V Asociaciji smo se pred lokalnimi volitvami 2026 odločili, da v izbranih mestnih občinah opravimo intervjuje s ključnimi deležniki s kulturno-umetniške scene in jih objavimo v obliki preglednih člankov. Skupaj s tem objavljamo tudi krajše analize stanja kulturno-umetniške produkcije v teh občinah. Pred vami je šesti od šestih preglednih člankov, ki obravnava stanje v Mestni občini Maribor (MOM), drugi največji občini, ki ima za Ljubljano največ kulturnih programov, organizacij in delavcev. O stanju v občini smo se pogovarjali tako s predstavniki občine kot s predstavniki NVO in samostojnimi delavci v kulturi.
Na naša vprašanja so odgovarjale tri kulturne delavke: pesnica, publicistka in založnica Anja Zag Golob, koreografinja Mojca Kasjak ter pedagoginja, producentka in vizualna umetnica Maja Pegan; slednja je ločeno odgovarjala tudi v imenu organizacije Hiša! Društvo za ljudi in prostore. Producentka Petra Hazabent je prav tako odgovarjala v dveh vlogah, kot samostojna kulturna delavka ter predstavnica Društva za kulturno produkcijo in afirmacijo umetniških procesov NAGIB. Poleg tega smo govorili še z Urošem Kaurinom s Kulturno-umetniškega društva Moment, ki se ukvarja z razvojem neodvisnega gledališča, Katjo Sreš s Kulturno-umetniškega društva Coda, v okviru katerega deluje glasbena šola, društvo pa se ukvarja tudi z organizacijo koncertov, ter Miho Horvatom z Ustanove Fundacija Sonda, ki deluje na področju teorije in prakse avdiovizualne umetnosti. V imenu MOM je odgovarjal Bojan Golčar s Sektorja za kulturo v Uradu za kulturo in mladino.
Tako kot v drugih mestnih občinah lahko tudi v Mariboru zaznamo ambivalenten odnos do kulturne politike mesta; v mestu je bogato in raznoliko kulturno življenje s številnimi posamezniki, organizacijami in dogodki, hkrati pa tudi MOM kulturo šteje za eno svojih glavnih vrednot. Kljub temu ustvarjalci neodvisne kulture navajajo številne težave, s katerimi se soočajo pri svojem delu; te so tako finančne in organizacijske kot infrastrukturne.
Najprej nas je zanimalo, kako sogovorniki ocenjujejo stanje kulture in umetnosti v občini.
KUD Coda izpostavlja tako pestro kulturno dogajanje kot z njim povezane težave: »Maribor ima izjemno živahno in raznoliko kulturno produkcijo ter veliko kakovostnih ustvarjalcev, organizacij in iniciativ.«
Prednost mesta je predvsem močna neodvisna in nevladna kulturna scena, ki pogosto z razmeroma malo sredstvi ustvarja zelo veliko programa in dosega širok krog občinstva. Žal pa je prezrta tako s strani financerjev kot tudi drugih pomembnih akterjev mesta s področja turizma, gospodarstva itd. Smo pa ‚priročni‘, ko je treba razkazovati dobre prakse za pridobivanje/ohranjanje takšnih in drugačnih lovorik in certifikatov.
»Težava je predvsem v dolgoročni vzdržnosti takšnega delovanja. Velik del kulturne produkcije temelji na projektnem financiranju, prekarnih oblikah dela in velikem vložku dela, ki ni ustrezno finančno ovrednoten. Manjka predvsem stabilnost, ki bi organizacijam omogočila dolgoročno načrtovanje, razvoj ekip in profesionalizacijo.«
Nekoliko bolj neposreden je Uroš Kaurin z Momenta:
Kljub temu, da je Lokalni program za kulturo sam sebi namenjena farsa, so sistemi, ki so vzpostavljeni, dokaj učinkoviti. Glede na potrebe in število akterjev bi ocenil, da vsak pride do svojega koščka pogače. Velja izpostaviti, da so se sredstva zvišala. Sofinanciranje MOM-a je približno tretjina zneska MzK.
Načelno pa lahko rečemo, da je dojemanje kulture trenutnega vodstva občine zelo gostinsko, spektakelsko in turistično. Po moji oceni so to glavni stebri razumevanja in vrednotenja kulture in umetnosti.
Še bolj plastičen opis poda Maja Pegan s Hiše! Društva za ljudi in prostore: »Maribor premore visoko kakovostno kulturno produkcijo, za katero se nevladni sektor tudi neprestano bori. V glavnem samo preživetveni mojstri. Pač, tu je občutno manj sredstev kot v LJ, kar je tudi logično.«
Urad za kulturo mnogo stvari izboljšuje, a le postopoma (ravno toliko, da je njim udobno in da je vidno, da nekaj delajo) in je tudi močno podrejen volji trenutnega župana.
