu za starejše, pomoč na domu, dnevni centri in e-oskrba, poznamo že dolgo, a skozi leta se je pokazalo, da obstoječi sistem zaradi številnih dejavnikov, zlasti hitrega staranja prebivalstva in spremenjenih življenjskih navad, ne ustreza več potrebam in željam tako uporabnikov kot njihovih svojcev.
Opozorila, da potrebujemo nov sistem dolgotrajne oskrbe, imajo tako že zelo dolgo brado, saj smo na to samo v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, največjem strokovnem združenju izvajalcev institucionalnega varstva starejših in posebnih skupin odraslih, opozarjali odločevalce najmanj 15 let, če ne celo več.
Ključna težava starega sistema po Zakonu o socialnem varstvu je namreč ta, da je z njim država veliko večino stroškov (več kot 70 %) preprosto prevalila na uporabnike in njihove svojce. Ti so v starem sistemu preprosto postavljeni pred dejstvo, da si morajo veliko večino teh storitev kriti sami, zato imamo v Sloveniji primerjalno izredno velik delež plačil iz lastnega žepa, številni pomoči potrebni pa so brez ustrezne oskrbe in pomoči iz zelo preprostega razloga: ker si ju ne morejo privoščiti.
Po OECD-jevi raziskavi Measuring social protection (Merjenje socialne varnosti) in long term care (dolgotrajna oskrba) je sodila Slovenija na sam rep držav članic OECD-ja po deležu javnih sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe. V Sloveniji lahko oseba z obsežnejšo potrebo po tuji pomoči pričakuje, da bo le 30 % stroškov potrebnih storitev kritih iz javnih sredstev, medtem ko v državah, kot sta Švedska in Nizozemska, ta delež znaša tudi okrog 90 %.
Tuje raziskave prav tako kažejo, da le vsak četrti starostnik ne bo potreboval storitev dolgotrajne oskrbe, pri vsakem desetem pa bodo stroški dolgotrajne oskrbe poleteli v nebo in občutno presegli finančne zmožnosti večine državljank in državljanov.
Skratka, da potrebujemo nov sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo prinesel nove storitve in razbremenil uporabnike in njihove svojce, v Sloveniji vemo že zelo dolgo, a ker je bilo ob tem treba urediti tudi nujno potrebne dodatne vire za financiranje teh storitev, je politika urejanje področja vedno znova potisnila v predal. Z novim Zakonom o dolgotrajni oskrbi smo to stanje, ki je bilo vedno bolj nevzdržno, končno presekali.
Ključna težava starega sistema po Zakonu o socialnem varstvu je namreč ta, da je z njim država veliko večino stroškov (več kot 70 %) preprosto prevalila na uporabnike in njihove svojce.
Kaj konkretno drugače ureja novi zakon; gre zgolj za vprašanje sredstev in njihovega razporejanja, je na udaru dosedanji način zagotavljanja storitev, je v ozadju še kaj tretjega?
Zakon o dolgotrajni oskrbi prinaša določene novosti. Uporabniki, ki bodo želeli pridobiti pravico do storitev dolgotrajne oskrbe, bodo ocenjeni po enotnem sistemu glede na stopnjo samostojnosti, zanjo pa zaprosijo prek enotne vstopne točke na centrih za socialno delo. Izbirali bodo med storitvami, ki so zanje najprimernejše. Pomembni novosti pri storitvi na domu sta elektronska oskrba na daljavo (e-oskrba), ki zagotavlja stalno povezavo z asistenčnim centrom in medicinskim osebjem, in storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti, ki jih izvajajo socialni delavci, delovni terapevti, fizioterapevti, magistri kineziologije in socialni gerontologi. Podporo življenju na domu dopolnjujejo še oskrbovalci družinskega člana, ki so recimo pridobili pravice do načrtovane odsotnosti (21 dni na leto) ter usposabljanja in strokovnega svetovanja, ter uvedba denarnega prejemka, kjer uporabnik mesečno prejme določen znesek za kritje stroškov oskrbe znotraj svoje neformalne mreže. Ko pa življenje na domu ni več mogoče oziroma primerno, pa nastopi dolgotrajna oskrba v instituciji, ki se bo začela izvajati kot zadnja storitev, in sicer od 1. decembra 2025 dalje.
