V Asociaciji smo se pred lokalnimi volitvami 2026 odločili, da v izbranih mestnih občinah opravimo intervjuje s ključnimi deležniki s kulturno-umetniške scene in jih objavimo v obliki preglednih člankov. Skupaj s tem objavljamo tudi krajše analize stanja kulturno-umetniške produkcije v teh občinah. Pred vami je četrti od šestih preglednih člankov, ki obravnava stanje v Mestni občini Ljubljana (MOL), največji občini, ki ima tudi največ kulturnih programov, organizacij in delavcev. O stanju v občini smo se pogovarjali tako s predstavniki občine kot s predstavniki NVO in samostojnimi delavci v kulturi.
Pogovarjali smo se s štirimi kulturnimi delavci: intermedijskim umetnikom Vukom Ćosićem, zvočnim umetnikom Branetom Zormanom, vizualnim umetnikom Adrijanom Praznikom ter DJ-ko, producentko in tonsko tehnico Veroniko Černe. Prav tako smo govorili s predstavniki več nevladnih kulturnih organizacij: Niko Vogrič Dežman z Druge godbe, ki organizira znan festival svetovne glasbe, Mašo Cvetko s Prostoroža, ki se ukvarja z vprašanji javnega prostora, Aljo Lacković s Plesnega teatra Ljubljana, Katjo Pahor z Društva Ljudmila, ki je laboratorij za znanost in umetnost, ter Ireno Pivka z Zavoda CONA, ki sodobne umetnosti povezuje z ekologijami in prostori. Za MOL pa je odgovarjala Mateja Demšič, vodja Oddelka za kulturo.
Tudi v Ljubljani smo v odgovorih zaznali različne ocene stanja, čeprav se vsi vsaj generalno strinjajo, da so v glavnem mestu najboljši pogoji za kulturno delo, ob podrobnejšem pregledu pa se ta splošna sodba na nekaterih področjih precej razrahlja. MOL kulturo šteje med svoja najpomembnejša področja, kar podkrepi s finančnimi in projektnimi podatki ter tudi dodelano vizijo. Po drugi strani pa marsikateri kulturni akter zaznava finančne in infrastrukturne primanjkljaje ter težke in negotove delovne pogoje, ki dostikrat vodijo v duševne in eksistenčne stiske.
Najprej nas je zanimalo, kako sogovorniki ocenjujejo stanje kulture in umetnosti v občini.
CONA: »Stanje v občini Ljubljana je zanimivo in raznoliko. Občina podpira raznolike projekte in bogato kulturno ponudbo. Sredstva, namenjena NVO za programsko obdobje, pa močno zaostajajo za realnimi potrebami.«
Prostorož: »Bogata ponudba je predvsem na mainstream področjih kulture in umetnosti (ples, gledališče, glasba, film). Skozi vse leto potekajo festivali in kulturni dogodki. Pomemben prispevek h kulturnemu življenju dajejo nevladne organizacije in neodvisna kulturna scena, ki pa se pogosto soočata z omejenimi in manj stabilnimi viri financiranja ter pomanjkanjem ustreznih prostorov za delovanje.
V zadnjih letih opažamo predvsem rast cen glasbenih dogodkov. Druge kulturne vsebine, kot so gledališke predstave, filmske projekcije, muzeji in galerije, ostajajo v primerjavi z nekaterimi drugimi oblikami kulturne ponudbe razmeroma dostopne. Izboljšati bi bilo potrebno dostopnost kulture za ranljive skupine, mlade in samostojne kulturne delavce, ki imajo pogosto omejene možnosti za vključevanje v kulturno življenje.«
Nina Vogrič Dežman z Druge godbe se strinja, da je kulturno stanje v Ljubljani raznoliko, zanimivo in tudi razvito, posebej če gledamo druge občine, a hkrati dodaja:
Čeprav je kulturno okolje v Ljubljani izjemno bogato, to še ne pomeni, da so pogoji za delovanje vseh akterjev primerljivo dobri. Razvoj kulturnega sektorja je odvisen tudi od tega, da občina zagotavlja enakovrednejše pogoje za delovanje nevladnih organizacij, ki pomembno prispevajo k javni dostopnosti kulture.