»Ovire pa so vsepovsod iste, po celi Sloveniji. Potrebno se je zavedati, da naš Zavod za turizem na primer ne daje denarja za kulturo in jo izključno »digitalno« promovira, kar v LJ ni praksa. To ima tudi dobre plati, glede na to, da je župan največji hotelir v občini in v prvi vrsti skrbi, da ima gostilne in hotele polne. Potem pride Maribor.«
NAGIB ugotavlja, da je za organizacije, ki prejemajo programska sredstva, stanje dokaj znosno. Izpostavijo tudi dokaj dobro odzivnost MOM, hkrati pa menijo, da je v mestu precej prostora za komercialne vsebine: »Občina se trudi, da sledi LPK-ju in kar se da ureja stanje. Je pa res, da so glavni akterji JZ, s katerimi se največ ukvarjajo. Moramo pa pohvaliti, da je Urad za kulturo in mladino odziven, želi delati progresivno, če izpostavimo tudi nivo birokracije, namreč MOM programskim organizacijam (tem, ki prejemamo programska sredstva) vsak mesec nakaže pavšal (celotni letni znesek se razdeli na dvanajstine) in šele na koncu leta je potrebno oddati poročilo, kjer je potrebno navesti vse stroške oz. račune (brez dejanskih skenov računov). Avgusta je potrebno oddati še vmesno poročilo. S tem nas birokratsko zelo razbremenjujejo, saj ni potrebno oddajati zahtevkov in poročil, da počrpaš sredstva, ampak ti vsak mesec nakažejo 1/12 glede na prejeti letni znesek.
Kar se tiče vsebin, pa je v mestu veliko komerciale, veliki dogodki, ki dosegajo množice, imajo največ pozornosti, pa vseeno se MOM potrudi, da lahko podprte organizacije dobijo tudi brezplačna oglaševalska mesta (predvsem plakate), vendar je potrebno pokriti stroške lepljenja (kar je okrog 200 evrov).
Stvari se premikajo na MOM za NVO, ampak sredstev in infrastrukture, ki bi bila primerna za kakšno bolj sodobno umetnost, ni. NVO-jev je precej malo, ki posedujejo ali imajo kakšen prostor za izvajanje programa. Trenutno lahko naštejemo GT22, Pekarno, Vetrinjski dvor (ki ga upravlja javni zavod), Plesno izbo, ki ima samo studie, ter par galerijskih prostorov in ateljejev, ki jih imajo posamezni ustvarjalci.«
Malo bolj na kratko, a zato precej povedno, oceno stanja kulture v Mariboru poda Ustanova Fundacija Sonda: »Odkrito rečeno: »ne ocenjujem«. Večletna situacija me je pripeljala do spoznanja, da je kakršnakoli analiza v bistvu brezpredmetna. Skrbi staranje – menjava kot-da-aktivnih generacij.«
Samostojne kulturne delavke so še bolj kritične. Anja Zag Golob: »Mestna občina Maribor (MOM) ne razume pomena kulture. Kulturi, posebej NVO, je namenjeno smešno malo denarja, poleg tega finance niso transparentne – dejansko ne vemo, koliko je proračun MOM za kulturo in koliko od tega je namenjeno javnim zavodom, koliko pa NVO-jem.«
Na razpisih so sredstva smešna, zato se po mojem mnenju nanje nima smisla prijavljati. Infrastrukture ni, podpore ni, na razvoj ni mogoče niti misliti. MOM ima v središču mesta raje prazne prostore, kot da bi jih za neko razumno najemnino oddala kulturnicam in jim naložila, naj jih vzdržujejo. Županov bog se imenuje Beton in to se najbolj izrazito vidi v stanju kulture v mestu.