Na splošno lahko rečemo, da nov sistem nudi več podpore uporabnikom, da čim dlje ostanejo v domačem okolju in vseeno dobijo storitve, ki jih potrebujejo. Ključno pa je seveda to, da kot nova oblika socialnega zavarovanja finančno razbremenjujejo uporabnike in njihove svojce. Upravičenci, ki bodo izpolnili pogoje, bodo recimo brezplačno upravičeni do določenega števila ur dolgotrajne oskrbe na domu glede na kategorijo, v katero bodo razvrščeni, medtem ko je višina plačila za bivanje in prehrano v domu za starejše pri standardni namestitvi (dvoposteljna soba s souporabo kopalnice) omejena na višini zajamčene pokojnine za polno delovno dobo, kar trenutno znaša približno 780 evrov mesečno. To je občutno manj kot v starem sistemu, ko so oskrbnine pri uporabnikih z večjimi potrebami lahko hitro dosegle tudi 1500 evrov in več.
Zakon je samozaposlene v kulturi neprijetno presenetil; mesečni znesek za del kulturnih delavcev na ali pod pragom revščine je lahko zelo velik strošek. Zakaj ga ne krije država, ki naj bi ščitila ranljive skupine? Kdo vse so še podobno obremenjeni kot samozaposleni? Kakšno je stanje glede dolgotrajne oskrbe pri drugih skupinah, ki jim država tako kot samozaposlenim v kulturi krije socialne prispevke, na primer pri duhovnikih? Kakšno bi moralo po vašem biti stališče ministrstva za kulturo glede na ta novi strošek? S stališča povprečnega samozaposlenega v kulturi in vsakdanjih stroškov domnevno socialni zakon izpade, kot da jemlje revnim, da daje bolnim; kakšni bi po vašem morali biti nadaljnji koraki za odpravo teh neskladij? In nenazadnje – kaj otipljivega smo s tem zakonom in novim stroškom pridobili?
Kot strokovno združenje izvajalcev dolgotrajne oskrbe se ne moremo opredeljevati glede podrobnosti sistema financiranja države in višine prispevkov, saj za to nismo strokovnjaki, dejstvo pa je, da v luči demografskih sprememb, ki jih bo Slovenija občutila nadpovprečno, brez zadostnih sredstev za dolgotrajno oskrbo ne bomo zmogli dostojno poskrbeti za starejše in druge, ki potrebujejo pomoč. Na tem mestu ponovno poudarjam dejstvo, da se je slovenska politika tako dolgo izogibala urejanju tega področja ravno zato, ker je bilo treba ob tem zagotoviti tudi nove finančne vire. Brez zagotovljenih dodatnih sredstev prej opisanih storitev ni mogoče izvajati v zadostnem obsegu.
Ne morem pa se povsem nekritično strinjati s trditvijo, da zakon jemlje revnim, da daje bolnim, saj sodijo naši uporabniki med najbolj ranljive ter socialno ogrožene in izključene skupine v naši družbi. Po najnovejših podatkih Statističnega urada več kot 22 odstotkov starejših živi pod pragom revščine, kar je občutno več kot pri ostalem prebivalstvu.
In nenazadnje, vsi bomo, če bomo imeli srečo, nekoč stari. Le s sistemom dolgotrajne oskrbe, ki bo podprt z zadostnimi in stabilnimi viri financiranja ter nam bo zagotavljal dostop do potrebnih storitev ne glede na debelino denarnice, kraj bivanja in druge osebne okoliščine, si bomo lahko zagotovili dostojno starost. Za dokončno presojo, ali bo zakon, ki se sedaj uveljavlja, ta pričakovanja v celoti izpolnil, pa je zaenkrat še prezgodaj. Ključno ob tem pa je vprašanje kadrovske problematike.
Le s sistemom dolgotrajne oskrbe, ki bo podprt z zadostnimi in stabilnimi viri financiranja ter nam bo zagotavljal dostop do potrebnih storitev ne glede na debelino denarnice, kraj bivanja in druge osebne okoliščine, si bomo lahko zagotovili dostojno starost. Za dokončno presojo, ali bo zakon, ki se sedaj uveljavlja, ta pričakovanja v celoti izpolnil, pa je zaenkrat še prezgodaj.