To potrjuje tudi Anja Lacković s PTL, a v zadnjih letih opaža zaskrbljujoč trend: »Občina Ljubljana ponuja raznolik in številčen program umetniških vsebin, kar je načeloma pozitivno, vendar pa zadnja leta opažamo morda že pretirano številčnost, ki po pogovoru s potencialno publiko kaže na to, da je poplava dogodkov in se je občasno težko odločiti, kaj obiskati. Kot izvajalci in ponudniki umetniških vsebin pogrešamo nekakšen enoten koledar dogodkov, kjer bi bilo vse zabeleženo. Prav tako po lastnih izkušnjah sodeč opažamo rez finančnih sredstev, kar vpliva na kakovost umetniške vsebine.«
Društvo Ljudmila pa ob potrditvi osnovnega stanja poudarja, da se NVO-ji še vedno prevečkrat soočajo s pomanjkanjem prostorov:
V MOL sta kultura in umetnost razviti in razvejani, tako na področju neodvisne kot institucionalne kulture je tu največ producentov, ki pa pogosto delujejo v vprašljivih pogojih. Čeprav je MOL v zadnjih letih veliko vložila v infrastrukturo, to občutijo večinoma njeni JZ, medtem ko se NVO in samostojni ustvarjalci še vedno soočamo s pomanjkanjem produkcijskih in neodvisnih prireditvenih prostorov ter izjemnimi težavami pri kratkoročnih najemih stanovanj in sob za gostujoče umetnike.
Samostojni kulturni delavci izpostavijo marsikatero težavo pri pogojih svojega dela. Veronika Černe opaža manko določenih varovalk ter dostopa do dela. Pravi, da delo na njenem področju sicer obstaja, vendar je večinoma polprofesionalno, zato omogoča le zelo omejen poklicni razvoj:
Zaradi pol-profesionalnosti in neobstoječih varovalk v zvezi s prekarnim delom in drugim (nočno/izmensko delo, delo na glasnem, tveganje za izgorelost, seksizem, mobing) je večino tega dela tudi močno podvrženo favoritizmu, gatekeepingu in zanašanju na govorice bolj kot na odkrit pogovor.
Adrijan Praznik v ljubljanski kulturni infrastrukturi ter kulturnem delu zaznava določeno protislovje, hkrati pa opozarja na resne nevarnosti v delovanju kulturnikov: »Stanje na področju vizualne umetnosti v Mestni občini Ljubljana ocenjujem kot protislovno. Mesto ima razvejano galerijsko infrastrukturo in bogato razstavno ponudbo, pogoji, v katerih umetniki, kuratorji in producenti ustvarjamo te vsebine, pa so prekarni in nestanovitni.
Projekti so podfinancirani, honorarji prenizki, primernih produkcijskih prostorov pa primanjkuje. Za preživetje je potrebna hiperprodukcija: izvajanje velikega števila projektov, sprejemanje skoraj vsakega razpoložljivega dela in hkratno opravljanje več poklicnih vlog. Del te produkcije izhaja iz sistemske prisile po nenehnem pridobivanju referenc, izpolnjevanju pogojev za status samostojnega kulturnega delavca in kandidiranju na novih razpisih.«
Takšen način dela vodi v preobremenjenost in izgorelost, kljub velikemu obsegu opravljenega dela pa pogosto ne omogoča stabilnega življenja. Posledice se kažejo pri zdravju, stanovanjskem položaju, osebnih odnosih in možnosti načrtovanja prihodnosti. Najbolj primanjkuje rednih ali vsaj delnih zaposlitev in drugih predvidljivih načinov pridobivanja prihodkov.
Brane Zorman pravi, da je v Ljubljani veliko število prizorišč in projektov, hkrati pa opozori, da nekatere manjše občine pogojev za kulturno delo sploh nimajo: »Število projektov za samostojne kulturne delavce, ki jih financirajo MO, je malo. Manjše občine (izven centrov) pa pogosto sploh nimajo ali imajo omejene proračune za kulturne projekte izven okvira ustaljenih, kot so proslave, amaterske fotografske ali slikarske razstave ipd. Tu posamezniki ali manjša društva poskušajo z razpisi na JSKD. Pomembno je, ali je MO agilna in sploh dovzetna za podporo pri realizaciji umetniških projektov posameznikov.
MOL vsekakor izstopa iz povedanega. Od števila projektov do prizorišč, ateljejev, studiev, dostopa do pisarn in prostorov za NVO in posameznike …«
Vuk Ćosić v kulturnem delu v Ljubljani vidi osnovno varnost za neodvisne ustvarjalce, hkrati pa zaradi politične situacije izpostavlja veliko ranljivost kulturnega razreda. Pogreša tudi javni dialog v kulturi.
Kot rečeno, MOL in Mateja Demšič poudarjata, da je kultura za mesto ključno področje:
Za Mestno občino Ljubljana (MOL) sodita kultura in umetnost med ključne razvojne dejavnike, hkrati pa sta temeljna gradnika identitete mesta. Pri tem se zavedamo tudi posebne vloge v evropskem in globalnem kulturnem prostoru, ki jo ima Ljubljana kot slovensko glavno mesto.
»MOL se je že leta 2008 odločil izvajati svoje kulturne politike na podlagi štiriletnih strateških dokumentov. Strategija razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana 2024–2027 je že peti tovrstni dokument zapored.