S stališča sodobne plesne umetnosti na slabo stanje opozori tudi Mojca Kasjak: »Neodvisna kultura je finančno podhranjena. Zneski, ki jih financira MOM, so nizki. Prav tako so produkcijski pogoji slabi. Med drugim tudi pomanjkanje kadra. Saj mladi nimajo ciljne usmeritve profesionalnega dela v sodobni plesni umetnosti.«
Petra Hazabent izpostavlja, da je na področju samostojnih kulturnih delavcev na voljo precej manj projektov, a da se MOM kljub temu trudi z razpisi, možnosti samostojnih kulturnih delavcev pa so precej majhne: »Z vidika samostojne kulturne delavke lahko govorim o tem, da je na lokalnem nivoju podprtih zelo malo projektov (za vsa umetniška področja), in to seveda zaradi višine razpoložljivih sredstev. MOM se sicer zelo trudi z reformami razpisov, vendar je še vedno premalo sredstev, saj so v preteklih letih postavili tri kategorije za projektni razpis, do 3.000 evrov, do 8.000 evrov ter do 10.000 evrov za festivale. Na vsakem področju/kategoriji pa je podprt približno en projekt. Glede na to, da festivali odnesejo največ sredstev, samostojni kulturni delavci tekmujemo z organizacijami, ki pa zaradi večjega obsega in delovanja dobijo več, imajo prednost, boljše izpolnjene razpise, večji doseg … Glavne ovire kot SKD so te, da sam ne zmoreš izpeljati vidnejšega projekta, če k temu ne pristopijo organizacije, ki so bolje pomrežene, imajo večjo ekipo. V kolikor pa ti uspe oblikovati sodelovanje s kakšno organizacijo (dostikrat zaradi prostora), pa ti ponudijo prostor in ne zadostne promocije …«
Bojan Golčar z MOM na drugi strani poudarja pomen kulture in izpostavlja doprinos občine k njenemu razvoju, pri čemer na prvem mestu omeni javne zavode: »Mestna občina Maribor je ustanoviteljica osmih javnih zavodov na področju kulture, tri programe – Borštnikovo srečanje, domoznanstvo in Našo pesem – v okviru Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Univerzitetne knjižnice Maribor in JSKD pa sofinanciramo.
Ob javnih zavodih v mestu deluje veliko število ustvarjalk in ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti ter nevladnih organizacij na področju kulture, ki jih podpiramo s finančnimi sredstvi prek večletnega programskega in enoletnega projektnega razpisa ter z možnostjo večletnega ali občasnega brezplačnega oziroma neprofitnega najema prostorov in druge infrastrukture (ateljeji, pisarne, razstaviščni prostori, produkcijski prostori …). Javne zavode spodbujamo k produkcijskemu sodelovanju z ustvarjalci in NVO.
Mestna občina, tudi v sodelovanju z državo, vlaga v izgradnjo infrastrukture za kulturo; kot ena največjih tovrstnih vlaganj bo kmalu v uporabo predan Rotovž – Mestna hiša kulture, kjer bodo pod eno streho povezani Mariborska knjižnica, Umetnostna galerija Maribor in Mestni kino Rotovž, ki se vzpostavlja povsem na novo. MOM bo za delovanje Rotovža, razširjenih programov knjižnice in galerije ter kina zagotovila tudi sredstva za potrebne dodatne kadrovske rešitve.
Pomembno področje, ki mu namenjamo podporo, je kulturno-umetnostna vzgoja. Razvili smo t. i. kulturni dnevnik, ki ga izvaja javni zavod Narodni dom in povezuje različne izvajalce KUV v mestu s šolami.
Z Lokalnim programom za kulturo 2025–2027 usmerjamo razvoj kulture na vseh področjih in v vseh sektorjih, predvsem pa zagotavljamo vključenost vseh deležnikov v razvojne aktivnosti in evalvacije. KUV je vključen tudi v razpise.
Večina kulturnih institucij v mestu presega zgolj lokalni nivo in pomeni pomembne regijske ponudnike kulture.«
V nadaljevanju nas je zanimalo predvsem stanje in spremembe na področju nevladnih organizacij s področja kulture, ki delujejo v občini.
MOM na specifično vprašanje o podpori nevladnim kulturnim organizacijam, tako ljubiteljskim kot profesionalnim, odgovarja:
»Ljubiteljska kultura, ki jo MOM sofinancira in s tem spodbuja prek JSKD, ki razpiše za to namenjena proračunska sredstva, je za MOM izjemnega pomena. V to področje spadajo npr. del sodobne plesne scene, odmevna zborovska prireditev Naša pesem in drugi programi idr.
Posebej intenzivno in poglobljeno sodelovanje razvijamo s profesionalnimi NVO, ki izvajajo programe na vseh področjih kulturno-umetniškega delovanja, kakor tudi z ustvarjalci, tudi vrhunskimi, ki živijo in ustvarjajo v mestu. Podporo zagotavljamo tudi mlajšim ustvarjalcem in ustvarjalkam tako pri financiranju kot najemu ateljejev.
Z željo po vključujočem sodelovanju smo spodbudili ustvarjalce in NVO ter JZ k medsebojnemu povezovanju in nastale so t. i. fokusne skupine po posameznih področjih, ki se samostojno sestajajo, prek svojih predstavnikov pa nato z Uradom za kulturo in mladino preučujejo možnosti realizacije predlogov in rešitev.«
Nevladne organizacije pa na drugi strani zaznavajo številne ovire za nemoteno delovanje, od finančnih, prostorskih, organizacijskih …
Hiša! Društvo za ljudi in prostore: »Med glavne ovire bi naštela pomanjkanje produkcijskih prostorov, torej pisarn ali vadbenih prostorov, skladišč in podobno, ki bi bili cenovno dostopni. Mestna občina oz. župan namreč neposredno določa, kateri prostori so za komercialno rabo in kateri ne. Če se odda prostor po principu organizacije z javnim interesom, je to ali županova usluga ali je prostor v tako slabem stanju, da bi društvo prenova stala premoženje (potem bi jih seveda župan odslovil), in je tako redko, da lahko našteješ na eno roko. Medtem prostori v mestnem jedru propadajo ali pa se njihove vitrine uporabljajo kot kulisa za občinske oglase.
