V času epidemije koronavirusa so že tretji teden odpovedni javni dogodki, zaprte so vse kulturne inštitucije. Posledično so se na splet preselili številni dogodki, sestanki, umetniška dela, koncerti in predstave.
O novem trendu ter izzivih umetnosti na spletu smo se v aprilskem Kulturosferinem podcastu pogovarjali z Luko Frelihom iz Ljudmile, ki sodijo med pionirje povezovanja umetnosti in medmrežja.
Prisluhnite celotnemu aprilskemu podcastu, ki smo ga tudi mi zaradi razmer morali posneti na spletu (zato tudi slabša kvaliteta zvoka), na tej povezavi.
V točki, ko se je ustavilo javno življenje, imamo kar naenkrat velik dostop do dogodkov, le da so vsi objavljeni na internetu. “To je reakcija na krizo, kjer smo vsi blokirani, naše običajno delovanje je preprosto prepovedano in nespametno. Kultura je tista, kjer se ljudje srečujejo na dogodkih v živo, v skupnih prostorih, kjer se gradijo skupnosti, in vse to je zdaj začasno prekinjeno. Zato je objavljanje na spletu izhod v sili v smislu dajanja signala, da še vedno obstajamo, da nismo še umrli in izginili in da si želimo, da nas naše občinstvo ne pozabi,” pravi Luka Frelih iz Ljudmile. Dodaja, da se zdaj veliko ljudi ukvarja s spletno prisotnostjo, brska po arhivih, snema nove vsebine kot možnost, da se povežemo z vsemi, ki doma izolirani.
Na spletu se pojavljajo inovativne prakse
“Prav veliko manevrskega prostora zdaj ljudje oziroma organizacije nimajo. To je dober čas, da se pogleda, kaj sploh imamo posnetega, kar bi lahko ponudili ljudem, ker vemo, da zadeve verjetno niso tako strukturirane, saj so v preteklosti bili v ospredju dogodki in aktualna produkcija, arhiv pa je bolj za vsak slučaj, če se pokaže interes.” Zato Frelih poudarja, da se dogaja predvsem pospravljanje in urejanje arhiva.
Dodaja pa, da imajo boljši rezultat tisti, ki so do posnetkov že prej pristopali na način, da je to bistven del dogodka. “Seveda je to pri večjih inštitucijah tudi iz finančnega stališča bilo lažje, imamo pa določene manjše primere, ki zaradi sovje narave delovanja dajejo veliko poudarka že prej na to. Tu gotovo lahko omenim Emanat in Kamizdat oziroma Luko Prinčiča, ki vodi to internetno založbo. Pri njih je že v samem konceptu delo zasnovano tako, da se publiko išče po celem svetu prek interneta, da je vsebina licencirana s Creative Commons licencami, tako da je tudi distribucija in predelava ponovno eksplicitno dovoljena vnaprej, in nato se tudi njihovo koncerti v živo tudi v video obliki streamajo, zdaj pa imajo TV kanal TV Emanat, kjer predvajajo svoje vsebine.”
Novi časi tudi za Kulturnik
Ljudmila upravlja tudi spletni agregat kulturnih vsebin Kulturnik.si, ki se v teh dneh prav tako prilagaja novim razmeram delovanja kulturnih inštitucij. “Vsekakor se je tudi za nas situacija nenadoma spremenila in se spopadamo s to spremembo in poskušamo čim hitreje tudi reagirati na to. Prva razlika je, da javnih dogodkov ni več. Opažamo pa, da se pojavlja velik porast v objavljanju novic s strani kulturnih inštitucij. Seveda pa je vse več tudi arhivskih ali novih vsebin, ki jih lahko gledamo in poslušamo.”
Zato bo po novem na Kulturniku mogoče pregledovati tudi video sekcijo, do katere lahko dostopate na tej povezavi. “To je agregat video vsebin, ki to omogočajo (Vimeo, Arnes video, Youtube itn.). Druga ideja, ki jo razvijamo je, da bi prek našega bloga zbirali materiale, ki so sicer raztreščeni po spletni in FB straneh, ki so ali niso vključeni v naše agregiranje.”
Več o pogledih Ljudmile na umetnost, avtorske pravice in splet si lahko ogledate na tej povezavi.