Dejstvo, da že 18 let nepretrgoma izvajamo svoje kulturne politike na podlagi strateških dokumentov, samo po sebi zgovorno govori o sistematični skrbi za kulturo in umetnost ter zavedanju, da je to integralni del mestnega, urbanega razvoja.
V zadnjem strateškem dokumentu je definiranih 21 ključnih strateških usmeritev kulturne politike MOL v obdobju 2024–2027: od zagotavljanja stabilnega financiranja in izboljšanja infrastrukturnih razmer do krepitve regionalnega kulturnega sodelovanja in povečanja mobilnosti umetnikov in ustvarjalcev tako znotraj Ljubljanske urbane regije kot tudi v mednarodnem prostoru.«
V nadaljevanju nas je zanimalo predvsem stanje in spremembe na področju nevladnih organizacij s področja kulture, ki delujejo v občini.
MOL nevladne organizacije zaznava kot enega od najpomembnejših delov v kulturnem življenju mesta:
Nevladni sektor je skupaj z javnim sektorjem v kulturi ključni gradnik kulturne ponudbe in kulturnega življenja v mestu. V vsakem strateškem dokumentu so posebej določene prednostne naloge s ciljem dodatnega razvoja NVO-sektorja. Naša primarna naloga je ohranjanje stabilnega sofinanciranja kulturnih programov in projektov tako poklicnih kot ljubiteljskih nevladnih organizacij kot tudi samostojnih delavcev in delavk v kulturi. Sredstva za njihovo delovanje se kontinuirano povečujejo, skladno s proračunskimi možnostmi MOL. V skladu s tem kontinuirano povečujemo število sofinanciranih štiriletnih kulturnih programov, ki jih pripravljajo in izvajajo nevladne organizacije na področju kulture.
Zagotavljamo tudi produkcijske, vadbene, pisarniške, skladiščne, uprizoritvene in druge prostore za številne NVO in samostojne delavce v kulturi. Pri tem si nenehno prizadevamo k izboljšanju prostorskih pogojev. Uvajamo tudi nove pristope, ki jih omogoča prenovljena kulturna zakonodaja.
Kot zadnji primer navajamo, da je Mestni svet MOL 22. 6. 2026 sprejel Sklep o ugotovitvi javnega interesa za najem prostorov na Zaloški cesti 54. Gre za zasebne prostore, ki jih bo najel MOL z namenom izvajanja kulturnih dejavnosti na področju sodobnega plesa. Ker ne razpolagamo s primerljivo javno kulturno infrastrukturo, s katero bi zadovoljili potrebe po vadbenih in rezidenčnih prostorih na področju sodobnega plesa, smo se odločili za večletni najem zasebnih prostorov, in sicer na podlagi 78.a člena ZUJIK-a.
MOL sicer sofinancira med 80 in 90 nevladnih organizacij, odvisno od leta.
Nevladne organizacije seveda zaznavajo številne ovire za nemoteno delovanje, od finančnih, prostorskih, organizacijskih …
Ljudmila: »Glavna ovira je pomanjkanje oziroma nedostopnost primernih produkcijskih, rezidenčnih in skladiščnih prostorov, zaradi česar večina organizacij na področju neodvisne kulture v MOL deluje v stanju permanentne negotovosti – ki dopolnjuje negotovost na področju financiranja neodvisnih organizacij. Ob splošnem višanju stroškov materialov in storitev si večina neodvisnih producentov tudi ne more privoščiti bistvenega dviga honorarjev sodelavcev, kar predstavlja dodatno skrb, v določenih primerih pa tudi oviro.«
PTL izpostavlja neskladno financiranje vsebin, prostorsko krizo za plesne izvajalce ter neenakomerno dinamiko pri izplačilih finančnih sredstev.
CONA pohvali dialog z občino, hkrati pa navede tudi nekaj predlogov za izboljšave:
a) višje sofinanciranje,
b) javni zavodi (JZ) bi morali imeti večjo strukturno spodbudo s strani občine za sodelovanje z NVO. JZ bi morali projekte in programe NVO bolj zavezujoče vključevati v svoje programe ter jih ne le tehnično, temveč tudi finančno podpreti. Marsikateri NVO bi lahko bogatil programe javnih zavodov.
c) javna medijska (komunikacijska) infrastruktura bi lahko bila (več) ponujena v uporabo tudi NVO-sektorju
d) slabša prostorska kapaciteta (ni skladišč, ni dovolj ustvarjalnih prostorov, ni dovolj stanovanj za posameznike in družine – prizorišča, ki jih upravljajo JZ, bi morala biti bolj odprta za NVO) …
Prostorož poleg nestabilnega financiranja in pomanjkanja prostorov poudarja tudi premalo prilagodljiva razpisna merila, ki ne upoštevajo vedno posebnosti različnih kulturnih in umetniških praks in načinov dela. Prav tako so NVO-ji administrativno preobremenjeni.