Ravno zdaj poslušam, da mladi bendi nimajo prostorov za vadbo in me sprašujejo, ali poznam kakšno zaklonišče. Hiša npr. nima skladišča, da bi uredila ustrezen fundus. Dodatno je potrebno vedeti, da NVO v Mariboru plačujejo najem prireditvenih prostorov, ki so v javni lasti (npr. Sodni stolp ali mali oder Narodnega doma), medtem ko javni zavodi tega ne plačujejo. Sistemsko hiranje?
So pa uvedli ateljeje za umetnike, ki jih dobiš na osnovi razpisa za pet let – eni prostori so v slabem stanju, stroški pa so menda kar morilski. Le redki umetniki si lahko privoščijo občinski atelje.
Drugi problem so majhne finance. Občina se je sicer zavezala k dvigovanju sredstev za kulturo vsako leto, vendar je to urejeno netransparentno. Na področju knjige so ugotovili zmanjšanje. To bi bilo potrebno preveriti.
Tretje je potem Ministrstvo za kulturo. To je že pri prejšnji vladi bila ena sama svinjarija. Hiša je doživela zamujanje z izplačili tudi do šest mesecev. To nas je skoraj pokopalo. In to ministrstvo zamuja, ne občina ali javni zavod.«
KUD Coda poda glavne ovire za razvoj neodvisne kulture:
»• Nezadostno in pogosto nestabilno financiranje,
• neustrezna sestava razpisnih komisij (v njih večinoma sodelujejo ljudje, ki neodvisne kulture sploh ne poznajo),
• veliko administrativno breme v primerjavi z višino pridobljenih sredstev,
• težko dolgoročno načrtovanje zaradi projektnega načina financiranja,
• pomanjkanje sredstev za redne zaposlitve in profesionalizacijo ekip,
• rast stroškov dela, izvajalcev, materiala in storitev, ki ji javno financiranje ne sledi,
• omejena dostopnost ustrezno opremljene kulturne infrastrukture (npr. odločevalci v MB si želijo Lent čez celo poletje, po drugi strani pa v Vetrinjcu ne moremo delati večjih produkcij, ker nam odpeljejo oder).«
Poseben problem je, da se od profesionalnih NVO pričakuje vedno višja raven produkcije, promocije, administracije, poročanja in doseganja občinstev, pogoji za delo pa temu ne sledijo.
Pomanjkanje sredstev izpostavi tudi Moment, ki se osredotoča na uprizoritvene umetnosti: »Verjetno je ena glavnih ovir pri večini izvajalcev manko sredstev MzK. Infrastrukturno bi nujno potrebovali srednje velik black box (100–150 gledalcev), vendar govorim predvsem z vidika uprizoritvenih umetnosti, ki so verjetno itak najbolje situirane.«
NAGIB največje ovire kulturnih NVO vidi v premajhni dostopnosti do prostorov, hkrati pa bi se morala povečati sredstva in prepoznavnost neodvisne kulture; preveč se dela komercialno in na veliko.
Ustanova Fundacija Sonda pa na isto vprašanje odgovarja:
Nerazumevanje pojma kultura; nerazumevanje pojma neodvisnost; pomanjkanje ponosa; brezhrbteničnost; nesolidarnost/nestrokovnost znotraj tako imenovane »neodvisne kulture« in nesolidarnost/nestrokovnost »odvisne kulture« do ostalih, manj uradnih in manj podprtih »kultur«.
Na vprašanje, ali lahko samostojni kulturni delavci dostojno živijo, je besedna umetnica Anja Zag Golob odgovorila zelo lucidno:
Ne. Ne. Ne. Sploh ne. Nikakor.
Podobno odgovarja tudi Maja Pegan, ki doda nekaj lokalnih specifik: »Le peščica. Lahko pa bi bilo slabše, kot npr. v Rušah, kjer še razpisov ni za kulturne projekte.
O dostojnem življenju se ne da govoriti, ker smo financirani iz razpisov, kar je loterija. Ni dosti samozaposlenih v kulturi ali zaposlenih v NVO, ki bi lahko živeli od tega, kar delajo. Večina ima še kako službo poleg. Ali pa so polovičko zaposleni, polovičko pa s. p. In tudi mnogi odhajajo delat drugam. Ta trend še ni upadel.
Jaz nimam ustreznega ateljeja za delo, ker si enostavno ne morem privoščiti še ene najemnine, v pisarni pa ne morem slikati ali tiskati.
