V kulturosferi začenjamo novo rubriko predstavitve zanimivih novih nevladnih kolektivov na področju kulture, ki so v zadnjih letih vzniknili na naših tleh. Tokrat predstavljamo Kajžo, kjer se opisujejo kot stičišče za prenovo in trajnostne oblike bivanja. So predvsem platforma, v kateri se povezujejo strokovnjaki in navdušenci nad arhitekturno prenovo, mojstri obrtnike, inovativni tehnologi, varuhi dediščine in lokalne skupnosti, okoljevarstveniki, zakonodajalci, poljedelci, kulturniki in znanstveniki.
Njihov cilj je biti generator idej o drugačnih, bolj trajnostnih načinih bivanja. Zanimajo jih permakultura, družbeno odgovorna gradnja, možnosti za revitalizacijo podeželja, možnosti za sooblikovanje mesta in dolgoročno sobivanje z naravo. Predvsem pa je Kajža plod spoštovanja in ljubezni do skupne arhitekturne, kulturne in naravne dediščine. Delujejo v prepričanju, da vsi ti parametri niso nujno v navzkrižju, temveč da jih je mogoče s pametnim razmislekom in pravo mero empatije spojiti. Z predstavniki Kajže se je pogovarjal kulturosferin novinar Matjaž Zorec.
Kaj je Kajža?
Kajža je nevladna organizacija, namenjena promociji, izobraževanju ter kritičnemu vrednotenju v zvezi s trajnostno gradnjo, revitalizacijo podeželja in arhitekturno prenovo. Glavni del delovanja našega zavoda predstavlja portal Kajža (www.kajza.si), ki združuje strokovnjake s področja urejanja prostora, izvajalce, konservatorje, arhitekte, investitorje in navdušence nad prenovo. Na portalu se objavljajo informativni avtorski članki v obliki praktičnih nasvetov, pogovorov z relevantnimi strokovnjaki, predstavitev referenčnih primerov prenov ter razmislekov o aktualni situaciji pri nas.
Poleg spletnih vsebin Kajža organizira dogodke, razstave, delavnice in predavanja. Zelo pomemben se nam zdi neposreden stik med ljudmi, zato zelo radi prirejamo pogovorne večere, namenjene razmisleku o različnih aktualnih temah v zvezi z dediščino, naravno gradnjo in arhitekturo. Lani smo pripravili uspešno razstavo o vizijah za arhitekturo v prihodnosti, ki je bila na ogled v Ljubljani in potem še v Mariboru, v okviru te razstave pa je potekala tudi mednarodna delavnica. Leto pred tem smo gostili oblikovalsko delavnico na kozolcu toplarju, kjer smo pripravili razstavo stanovanjskih prenov v Alpah. En segment naše dejavnosti pa predstavlja tudi individualno svetovanje lastnikom starih hiš: ti pri nas dobijo prve informacije o tem, kako se smotrno lotiti prenove svojega objekta.
Scena v Sloveniji je po eni strani relativno majhna, a hkrati nasičena. Zakaj ste se odločili za ustanovitev svoje institucije? V čem se razlikuje od obstoječih?
Ustanovna članica ekipe sem bila že pred tem dejavna na področju arhitekturne teorije in publicistike, zaradi česar vem, da na področju, ki nas zanima, vlada pomanjkanje. Imamo Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki bdi nad nekaterimi prenovami, vendar njegova prva naloga ni razširjanje zanimanja za prenovo oziroma ozaveščanje javnosti, prav tako nima odgovornosti do objektov, ki niso vpisani v Register kulturne dediščine. Pri Kajži nas zanimajo tudi – ali celo predvsem – stavbe, ki niso zaščitene kot kulturna dediščina, pa vseeno predstavljajo pomemben identitetni gradnik našega območja. Tudi nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s kulturno dediščino, ni malo, da ne govorimo o arhitekturnih podjetjih, ki se ukvarjajo s prenovo; vendar pa se izmed njih vsak ukvarja s svojim majhnim vrtičkom, nihče ne deluje povezovalno. Kajža je torej ravno to: stičišče, ki na pregleden in razumljiv način nudi informacije o aktivnostih, ki se na tem področju že odvijajo, in ki se trudi za skupno dobro.
Kaj novega prinašate na svoje področje?
Kajža zapolnjuje nišen, a precej globok razkorak med konzervatorji, arhitekti, naravnimi graditelji in lastniki starih hiš. Menim, da je pri tem bistvena predvsem naša prilagodljivost in hitra odzivnost: nevladne organizacije, sploh manjše, so se sposobne mnogo hitreje od velikih javnih zavodov ali državnih institucij prilagajati na situacijo na svojem področju, izpostavljati pereče probleme in iskati rešitve zanje. Lahko so znanilci sprememb in vizionarski preizkuševalci alternativ, ki se morajo do bolj rigidnih struktur v osrčju državnih politik šele prebiti. Zato z veseljem ves čas preizkušamo nove formate delovanja, se izobražujemo, povezujemo in poskušamo delovati v skladu s časom. Druga ‘novost’ je vsebinska: v svoje delovanje, ki je do neke mere pragmatično in namenjeno praktičnim korakom v smer izboljšanja skupnega prostora, vpeljujemo aktualne razmisleke in teorijo na področju odnosa do dediščine in sobivanja z drugimi entitetami žive in nežive narave.
Kako ste formalno organizirani (društvo, zavod etc.)? Zakaj ta oblika institucionalnosti?