Če dodatno kontekstualiziramo vprašanja o samozaposlenih v kulturi. Med vašimi uporabniki, ki jih omenjate in so ogrožene in ranljive skupine, so in bodo tudi številni samostojni ustvarjalci, ki so zaradi močne prekarizacije prav tako revni. Zanje je država v okviru krovnega zakona v polju kulture, ker je njihovo delo prepoznano za javni interes, zaslužki pa pogosto ne omogočajo normalnega preživetja že v času aktivnosti, uredila plačevanje prispevkov za socialno varnost, z izjemo trajne oskrbe, kar ne velja za vse skupine, prvenstveno revne. Da si bodo naši člani, samostojni delavci v kulturi, otipljiveje predstavljali, kaj jih po trenutni ureditvi v primerjavi s preteklo čaka – lahko glede na to, da je namen ureditve manj finančno bremeniti posameznike in njihove svojce ter poenotenje dostopa in cen storitev, pojasnite, kako sistem trajne oskrbe po novem zakonu misli trajno oskrbo za posameznika ali posameznico z recimo 580 EUR pokojnine?
Če poskusim problematiko čim bolj plastično prikazati: stanovalci so za bivanje v domovih za starejše doslej iz lastnih žepov plačevali od (povprečno) 800 – 850 evrov (1. kategorija oskrbe) do 1500-1550 evrov in še več mesečno. V domovih je v najcenejšo 1. kategorijo oskrbe za osebe, ki so še dokaj samostojne in potrebujejo le manjši obseg pomoči, uvrščenih le približno 22% stanovalcev, vsi drugi so v višjih kategorijah, ki prinašajo tudi višje cene oskrbnin.
Dejstvo je, da posameznik ali posameznica s samo recimo 580 evri pokojnine v starem sistemu nima dovolj lastnih sredstev za plačilo oskrbnine, razliko pa so po Zakonu o socialnem varstvu obvezani pokriti svojci. Ker se doplačila svojcev v starem sistemu lahko zelo hitro povzpnejo v višave, je to vseskozi povzročalo izredno hude stiske in spodbujalo družinske oziroma medgeneracijske spore.
Drugače pa vsi posamezniki, ki nimajo svojcev, ki bi doplačevali domsko storitev (ali tega niso sposobni), in ki glede na svojo plačilno sposobnost ne zmorejo pokriti celotne vrednosti domske oskrbe, lahko na pristojnem CSD-ju uveljavljajo pravico do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev. V primeru upravičenosti do oprostitve, plača razliko do vrednosti storitve občina. Ob tem še dodajam, da v primeru, da imajo ti stanovalci kakšno nepremično premoženje, občina vpiše plombo na to nepremičnino in potem lahko tudi terja povračilo plačanega (v višini 2/3).
Ker se doplačila svojcev v starem sistemu lahko zelo hitro povzpnejo v višave, je to vseskozi povzročalo izredno hude stiske in spodbujalo družinske oziroma medgeneracijske spore.
V novem sistemu cena standardne nastanitve in prehrane v domu za starejše ne bo smela presegati minimalne zajamčene pokojnine za polno delovno dobo, kar trenutno znaša približno 780 evrov mesečno. Še vedno pa ostajajo doplačila za nadstandard, npr. za lastno kopalnico, balkon ipd. V primeru, ki ste ga navedli, bo sicer še vedno potrebno doplačilo svojcev ali občine, vendar bodo v višjih kategorijah to občutno nižje kot po starem sistemu.
Iz vaših odgovorov je razvidno, da je osrednja sprememba ureditve sistema oz. načina financiranja in da potrebe že in še bodo presegale razpoložljive vire financiranja. Lahko o tem poveste nekoliko več? Bodo iz naslova prispevka za dolgotrajno oskrbo drugače namensko uporabljena sredstva iz lokalnih proračunov (npr. za gradnjo dodatnih domov za starejše), iz naslova osnovnega zdravstvenega zavarovanja in obveznega zdravstvenega prispevka (npr. za izboljšanje plač zdravstvenega osebja) ali bodo ti segmenti javnih sredstev prispevkov prvenstveno razbremenjeni? Kako bo storitve sofinanciral proračun in do kdaj? Kako realen scenarij sta po vaši oceni že danes povečanje prispevka že čez nekaj let in rast samoprispevka starostnikov in njihovih svojcev za storitve?