Pomembno je vedeti, da ko bo odšel Vladimir Rukavina v pokoj, bo to imelo zelo velik vpliv na neodvisno kulturno sceno. Glede tega je nabolj smiselno vprašati Marka Brumna, ki upravlja z Vetrinjskim dvorom, ali bo ta še vedno zastonj za mariborske delavce v kulturi.
Potrebno je tudi poudariti, da je MOM prepisal skoraj vso kulturno infrastrukturo pod urad za gospodarstvo, razen tega, kjer so sedeži javnih zavodov. Ta signal je potrebno tudi ustrezno razumeti.«
Podoben odgovor poda tudi Mojca Kasjak, ki opiše tudi stanje na njenem področju ustvarjanja: »Ne. Ne more dostojno živeti, ker je potrebno plačati položnice. Zato jih veliko gre v poučevanje plesa, ampak zgolj zaradi preživetja. Malo je takšnih pedagogov, ki resnično celostno izobražujejo mlade, jim poleg osnovne dajo še dodatne vrednosti (projekti, ogledi predstav) …
Vadbeni pogoji so na ljubiteljskem nivoju, ni prostora, da bi lahko razvijal sodobno plesno predstavo, oder, ki je pa na voljo, je ponavadi na razpolago dva dni. Umetniški ateljeji so. Sama ga koristim. Končno smo dobili pogodbe za obdobje petih let. Razpis pa je zelo zahteven. Poleg mednarodnih in državnih nagrad, priporočil se točkujejo tudi nagrade: Prešernova in Glazerjeva. Konkretno: petkrat sem že bila predlagana za Glazerjevo nagrado … nikoli dobila.
Ker tja se predlagajo tudi igralci iz SNG in LGM, ki pa imajo zavidljive pogoje dela in posledično tudi odlične uspehe. Sem pa izjemno hvaležna za tale prostor. Umetniški ateljeji so na Partizanski 12.«
Petra Hazabent izpostavi, da kulturni delavci potrebujejo predvsem normalne pogoje za delo in preživetje: »V preteklih letih so v mestu vzpostavili ateljeje, za katere so se lahko prijavili SKD (ter druge fizične in pravne osebe), vendar so lahko stroški, ki jih uporabnik krije sam v zimskih mesecih, precej visoki (tudi do 600 evrov). Glede na to, da gre za ateljeje in studie in ne prodajne prostore, kjer bi lahko tržili svoje delo, so ti stroški lahko prevelik zalogaj; iz tega razloga ali ustvarjalci ne delujejo v prostorih v tistem času ali pa delajo pri nizkih temperaturah, kar vpliva tudi na zdravje.«
Ustvarjalci na lokalnem nivoju ne morejo preživeti, kaj šele dostojno živeti; mora biti mednarodno, nacionalno ali regionalno povezan ter delujoč, da lahko preživi, ali pa poleg svojega umetniškega dela opravlja še druga dela, npr. pedagoška ali pa celo izven ustvarjalnega področja. Od svojega umetniškega dela pa vsekakor ni možno preživeti.
»O dostopnosti stanovanj težko govorimo, teh ni oz. obstajajo neprofitna stanovanja, ki pa so lokacijsko zelo razpršena po mestu oz. izven mesta, zanje zaprošajo seveda tudi druge skupnosti. Večina primernih prostorov v mestu je pod okriljem javnih zavodov, ki pa so zelo zasedeni, in jih samostojni kulturni delavci s težavo dobimo, ker so prej še na vrsti organizacije, ki si izborijo prostor in lahko plačajo določene stroške, ki jih samozaposleni iz projektnih sredstev težko prispevajo, npr. za prostor, tehniko, promocijo …«
Zanimalo nas je tudi, ali občina NVO-jem namenja prostore v upravljanje ali brezplačni najem, kako je na splošno urejeno to področje in kakšni so kriteriji, ki jih občina uporablja. Prav tako nas je zanimalo, ali je ponujana infrastruktura ustrezna.
MOM: »Prek razpisa za petletni najem dajemo v brezplačno uporabo 15 ateljejev (obratovalne stroške krijejo uporabniki), v okviru Vetrinjskega dvora, ki je v upravljanju Narodnega doma, so na voljo brezplačni prostori za delovanje NVO tako za dolgoročni najem kot občasno rabo. Okoli 47 NVO je v letu 2025 brezplačno uporabljalo in souporabljalo prostore v Vetrinjskem dvoru (npr. najem dvorane z vso infrastrukturo in podporo zaposlenih) in izvedlo 391 dogodkov.
V okviru Karantene, prav tako v upravljanju Narodnega doma, delujejo akterji na področju ljubiteljske kulture in Javni sklad za kulturo. Nekaj prireditvenih in pisarniških prostorov v lasti MOM je v uporabi kulturnih NVO po vsem mestu.