Zavod se je izkazal kot najprimernejša organizacijska oblika za naše cilje in način delovanja. Dopušča delovanje, ki je večje od posameznika ali celo skupine posameznikov, kar je v Kajžinem interesu že od vsega začetka. Poleg tega dopušča prijavljanje na za nas zanimive razpise za pridobivanje javnih sredstev, ki podpirajo naše delovanje, obenem pa ne preprečuje tega, da si del finančnih virov za svoje delovanje pridobimo sami s produkcijo vsebin, svetovanjem in izobraževanjem.
Kako vidite splošne razmere na vašem področju delovanja (drugi akterji, vzdušje na sceni, mreženje,…); kaj je ugodno, kaj neugodno?
Ko smo začeli implementirati idejo ‘stičišča’, ki združuje in podpira različne akterje, je bilo največje presenečenje to, koliko tekmovalnosti obstaja med nevladnimi organizacijami. Ob skromnih javnih sredstvih in strogih merilih za ocenjevanje, ki pogosto pomenijo, da do razpisnega financiranja pridejo le največji in najbolj uveljavljeni, se med manjšimi nevladnimi organizacijami in posamezniki vzpostavlja neprijetna napetost. To je morda še nekoliko izrazitejše v Ljubljani, kjer so med vpletenimi posamezniki z istega strokovnega področja dostikrat vzpostavljene ne le profesionalne, pač pa tudi osebne povezave. Vlada nezaupanje, ‘gatekeeping’, celo monopoliziranje določenih tem vsled prepoznavnosti ene same organizacije (denimo gradnja z zemljo).
A naše izkušnje so tudi lepe: od ustanovitve zavoda pred tremi leti smo navezali lepo število pristnih stikov in dolgoročnih sodelovanj, kjer v ospredju ni osebna korist vpletenih, temveč povezovanje za skupno dobro.
Kdo je vaša ciljna publika in kako jo dosegate?
Kajža na dveh nivojih nagovarja dve ciljni publiki: eno je splošna javnost, ki jo dosegamo z objavami v splošnih medijih, novičnikom, svetovanjem in organizacijo dogodkov. Splošno javnost poskušamo ozavestiti glede nujnosti arhitekturne prenove, ki je najbolj zelena opcija za oblikovanje prostora v prihodnosti, jo izobraževati in opolnomočiti. Druga ciljna publika je strokovna sfera arhitektov, konservatorjev, gradbenikov in humanistov, med katerimi poskušamo sprožiti nujne debate, jih povezati in poglobiti njihovo razumevanje prežvečenega koncepta ‘trajnosti’.
Kako ocenjujete državno podporo vašemu sektorju? Ste njen deležnik? Ča ja, kako (razpisi, projekti, …). “Kaj je gnilega v sektorju”? Kaj deluje dobro?
Prijavljamo se na številne domače in mednarodne razpise, vendar pogosto nismo uspešni. Javni razpisi so zasnovani tako, da sredstva razporejajo predvsem k dobro uveljavljenim institucijam z veliko referencami, dovolj obstoječimi sredstvi in številnimi uglednimi sodelavci. Manjše in mlajše nevladne organizacije kljub kakovostnim vsebinam temu zelo težko konkuriramo. Veliko je razočaranj, veliko dela, ki ne privede nikamor, veliko samoizpraševanja in dvomov. Tudi v nevladnem sektorju je, tako kot pri klasičnem podjetništvu, žal največ odvisno od ‘začetnega kapitala’, ta pa mora biti tako finančen kot socialen. Dobre ideje in trdo delo v tem primeru niso glavni adut, sektor stavi na osebna poznanstva in izhodiščno dobro situiranost. Zato bi se mi zdelo dobro, da bi bilo več razpisov namenjenih uveljavljajočim se organizacijam ali da bi bili morda razpisi razdeljeni v več nivojev glede na velikost prijavitelja. V večini primerov je nujno imeti tudi lastna sredstva za zalaganje, kar je znova lahko smrtonosni dejavnik za manjše organizacije s slabo likvidnostjo, ki teh sredstev nimajo – tako projekta ne morejo izpeljati, čeprav so morda zanj povsem usposobljene in imajo primerne produkcijske kapacitete. V preteklosti so mi kolegi povedali, da so jemali osebne kredite, da bi lahko izpeljali projekte.
Kakšne so pomanjkljivosti v ureditvi področja, na katerem delujete?
V zvezi s področji kulturne dediščine, urejanja prostora in naravne gradnje je pomanjkljivosti kar nekaj. Ena izmed najočitnejših je zbirokratiziranost, ki lastnike zemlje in nepremičnih odvrača od tega, da bi se sploh ukvarjali z njimi, arhitekte in druge operativne strokovnjake pa spravlja v obup. Z vsemi predpisi, ki jih imamo o prostoru, mu po mojem mnenju škodimo. Veliko bolj smiselno kot zakonodajno opredeljevati tisoč in eno možnost bi bilo izobraziti odgovoren in pronicljiv kader za upravne enote, ki bi hitro in v skladu s skupnimi prostorskimi vrednotami presojal o individualnih posegih in ki ga trenutno absolutno nimamo. Morda tukaj tiči tudi razlog za veliko nerazumevanje nujnosti kakovostnega urejanja prostora med splošno javnostjo. Prav zato si pri Kajži prizadevamo za jasno in iskreno komunikacijo o tem, kaj je in kaj ni prenova, kaj je in kaj ni odgovornost do prostora.