Zagotovo je, da stari viri financiranja dolgotrajne oskrbe niso sledili potrebam uporabnikov, ki so zato bili prisiljeni te storitve v večinskem delu plačevati sami. Ali bo nov prispevek zadoščal za vse potrebe v prihodnosti, zaenkrat še ne moremo soditi.
Sredstva iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo so namenjena kritju izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe in kritju stroškov za izvajanje nalog ZZZS na podlagi tega zakona. Storitve zdravstvene nege in rehabilitacije, ki so del osnovne zdravstvene dejavnosti, se bodo še naprej krile iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Po določilih Zakona o dolgotrajni oskrbi teh sredstev ni mogoče uporabiti nenamensko npr. v občinah za gradnjo domov.
Po Zakonu o dolgotrajni oskrbi se ta financira iz dveh virov: prispevka za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in proračunskega vira v višini 190 milijonov letno. Če tudi ta vira ne bosta zadoščala, je po 1. januarju 2028 možna uvedba doplačil uporabnikov v višini deset oziroma 20 odstotkov.
Med domovi so precejšnje razlike, zato je splošen odgovor glede čakalnih vrst zelo težko podati. Običajna čakalna doba je od enega do treh mesecev. Lahko se zgodi, da je zgolj teden ali dva, v posameznih domovih pa je čakalna doba lahko tudi leto ali več, še posebej v primerih, če gre za enoposteljno sobo v varovani bivalni enoti za osebe z demenco. Najdaljše čakalne vrste so običajno v Ljubljani in drugih večjih mestnih središčih.
Izpostavili ste zamejitev cene standardne namestitve v dvoposteljni sobi s souporabo kopalnice na višino zagotovljene pokojnine. Velja ta zamejitev za vse domove ali samo za javne, ki jih je okvirno polovica? Razumemo prav, da bo morebitna nestandardna namestitev in storitve (standardna namestitev predvideva določeno samostojnost, mobilnost, posameznik/posameznica npr. še ne potrebuje stalnega medicinskega nadzora ) lahko tudi v javnih domovih dražja, če posameznik potrebuje pomoč pri mobilnosti, ima resnejšo obliko demence, je nepokreten? Glede na dobro izpričane težave s čakalnimi vrstami za institucionalno varstvo v domovih v starejše, pa nam lahko tudi poveste, kakšne so danes in koliko je prostih postelj, bi radi razumeli, za koliko ljudi to pride v poštev in kako je s koncesionarji ter privatnimi domovi.
Vsi domovi, ki so del javne mreže, tako javni zavodi kot koncesionarji, delujejo po istih pravilih in standardih. Zamejitev velja tudi za koncesionarje.
Pri dolgotrajni oskrbi v instituciji je treba ločiti namestitev in prehrano ter kategorije oskrbe. Ko govorimo o standardu namestitve, to pomeni zgolj to, v kakšnem prostoru oseba biva – ali gre za eno, dvo- ali večposteljno sobo, kakšna je kopalnica, ali je na voljo balkon in podobno. Standardna namestitev torej ni povezana s samostojnostjo, mobilnostjo… posameznika/posameznice, saj to opredeljujejo povsem ločene kategorije oskrbe, kjer se uporabnike glede na stopnjo samostojnosti oziroma potrebe po pomoč in oskrbi uvršča v 5 kategorij.
Ključna novost novega sistema je, da se plačilo uporabnika ne spreminja s kategorijo v katero je uvrščen glede na njegovo zdravstveno stanje oziroma potrebe po pomoči in oskrbi. To je tudi jedro tovrstnih zavarovanj: da posameznike zavarujejo pred nepredvidenimi in pogosto vrtoglavimi stroški, ki lahko nastanejo zaradi bolezni, starostne oslabelosti, izgube intelektualni sposobnosti ipd.
V dosedanjem sistemu se je oseba, ki je recimo zbolela za demenco skupaj z bližnjimi morala soočati s posledicami hude bolezni, a tudi z naraščajočimi stroški oskrbe in pomoči. Lahko bi rekli, da je bila “kaznovana” dvakrat: najprej z boleznijo, nato pa še finančno. V novem sistemu, kjer zdravstveno stanje ne določa več višine položnice za dom, tega ni več.
Čakalne vrste so že nekaj časa dejstvo. Praktično ne moremo govoriti o prostih posteljah, saj se vse postelje, ki so pripravljene za sprejem, skoraj takoj zapolnijo z uporabniki v čakalni vrsti.