Podobne težave ugotavlja tudi Druga godba.
Kot poudari Veronika Černe, morajo samostojni kulturni delavci za preživetje početi ogromno različnih stvari, veliko jih samo s kulturnim delom ne more preživeti.
Adrijan Praznik prav tako izpostavlja ogromno različnega dela ter eksistencialne težave:
»Samostojni ustvarjalec lahko v Ljubljani preživi predvsem z združevanjem različnih vrst dela in virov prihodkov. Dostojno in dolgoročno stabilno življenje je bistveno težje doseči, saj prihodki močno nihajo, stanovanjski in drugi življenjski stroški pa so visoki.
V partnerski zvezi je najemanje stanovanja lažje, čeprav najemnina tudi v tem primeru predstavlja veliko breme. Kot samska oseba pa se pogosto seliš, saj je težko najti sobo oziroma stanovanje, ki bi bilo primerno in hkrati finančno dostopno. Nakup stanovanja je s prihodki samostojnega kulturnega delavca praktično nedosegljiv.
Trenutno imam atelje, v katerem lahko delam, vendar bi v primeru njegove izgube nastala resna težava. Ustvarjam večja, produkcijsko zahtevna dela, zato potrebujem prostor z možnostjo skladiščenja. Če sedanji prostor izgubim, nimam jasne rešitve, kje v Ljubljani ali njeni okolici bi lahko nadaljeval produkcijo in hranil umetniška dela.
Ljubljana je veliko vlagala v infrastrukturo, vendar samostojnim ustvarjalcem še vedno primanjkuje cenovno dostopnih ateljejev, skladišč, produkcijskih prostorov in bivalnih ateljejev.
Po mojem mnenju nova velika razstavišča niso povezana le s kulturno politiko, temveč tudi s povečevanjem turističnih absorpcijskih zmogljivosti mesta in s procesi gentrifikacije. Takšni prostori kličejo po prostorsko ambicioznih in produkcijsko zahtevnih vsebinah, medtem ko je umetniška produkcija, ki v mestu dejansko nastaja, pogosto konceptualno zasnovana, materialno skromna in prostorsko manj dominantna. Brez primerljivih vlaganj v produkcijo lahko veliki kulturni objekti postanejo sami sebi namen.«
Tudi Brane Zorman pravi, da zgolj s kulturnimi projekti samostojni kulturni delavci težko preživijo. Prav tako omeni probleme z infrastrukturo (ateljeji itd.) ter težavnost dostopa do stanovanj.
Težave s kulturnim delom poudari tudi Vuk Ćosić, ki pravi, da je imel srečo, ker je s svojimi znanji lahko deloval tudi komercialno.
Zanimalo nas je tudi, ali občina NVO-jem namenja prostore v upravljanje ali brezplačen najem, kako je na splošno urejeno to področje in kakšni so kriteriji, ki jih občina uporablja. Prav tako nas je zanimalo, ali je ponujena infrastruktura ustrezna.
MOL: Mestna občina Ljubljana nevladnim organizacijam in samozaposlenim v kulturi v brezplačen najem oziroma programsko upravljanje 134 uporabnikom oddaja 186 prostorov v skupni velikosti okoli 16.000 m².
V programsko upravljanje oddajamo Vodnikovo domačijo in Center kulture Španski borci, in sicer za obdobje petih let. Programskega upravitelja izberemo prek javnega razpisa.
V programskem upravljanju sta tudi galerija ŠKUC, Gledališče Glej in Plesni teater Ljubljana.
Mestna občina Ljubljana v brezplačno uporabo oddaja pisarniške, vadbene, skladiščne, izvedbene prostore in umetniške ateljeje. Večino prostorov oddamo prek javnih razpisov, nekatere pa (skladno s 74. členom ZUJIK-a) z neposredno pogodbo na podlagi vloge nevladne organizacije.
Javno kulturno infrastrukturo vzdržujemo skladno s proračunskimi zmožnostmi in cilji v vsakokratni strategiji razvoja kulture. V zadnjem desetletju smo prenovili Plečnikovo hišo, Švicarijo, Art center Pionirskega doma, galerijo Cukrarna, Center Rog, Vodnikovo domačijo, KC Španski borci, Gledališče Glej … – vsi prostori so namenjeni izvajanju kulturnih programov in projektov javnih zavodov, nevladnih organizacij in posameznikov. Vodnikovo domačijo, Gledališče Glej in KC Španski borci upravljajo nevladne organizacije.