Zavedamo se, da tega področja še nismo v celoti uredili, marsikateri prostor ostaja dalj časa neuporabljen, namesto da bi služil vsaj začasni rabi. Želimo si, da bi sčasoma uredili tudi to področje. Del občinske infrastrukture je tudi v odplačnem najemu.
Načeloma se na razpise lahko prijavijo vse statusne oblike organizacij, ki so registrirane za kulturne dejavnosti, kot tudi samostojni kulturni ustvarjalci.
Prizadevamo si, da bi na področju sodobnega plesa zagotovili potrebno infrastrukturo (vadbeni in produkcijski prostor), so pa delno to področje uredili akterji sami z lastnimi vlaganji; tako se je pred kratkim odprla nova, sicer manjša dvorana s plesnim odrom v centru mesta. Želimo, da bi bil v Rotovžu amfiteater z odrom, namenjen tudi plesni sceni.«
Z dostopom do prostorov imajo sicer različne organizacije različne izkušnje. Maja Pegan ocenjuje, da je »[r]aba prostorov po principu organizacije v javnem dobrem … nična, če pa se pojavi, pa je na neprimernem prostoru in sama nepremičnina je v tako slabem stanju, da se ne splača vzeti.«
Drugačne izkušnje imata druga dva sogovornika iz kulturnih NVO. Moment na vprašanje, ali občina zagotavlja možnost rabe lokalne infrastrukture, odgovarja pritrdilno; večji problem kot finančna je terminska dostopnost. Vse lokacije, ki jih koristijo, ocenjujejo kot dobro opremljene. Podobne izkušnje ima tudi KUD Coda:
»Da. Za naše delovanje je ključen Vetrinjski dvor, kjer izvajamo velik del programa KUD Coda in kjer od leta 2023 razvijamo Vetrinjc BarCoda kot kulturno-družabni prostor.«
Možnost uporabe občinske kulturne infrastrukture je za nevladne organizacije izjemno pomembna, saj bi bil najem primerljivih komercialnih prostorov za velik del nevladne produkcije finančno nevzdržen.
Ob tem pa sam prostor še ne pomeni, da je infrastruktura za organizacijo brezplačna. Ostajajo stroški tehnične opreme, osebja, vzdrževanja, produkcije in drugih storitev, ki jih mora organizacija zagotavljati sama.
Želeli bi si tudi stalnih vlaganj v infrastrukturo in tehnično opremo.
NAGIB meni, da dostop do prostorov ni optimalen in bi ga bilo treba izboljšati; predvsem se čuti razlika med različnimi umetnostmi (vizualna ima največ prostora, uprizoritvena manj itd.).
Anja Zag Golob je tudi glede dostopa kulturnih ustvarjalcev kritična do MOM. Na vprašanje, ali lokalna skupnost kulturnim delavcem in NVO – poklicnim in ljubiteljskim – ponuja možnost rabe lokalne infrastrukture za izvedbo kulturnih dejavnosti in ali so ti prostori finančno dostopni, odgovarja:
»Tudi, če bi jih, so ti ljudje in organizacije povsem prepuščeni MOM, ki lahko (in to je v preteklosti že storila) kadarkoli dvigne najemnine do točke, ko si jih NVO-ji ne morejo več privoščiti, in tako sprazni prostore.«
MOM in njeno sedanje vodstvo delujeta po logiki najboljšega ponudnika, ki bo imel vselej prednost, in to bo nekdo, ki bo iz placa naredil kafič, nikoli nekdo, ki bo galerijo, atelje, knjigarno, tiho sobo ali prostor za skupnostno rabo. Gre za povsem različne poglede na svet, ki so povsem nekompatibilni – posledično mi za knjigarno najemamo prostor od zasebnika.
»To pomeni, da je prostor velik 16,8 m², od česar je prodajne površine 12,8 m², a to je pač cena, ki jo v Mariboru plačujemo za svobodo in neodvisnost.«
Mojca Kasjak ima nekoliko drugačne izkušnje in na isto vprašanje odgovarja:
Ja, so. Javni zavodi so koproducenti, enim je treba poravnati kljub koprodukcijskemu dogovoru še stroške uporabnine prostora … enim pa ne. V zadnjih 14 letih, odkar smo imeli EPK (2012), so se sodelovanja z javnimi zavodi izboljšala.
Zanimalo nas je tudi, koliko občina namenja za kulturo in na kakšen način sodeluje s poklicnimi NVO in samostojnimi delavci v kulturi.
MOM: »260.059.481,00 je proračun MOM za leto 2026. Od tega je za kulturo namenjenih 13.110.450,00 EUR oz. 5,04 %. Skupaj z investicijami v kulturno infrastrukturo, investicijsko vzdrževanje in nakup opreme je 5,4 %.