Čakalna doba je odvisna predvsem od potreb in želja bodočega stanovalca, njegovega zdravstvenega stanja in zasedenosti doma oziroma obremenjenosti z aktualnimi prošnjami za sprejem. Med domovi so precejšnje razlike, zato je splošen odgovor glede čakalnih vrst zelo težko podati. Običajna čakalna doba je od enega do treh mesecev. Lahko se zgodi, da je zgolj teden ali dva, v posameznih domovih pa je čakalna doba lahko tudi leto ali več, še posebej v primerih, če gre za enoposteljno sobo v varovani bivalni enoti za osebe z demenco. Najdaljše čakalne vrste so običajno v Ljubljani in drugih večjih mestnih središčih.
Kot osrednjo ste izpostavili kadrovsko problematiko. Pri tem mislite prvenstveno na pomanjkanje kadrov, s katerim se srečujete v sami Skupnosti socialnih zavodov Slovenije ali bodo po vaši oceni kadri (in s tem dostopnost storitev) problem sistema dolgotrajne oskrbe v njegovi celoti? Državni zbor je na predlog Ministrstva za solidarno prihodnost v letu 2024 sprejel Zakon o začasnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev ter zmogljivosti pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe (ZZUKDPSS), ki se konec naslednjega leta izteče; ima zakon po vašem opažanju kakšne učinke? Kakšne rešitve za naslavljanje pomanjkanja kadrov predlagate sami? Se vam zdijo spodbude za neformalno oskrbo zadostne, da bi realistično pripomogle k oskrbi v družinah?
Ukrepi iz ZZUKDPSS so sicer dobrodošli, vendar zaradi nezadostnih sredstev in omejenega pristopa ne bodo bistveno prispevali k reševanju akutne kadrovske krize v domovih za starejše in posebnih zavodih. Potrebujemo celovitejše ukrepe, ki bodo hitro in učinkovito naslovili ključne težave – predvsem izboljšanje delovnih pogojev in plačila zaposlenih v socialnovarstvenih zavodih.
Naš ključen predlog je uvedba vsaj 20-odstotnega dodatka na plače za vse zaposlene v panogi dolgotrajne oskrbe. Ti delavci opravljajo delo, ki presega običajne fizične in psihične napore, hkrati pa morajo uporabnikom vseskozi zagotavljati kakovostno, varno in dostojno oskrbo.
Če država ne bo zagotovila ustreznih kadrovskih rešitev, obstaja resna nevarnost, da izvajalci zaradi pomanjkanja kadra uporabnikom ne bodo mogli zagotavljati pravic v obsegu, ki jim po Zakonu o dolgotrajni oskrbi pripadajo oziroma bodo uporabniki namesto storitev prejeli le denarni prejemek, pomoč pa si bodo morali organizirati sami – pogosto na sivem ali celo črnem trgu, kjer kakovost in varnost nista zagotovljeni.
Z zadnjim vprašanjem v navezavi: kako komentirate nov zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju? Nadalje, kakšen je delež tujih delavcev v oskrbi in kakšen je trend, kakšne težave?
Zaposlovanje tujih delavcev v panogi dolgotrajne oskrbe je v vseh razvitih državah dejstvo. Ob koncu lanskega leta so tuji delavci predstavljali približno 6 odstotkov zaposlenih v slovenskih domovih, danes je ta delež zagotovo že precej višji. Pričakujemo, da bo naraščal tudi v prihodnje, saj se na eni strani potrebe po tovrstnih storitvah povečujejo, po drugi pa vsako leto na trg dela pride manj mladih. Ta razkorak bo vsaj do določene mere treba blažiti s tujimi delavci.
A to ne sme biti edina rešitev, ki jo bomo uporabili. Zelo bi si želeli, da bi recimo v domove nazaj privabili tudi naše nekdanje sodelavce, ki so zaradi prenizkega plačila ali delovnih pogojev odšli v druge panoge ali pa celo zapustili poklic, za katerega so se dolgo izobraževali in pridobivali izkušnje. Te ljudi bi zelo potrebovali in upamo, da bo vlada čim prej sprejela ukrepe v tej smeri.