V naslednjih dveh letih je predvidena še izgradnja minipleksa mestnega kina, obnova Mestne galerije in predvsem dograditev Baragovega semenišča, ki prinaša kakovostne prostore za tam delujoča kulturna javna zavoda, Slovensko mladinsko gledališče in Pionirski dom, ter delovne in vadbene prostore za nevladne organizacije.
Prav tako se bo v naslednjih dveh letih začela obnova lokacije na Ambroževem trgu 5, namenjene performativnim umetnostim (za uporabo NVO). Prav tako se končuje obnova prostorov na Neubergerjevi, kjer zagotavljamo skladiščne prostore.
Dostop do prostorov različne organizacije vidijo različno. Večina ocenjuje, da občina prostore zagotavlja, deloma lahko dostopajo tudi do prostorov javnih zavodov. Stanje pa seveda tudi na področju prostorov ni idealno.
CONA meni, da ima premajhen dostop do prostorov:
Prostore (infrastrukturo) upravljajo JZ s svojo programsko politiko, kar je delno razumljivo, pa vendar … Sodelovanje z JZ je mestoma zahtevno ali odlično … Vse je odvisno od volje direktorja ali direktorice ter drugega vodilnega kadra. Tu bi morala občina sodelovanje vzpostaviti kot sistemski mehanizem, ne kot dobro voljo kadra JZ.
S specifičnimi težavami se sooča tudi Ljudmila:
»Za izvedbo dogodkov je večina prostorov v upravljanju JZ dovolj dostopnih: v večini primerov se dogovorimo za koprodukcijo, ki nam omogoča brezplačni najem, v nekaterih primerih (delno) krijemo stroške tehnike in drugih servisov, pri čemer cene niso previsoke. Vendar pa je za organizacije s tako razvejanim delovanjem in številnimi skupnostnimi serijami, ki jih Društvo Ljudmila pogosto izvede večkrat letno, nujno, da ima tudi svoj prireditveni prostor. Za pisarniško, produkcijsko in studijsko dejavnost smo v preteklosti od MOL prejeli v uporabo prostore, za katere nam niso zaračunavali najemnine. V prostorih, ki so po velikosti primerni za izvajanje tovrstnih aktivnosti in jih organizacije lahko uporabljamo tudi kot prizorišče, so obratovalni stroški tako visoki, da jih en producent ne more pokriti – tudi v primeru osmega nadstropja stolpnice na Slovenski cesti v lasti MOL in upravljanju njenega oddelka za ravnanje z nepremičninami je bilo tako, zato smo se združili v konzorcij treh NVO. Tovrstno sodelovanje samo po sebi ni problematično (večinoma je pozitivno), vendar pa podobne situacije kažejo tudi na to, da so neodvisnim producentom bolj ali manj na voljo le prostori, ki niso tržno zanimivi (visoki obratovalni stroški, nevzdrževanost ipd.).«
PTL ima svoje prostore v lasti občine; velik problem pa predstavlja kritje stroškov, kar v praksi pomeni en projekt manj na leto.
Druga godba: »Del našega delovanja poteka v prostorih, ki jih je Mestna občina Ljubljana namenila nevladnim organizacijam v neprofitni najem, pri čemer organizacije krijemo obratovalne stroške. Ta podpora predstavlja pomemben prispevek k zagotavljanju osnovnih pogojev za delovanje nevladnega sektorja.
Pri izvedbi javnih dogodkov smo vezani na obstoječo kulturno infrastrukturo, s katero upravljajo javni zavodi in nekateri nevladniki. Pri tem opažamo razliko med javnimi zavodi in nevladnimi upravljavci prostorov, saj slednji kljub svojemu položaju upravljanja pomembne kulturne infrastrukture ne vzpostavljajo vedno enakih možnosti za koprodukcijska sodelovanja z drugimi nevladnimi producenti. To omejuje možnosti za finančno vzdržnejšo izvedbo javnih kulturnih programov.«
Zgledno sodelovanje glede specifičnih prostorov z občino izpostavi tudi Prostorož:
»Naše delovanje se pogosto odvija v javnem prostoru, zato je za nas pomembna predvsem dostopnost javnih površin za izvedbo projektov in dogodkov. MOL nam pri dogodkih na teh površinah praviloma vedno izda dovoljenje ter nas oprosti plačila takse, kar ocenjujemo kot pomembno in dobrodošlo podporo. Za dogodke, ki so financirani s strani MOL, nam OVO za izvedbo posameznih dogodkov omogoča tudi brezplačno uporabo prostora na Pogačarjevem trgu.