Programski razpis je 700.000 EUR (NVO).
Projektni razpis je 220.000 EUR (NVO, samostojni kulturni delavci).
Ostala sredstva gredo za financiranje programov in plač zaposlenih javnih zavodov (obvezno financiranje).
Sredstva za kulturo se vsako leto povečajo vsaj v višini pričakovanega povečanja življenjskih stroškov in inflacije. Prizadevamo si, da bi v okviru proračunov sredstva za kulturo povečevali v skladu z ukrepom LPK. Na Uradu za kulturo in mladino si prizadevamo, da bi z dodatnimi sredstvi lahko sledili razvojnim trendom in spremembam kulturne ponudbe tako v količini kot kakovosti.
Pripravo LPK si prizadevamo voditi skozi vključujoč proces in v ta namen organiziramo posvete, delovne skupine, vključimo regionalno NVO-stičišče. Vse to z namenom, da pridobimo kakovostne inpute o potrebah in pričakovanjih deležnikov, analiziramo obstoječe stanje na podlagi javno dostopnih informacij in podatkov, tudi s strani deležnikov, skupaj premišljujemo rešitve oz. ukrepe ter zastavimo vizijo razvoja kulture v mestu. Eden od pričakovanih rezultatov evalvacije trenutnega LPK je tudi sprotno zbiranje in vrednotenje informacij, potrebnih za pripravo novega LPK.«
Kulturne NVO smo povprašali tudi o sodelovanju z javnimi zavodi. KUD Coda: »Z javnimi zavodi tesno sodelujemo. Največ z Narodnim domom Maribor, s katerim smo pogodbeno vezani za izvedbo gostinskega in kulturnega programa v Vetrinjskem dvoru. Po treh letih smo vzpostavili vzorno sodelovanje. Z nekaterimi drugimi javnimi zavodi (npr. Mariborska knjižnica) sodelujemo pri organizaciji dogodkov v naših prostorih. Še več pa je sodelovanj z nevladnimi organizacijami.«
Z javnimi zavodi sodeluje tudi Moment, ki poudarja njihovo pomembnost za NVO: »V glavnem sodelujemo z Lutkovnim gledališčem Maribor in Narodnim domom. Sodelovanje je dolgoletno in plodno. Obe organizaciji sta za NVO in ljubitelje nepogrešljivi, še posebej Narodni dom, ki je v bistvu glavni koproducent večine večjih ljubiteljskih dogodkov.«
Precej manj z javnimi zavodi sodeluje Hiša! Društvo za ljudi in prostore, a v redkih sodelovanjih poudarja korekten odnos. Maja Pegan opiše še specifično izkušnjo glede javnih zavodov:
»Javnim zavodom oz. tam zaposlenim dobesedno ni jasno, kaj pomeni biti NVO ali samozaposlen v kulturi.«
Zadnja izkušnja je bila, da bi jaz pisala kompleksen evropski projekt za en javni zavod, za katerega porabim tri mesece in sicer tako, da bom plačana samo, če bo prijava uspešna, kot da kupujejo kruh in če jim ni dober, pač zanj ne plačajo.
Seveda sem zavrnila.
»Oni so pač plačani, če delajo ali ne – ne razumejo te razlike, ker je še niso doživeli. Večina javnih zavodov niti ne razume, kako delujejo EU-projekti, ker se jim ni treba ukvarjati z denarjem.«
NAGIB ima sledeče izkušnje s sodelovanjem z javnimi zavodi: »Sodelujemo, saj v mestu posedujejo večino prostorov, ki so primerni za sodobno plesno umetnost. S sodelovanjem smo zadovoljni, ampak bi lahko oblikovali tudi kakšno finančno sodelovanje, saj je ponavadi vse bolj in-kind.«
Na mestno občino smo naslovili še nekaj specifičnih vprašanj.
MOM komentira sodelovanje z državo: »Če kot enega najpomembnejših projektov na področju kulture v mestu v zadnjih letih vzamemo izgradnjo Rotovža, lahko rečemo, da je bilo v preteklih letih sodelovanje z državo zgledno, saj je državno oz. EU-financiranje v veliki meri prispevalo k izgradnji. Sodelovanje poteka tudi na nekaterih drugih infrastrukturnih projektih, pomembnih za mesto in kulturo (obnova dela gradu, načrtovana gradnja regijskega depoja ipd.).«
Želeli bi si, da bi bili kakovostni programi in projekti, ki jih predlagajo v financiranje MzK mariborske organizacije in ustvarjalci, prepoznani in podprti na razpisih in bi se na nek način izdelali kriteriji, ki bi prijaviteljem iz neljubljanskega okolja dali več možnosti uspeha na razpisih.