Zelo bi si želeli, da bi recimo v domove nazaj privabili tudi naše nekdanje sodelavce, ki so zaradi prenizkega plačila ali delovnih pogojev odšli v druge panoge ali pa celo zapustili poklic, za katerega so se dolgo izobraževali in pridobivali izkušnje.
Lahko pojasnite, ali mislite, da bo nov sistem res omogočil, da uporabniki čim dlje ostanejo v oskrbi doma oz. bolje rečeno, ali imamo zagotovilo, da bosta predlagana oskrba in denarni prejemek zadostna, glede na to da starejši že danes (kot pravite tudi sami) živijo v revščini. Na demografski problem oz. večanje števila starostnikov v primerjavi z mladimi in delovno aktivnimi namreč lahko gledamo tudi tako, da sklepamo, da bo vse večje starostnikov (tudi v urbanih središčih, še bolj pa na odročnejših krajih) socialno izoliranih, brez bližnjih (npr. brez otrok) in stika s skupnostjo, ki bi jih npr. digitalno opismenila, brez lastnega stanovanja oz. s prejemki, ki jim doma, kjer naj bi se vršila oskrba, bodisi ne omogočajo vzdrževati niti najemati; kako se bomo oz se bo sistem spopadel s tem?
Dejansko nas, ko gledamo položaj starejših v naši družbi, najbolj skrbijo tisti, ki ostajajo zunaj institucij in sami, bodisi v prevelikem stanovanju, ki ga ne zmorejo več primerno vzdrževati in ogrevati, bodisi v najemu, ki jim pobere večji del njihovih prihodkov. Posebna problematika so stanovanja v večstanovanjskih objektih brez dvigal, ki lahko starejše skoraj popolnoma socialno izolirajo.
Starejši, ki bivajo v domovih za starejše, imajo praktično vsak dan na voljo pester nabor kulturnih, izobraževalnih, razvedrilnih, športnih in drugih aktivnosti, so med vrstniki in imajo družbo, če jo želijo. Čeprav je do neke mere odhod v dom še vedno občasno povezan z določenim strahom in zadržki, so na drugi strani številni primeri, ko stanovalci po prihodu dobesedno ponovno zaživijo – že samo iz preprostega razloga, ker niso več sami.
Določeni pomembni koraki so bili v preteklih letih narejeni z razvojem dnevnih centrov, v katerih lahko uporabniki, ki sicer živijo doma, preživijo določen del dneva, tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi načeloma uporabnikom prinaša več ur dolgotrajne oskrbe na domu, a izključenost starejših je tisto področje, kjer nas čakajo še veliki izzivi, ki tudi presegajo samo materijo Zakona o dolgotrajni oskrbi.
In za konec: glede na dokaze, da telesna dejavnost, umetnost in kulturne aktivnosti pozitivno vplivajo na zdravje starejših, upočasnjujejo kognitivni upad in zmanjšujejo socialno izolacijo, zakaj se slovenski sistem dolgotrajne oskrbe osredotoča predvsem financiranje medicinskih in oskrbnih storitve doma ter v institucijah, medtem ko ne le delno ali pa sploh ne financira neposredne dejavnosti, ki spodbujajo aktivno in zdravo staranje oz. se bolj osredotoča na komplementarne preventivne ukrepe? Ali bi bilo, tudi v obziru na kadrovski primanjklaj in cene medicinskih in oskrbovalnih storitev, smiselno razmisliti o celostnem pristopu, ki predvsem ob vstopu v sistem DO, in vendar po vseh stopnjah, vključuje tudi financirane ne-medicinske aktivnosti za ohranjanje funkcionalnosti, socialne vključenosti in kakovosti življenja starejših?
Če pogledamo domove za starejše, ta očitek ni v celoti upravičen. To je razvidno tudi iz same strukture zaposlenih, kjer je približno 40 % zaposlenih zdravstvenih delavcev, 55 % zaposlenih pa izvaja osnovno in socialno oskrbo (pomoč pri vsakodnevnih opravilih in socialni stikih, svetovanje, urejanje pravic, pomoč pri vključevanju v skupnosti…). Domovi prav tako zaposlujejo fizioterapevte in delovne terapevte (prišteti k zdravstvenemu kadru), ki skrbijo za ohranjanje gibljivosti, rehabilitacijo in aktivno preživljanje časa, ter animacijski kader za organizacijo prostočasnih dejavnosti in družabnih dogodkov.