Na področju prostorov za redno delo pa so možnosti precej bolj omejene. Teoretično obstaja možnost prijave za uporabo določenih prostorov, vendar je ponudba tako majhna in povpraševanje tako veliko, da se na takšne možnosti praviloma ne prijavljamo. Pogrešamo več dostopnih, brezplačnih ali neprofitnih prostorov za delo, raziskovanje, produkcijo in izvedbo manjših dogodkov.«
Poleg prostorov bi bila za nevladne organizacije dobrodošla tudi možnost neprofitne izposoje oziroma uporabe osnovne infrastrukture, kot so projektorji, ozvočenje, tehnična oprema, mize, stoli, delavniški prostori in tehnična podpora. Takšna podpora bi lahko bistveno olajšala izvedbo kulturnih projektov in omogočila, da se več sredstev nameni vsebini namesto osnovnim produkcijskim stroškom.
Nekoliko slabše prostorsko problematiko ocenjujejo samozaposleni. Adrijan Praznik: »Veliko prostorov ni primernih za produkcijo večjih ali tehnično zahtevnih umetniških del. Pogoste težave so neustrezen dovoz, pomanjkanje prostora za dostavo, odsotnost dvigal, ozki prehodi, nezadostna nosilnost tal ali sten ter pomanjkljiva tehnična infrastruktura.
Uporabniki morajo prostore pogosto prilagoditi in opremiti na lastne stroške, čeprav je njihova uporaba začasna ali negotova.«
MOL bi lahko več prostorov z jasnimi pogoji predala v dolgoročnejše programsko upravljanje nevladnim organizacijam. Zanimiv primer je upravljanje Centra kulture Španski borci s strani Zavoda EN-KNAP. Smiselno bi bilo preveriti, ali bi lahko podoben model prilagodili tudi potrebam vizualnih, intermedijskih in drugih umetnostnih področij.
Brane Zorman poda predlog glede možnih izboljšav: »V dokumentih občin bi morali imeti sistemsko določeno, da morajo nuditi oziroma posredovati svoje infrastrukturne kapacitete in možnosti samostojnim delavcem v kulturi, NVO-jem za predprodukcije in produkcije ali zgolj za vaje svojim, pa tudi zunanjim interesentom. Prav tako bi morali redno investirati v obnovo in novo opremo z lastnimi sredstvi ali razpisi.«
Zanimalo nas je tudi, koliko občina namenja za kulturo in na kakšen način sodeluje s poklicnimi NVO in samostojnimi delavci v kulturi.
MOL: Podatki o sofinanciranju NVO-sektorja v kulturi iz dela proračuna MOL, ki je v pristojnosti Oddelka za kulturo:
- 3.124.050 EUR (2019)
- 3.341.313 EUR (2020)
- 3.440.307 EUR (2021)
- 3.434.014 EUR (2022)
- 3.543.620 EUR (2023)
- 3.858.565 EUR (2024)
- 3.760.278 EUR (2025)
- 4.131.148 EUR (2026)
Sredstva za NVO-sektor v kulturi so se v obdobju 2019–2026 povečala za 1.007.098 EUR oziroma za 32,2 %. Gre za sredstva iz dela proračuna MOL, ki je v pristojnosti Oddelka za kulturo. Niso všteta sredstva za programe in projekte kulturnih izvajalcev, ki se sofinancirajo prek razpisov in pozivov, ki jih izvajajo drugi oddelki in službe Mestne uprave MOL.
Sredstva se delijo na podlagi javnih razpisov, ki so lahko letni, dvoletni ali štiriletni programski razpisi. Prav tako se sredstva delijo na podlagi letnih javnih pozivov.
Kulturne NVO smo povprašali tudi o sodelovanju z javnimi zavodi.
Ljudmila: »Redno sodelujemo z javnimi zavodi na področju kulture, sodelovanja pa bi generalno ocenili za uspešna, čeprav ima vsak zavod svoje specifike, ki se jim kot NVO prilagajamo. V Ljubljani najdlje sodelujemo z JZ MGML (skoraj izključno Galerija Vžigalica) in Kino Šiška, v zadnjem času pogosteje tudi z MG+MSUM.«
Z JZ občasno sodeluje tudi PTL, vendar: »se to večkrat izkaže za dražje in bolj kompleksno sodelovanje.«
Menimo, da bi bilo to sodelovanje veliko bolj produktivno, če bi se manjše organizacije lahko povezovale z večjimi javnimi zavodi z deljenjem infrastrukture – ki zajema igralce, fundus kostumov in scenografij, delavnice, šivilje, zadeve, ki jih moramo manjše organizacije mnogokrat outsourcati in iskati dodatna sredstva za to.