»Moramo pa seveda pri naslavljanju tovrstnih pobud upoštevati svoje pristojnosti in razdelitev nacionalne ravni in lokalne samouprave.«
Na vprašanje, ali nameravajo pogodbe o sofinanciranju kulturno-umetniških projektov usklajevati z inflacijo, so odgovorili: »Sredstva, ki jih razpišemo, so določena z vsakoletnim proračunom in se med izvajanjem programa oz. projekta ne spremenijo glede na različne okoliščine, razen v primeru neizvedbe pogodbenih obveznosti. Če sprašujete o možnosti povečevanja sredstev v okviru sklenjenih pogodb, o tej možnosti doslej še nismo razmišljali. Sicer pa, kot rečeno, inflacijo poskušamo upoštevati v načrtovanju sredstev v proračunu.«
Ali prihodke usklajujejo z inflacijo, smo povprašali tudi NVO-je. KUD Coda: »Ne neposredno. Najbolj reprezentativno je večletno občinsko programsko sofinanciranje, kjer se sredstva med posameznimi leti usklajujejo zgolj glede na rast namenske postavke za ta namen. Neposreden vpliv inflacije tako ni upoštevan, kot tudi ne rast obsega programa.«
Na isto vprašanje odgovarja Maja Pegan s Hiše!, ki usklajevanje z inflacijo v NVO tudi pragmatično pokomentira: »Ne. Itak da ne. Projekte, ki jih vodim jaz znotraj društva, sem uspela uskladiti, vendar je potrebno razumeti, da je to zelo mali delež. NVO je projektno delo, kar pomeni, da se vežeš na določeno vsoto, kjer inflacija nima veze – vsota ostaja ista.
Super bi bilo, če bi lahko bili kot gradbinci, da bi rekli: Aha, material se je podražil … dragi moji, ta lutkovna predstava je sedaj dražja – dajte nam več.
To je problem Slovenije in ponavljam: kampanja za krepitev vrednotenja neodvisne kulture v Sloveniji je nujna. Vsaj tu bi lahko z ZASUKOM sodelovali, ker je desnica zelo dobra v razdeli in vladaj.«
Ali so se prihodki iz javnih sredstev usklajevali z inflacijo, NAGIB odgovarja: »Niti ne. Sicer so na MOM dvigovali sredstva, ampak ne vem, ali v relaciji do inflacije.«
USF meni, da MOM prihodkov ni usklajeval z inflacijo.
Zanimalo nas je tudi, ali občina meni, da bi moral biti ukrep izvajanja umetniškega deleža v javnih investicijskih projektih na lokalni ravni obveza in ne le priporočilo.
MOM:
Menimo, da bi bilo kot obveza koristno, da bi se v celoti izvajalo.
Samozaposlene smo vprašali še, kako bi lahko občina okrepila razvoj samostojnih kulturnih delavcev. Anja Zag Golob: »Mogoče bi bilo fino, ko bi se MOM najprej ovedla svoje funkcije (da je v službi meščank in meščanov, med katere spadamo tudi delavke in delavci v kulturi), nato pa razumela, da kulturo nujno potrebuje. Nato bi bilo nujno, da eksponentno poveča sredstva za kulturo, javno objavi imena članic in članov strokovnih komisij, objavi skupni budžet za kulturo ter posamezne budžete za razpise, objavi razpise, določi ustrezne datume za prijave ter začne delati. Pogovarjamo se, skratka, o osnovah. Malčki v vrtcu, to je nekako nivo.«
Maja Pegan:
Zagotovo več delovnih prostorov, npr. začasna raba nekega prostora, in seveda več sredstev. In da se oglašuje neodvisna produkcija, ki jo sofinancira MOM, bolj kakovostno. Na voljo imamo ukrepe, kot so zastonj plakatna mesta, samo to samozaposlenim delavcem ali NVO nič ne pomaga, ker vsak cent gre v cenzus in 1.000 € za tisk plakata si ne moremo privoščiti. In tudi sistematična kampanja za promocijo kulture kot javne dobrine ne bi škodila, a ne tako kot do sedaj – Zavod za turizem namreč vidno promovira izključno javne zavode, ki si to sofinanciranje plakatov lahko privoščijo. Samozaposleni delavci v kulturi ali NVO tega tako ali tako ne zmoremo.
Mojca Kasjak: »Večja dostopnost do vadbenih prostorov, večje finančne vrednosti odobrenih projektov. Usklajevanje z državo. Če ima MK večletne projektne razpise, naj tudi občina vstopi na ta nivo. Isto velja za avtorske dvoletne projekte.«
Petra Hazabent: »Več sredstev, več različnih kategorij razpisov, npr. za opremo, prostore, raziskave, za EU-projekte …«
Več o stanju umetnosti in kulture v Mestni občini Maribor lahko preberete v analizi Asociacije na POVEZAVI.