CONA z JZ sodeluje zdaj bolj, zdaj manj uspešno, si pa želi sodelovanje razširiti:
»Želeli bi si tudi medsektorskega sodelovanja z občinskimi JZ izven področja kulture. Pred leti smo imeli kakovostno partnersko sodelovanje. Na njihovem prizorišču, v lasti občine in upravljanju JZ, smo pripravili veliko uspešnih dogodkov, publika se je krepila, organizacija pa je s težavo sledila širitvi dogajanja in predvsem prek nas računala na dodatna sredstva … Končno je raje prekinil sodelovanje, prostor pa je pod pretvezo prenove zaprt že več let. Prostor je še danes, na eminentni lokaciji, z velikim potencialom sodelovanja kulture in ekologije, enostavno zaprt in prazen.«
Opišejo tudi specifično težavo iz preteklosti:
Zavod CONA je prek vzpostavitve galerije Steklenik v rastlinjaku Tivoli pokazal kakovostno medsektorsko sodelovanje. Le-to je bilo po treh letih uspešnega delovanja enostransko prekinjeno (s strani Botaničnega vrta), prostor pa so zaprli. Izjemen prostor, kjer bi lahko galerija Steklenik (podprta tudi s strani občine, Oddelka za kulturo) delovala in krepila mestno kulturno ponudbo, pa ne obstaja več. Rastlinjak v Tivoliju je zaprt in propada. Ali res ne moremo poiskati skupnega jezika?
Z JZ sodeluje tudi Druga godba: »Sodelovanje z javnimi zavodi predstavlja zelo pomemben del delovanja Zavoda Druga godba. Brez njihovih koprodukcijskih partnerstev programa v sedanjem obsegu ne bi mogli izvajati. Sodelovanje ocenjujemo kot zelo dobro in za razvoj kakovostnih kulturnih programov ključnega pomena.
Sodelujemo tudi z nevladnimi organizacijami, čeprav smo že omenili, da je vzpostavljanje koprodukcijskih partnerstev pri izvedbi naših programov v nekaterih primerih zahtevnejše. Kljub temu se z veseljem vključujemo v njihove programe, pogosto kot promocijski partner, ter podpiramo projekte in pobude, ki bogatijo kulturni prostor.«
Prostorož pa z JZ ne sodeluje.
Na mestno občino smo naslovili še nekaj specifičnih vprašanj.
MOL komentira sodelovanje z državo: »Sodelovanje med MOL in državo na področju kulture ocenjujemo kot vzdržno. V veliki meri je odvisno od pripravljenosti vodstva Ministrstva za kulturo, ali sprejme naše argumente, bodisi ko gre za strateška vprašanja – npr. pri pripravi nacionalnih programov za kulturo – bodisi za operativne naloge, ki jih izvajamo kot redne obveznosti tako na občinski kot državni ravni. Ob zadnjih obsežnih spremembah ZUJIK-a kot krovnega zakona na področju kulture (september 2025) je prejšnje vodstvo Ministrstva za kulturo upoštevalo vse naše ključne pripombe in predloge. Na podlagi dolgoletnih izkušenj je to prej izjema kot pravilo. Kot pozitiven premik, čeprav manjši, vidimo dejstvo, da se je Ministrstvo za kulturo končno odločilo upoštevati 67. člen ZUJIK-a, ki govori o občinskih javnih zavodih nacionalnega pomena. Center urbane kulture Kino Šiška bo tako prvi javni zavod MOL, ki bo predvidoma letos dobil zakonsko predvidena sredstva MzK iz tega naslova.«
Na vprašanje, ali nameravajo pogodbe o sofinanciranju kulturno-umetniških projektov usklajevati z inflacijo, so odgovorili: Po uradnih podatkih Statističnega urada RS stopnja inflacije v obdobju od začetka januarja 2019 do konca maja 2026 znaša 30,3 %. Kot smo že zapisali, so se sredstva Mestne občine Ljubljana za NVO-sektor v kulturi v tem obdobju povečala za 32,2 %.
Ko gre za štiriletne javne kulturne programe, v praksi ne obstaja mehanizem vezanja pogodbeno določenih zneskov na letno inflacijo. Časovnica in način sprejemanja občinskih proračunov nista vezana na logiko letne inflacije, tako da se ni mogoče vnaprej pogodbeno zavezati za linearno povečanje, zlasti v okoliščinah, ko še ni sprejet občinski proračun.
O usklajevanju z inflacijo smo povprašali tudi NVO-je. Ljudmila: »Če so tu mišljeni le prihodki iz lokalnih virov, se je subvencija s strani MOL povišala za 18,9 %, medtem ko je višina javnih sredstev v celoti od leta 2022 precej nihala – na to so vplivali različni dejavniki, od (ne)uspešnosti na javnih razpisih do dejstva, da določeni pozivi za sofinanciranje omogočajo zgolj enkratno prijavo ali so razpisani samo enkrat.«
Ostali se z inflacijo niso usklajevali, četudi v CONI menijo, da bi se na lokalni ravni morali.
Zanimalo nas je tudi, ali občina meni, da bi moral biti ukrep izvajanja umetniškega deleža v javnih investicijskih projektih na lokalni ravni obveza in ne le priporočilo.
MOL: Država je s spremembo ZUJIK-a v letu 2017 (Ur. l. RS, št. 61/17) uzakonila shemo financiranja, po kateri se delež vsake javne investicije nameni za umetniška dela. MOL je že v fazi priprave zakonske spremembe podprla pobudo, da se v slovenski prostor uvede t. i. »delež za umetnost« kot posebna oblika javnofinančne podpore z namenom kultiviranja javnega prostora in povečanja obsega javnih vlaganj v umetniške stvaritve. Še več, v fazi javnega posvetovanja smo Državnemu zboru RS takrat predlagali, da se tudi zasebnim investitorjem naloži obveznost, da del sredstev, namenjenih za gradnjo ali obnovo objektov, namenijo za opremo teh objektov ali njihove okolice z umetniškimi deli, vendar je bila na koncu sprejeta zakonska sprememba, ki se nanaša zgolj na objekte v javni lasti.
V nasprotju s tretjim odstavkom 79.a člena ZUJIK-a, ki določa, da je ukrep umetniškega deleža v javnih investicijskih projektih za organe lokalnih skupnosti in osebe javnega prava zgolj priporočilo, menimo, da bi to morala biti zakonska obveza, vsaj za mestne občine. V MOL se ta princip upošteva pri vseh javnih investicijah: Javni stanovanjski sklad in prenove stavb v mestni lasti (npr. obnova počitniškega doma v Gorjah, kjer je natečaj za umetniško instalacijo že vpet v projektno in razpisno dokumentacijo).
Samozaposlene smo vprašali še, kako bi lahko občina okrepila razvoj samostojnih kulturnih delavcev.
Veronika Černe:
V prvi vrsti kar denarna, najprej nam manjka osnovnih varovalk za preživetje – več delovnih štipendij, in to še posebej za posameznice na samem začetku kariere. Tudi kak mehanizem več za pridobitev kredita (in stanovanjskega in za nakup opreme), za katerega smo samozaposleni zaradi prekarne narave dela izredno redko spoznani kot primerni, če nimamo od kje drugje kakšnega finančnega zaledja (kar pa spet množi neenakost). Bolj bi bilo finančno podpirati tudi sodelovanja in potovanja ustvarjalcev na nastope in rezidence v tujino – nekaj tega že obstaja, vendar zelo specifično in omejeno.
»Želela bi si tudi več podpore v obliki usposabljanj za redke poklice v kulturi kot protiutež favoritizmu in poznanstvom.
Ena od takih vzpostavljenih podpor je sicer status samozaposlene v kulturi, vendar je tudi ta močno omejena s cenzusom, ki zelo hitro postane omejujoč in nezmožen nuditi dostojno življenje posameznice – kaj šele, da bi ta želela živeti v prestolnici in si, denimo, celo ustvariti družino.«
Z več denarja in infrastrukture se strinja tudi Vuk Ćosić. Brane Zorman izpostavlja celostno zavedanje problematike, pridobivanje znanja in pripravljene strategije za podporo samostojnim kulturnim delavcem.
Še konkretnejši je Adrijan Praznik:
Najpomembnejše je ustvarjanje rednih in/ali delnih zaposlitev. Kulturni sektor potrebuje kontinuiteto dela in prihodkov, ne le zaporednih kratkoročnih projektnih angažmajev.
»MOL bi moral:
- uvesti subvencionirane redne in delne zaposlitve za umetnike, kuratorje, producente in druge kulturne delavce pri nevladnih organizacijah ter javnih zavodih;
- zagotoviti večletne podpore za posameznike, kolektive in manjše nevladne organizacije, ki bi omogočale kontinuiteto dela in dolgoročnejše načrtovanje;
- uvesti neposredne produkcijske in razvojne podpore za umetnike in kuratorje, ki ne bi bile nujno vezane na izvedbo posameznega javnega dogodka;
- določiti zavezujoče minimalne honorarje za umetnike, kuratorje, producente in druge zunanje sodelavce pri vseh projektih, financiranih iz občinskih sredstev;
- zagotoviti cenovno dostopne ateljeje, bivalne ateljeje, skladišča in produkcijske prostore z ustrezno tehnično infrastrukturo;
- samozaposlenim oziroma fizičnim osebam omogočiti delna predplačila, s čimer bi zmanjšala potrebo po osebnem zalaganju sredstev;
- pri odločanju o višini podpore dosledneje upoštevati dejanske finančne konstrukcije, produkcijske zahteve in stroške projektov.«
Več o stanju umetnosti in kulture v Mestni občini Ljubljana lahko preberete v analizi Asociacije na tej povezavi.