V društvu Asociacija se pridružujemo pobudi za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS). Pri tem želimo poudariti, da ne problematiziramo zgolj vsebine zakona, temveč tudi način njegovega sprejemanja. Zakoni, ki pomembno posegajo v pravice ljudi, socialno varnost in delovanje javnih sistemov, morajo biti sprejeti v postopku, ki omogoča tehtno parlamentarno in javno razpravo, preverjanje njihovih posledic ter sodelovanje tistih, na katere bodo spremembe neposredno vplivale. ZIURS namreč ne ureja enega samega, jasno omejenega interventnega vprašanja. Posega v davčni sistem, socialne prispevke, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, dolgotrajno oskrbo, delovna razmerja, položaj samozaposlenih ter organizacijo zdravstvene dejavnosti. Gre za vrsto sistemskih sprememb, združenih v enem zakonu.
Prav zato se nam zdi pomembno, da o zakonu ne razpravljamo samo skozi vprašanje, ali je posamezen ukrep na prvi pogled ugoden ali neugoden. Vprašati se moramo tudi, kakšne posledice imajo ti ukrepi skupaj, kdo jih bo dolgoročno plačal in ali je takšne sistemske spremembe mogoče odgovorno sprejemati brez temeljite javne in parlamentarne razprave.
V društvu Asociacija zakonu nasprotujemo tudi zaradi njegovih vsebinskih posledic. Ocenjujemo, da bi njegova uveljavitev pomenila dodatno zmanjšanje prihodkov zdravstvene in pokojninske blagajne ter nadaljnjo prekarizacijo trga dela. To je za nas posebej pomembno, ker zastopamo delavke in delavce v kulturi, kjer se s posledicami prekarizacije soočamo vsakodnevno.
Podpiramo ukrepe, ki ljudem omogočajo dostojno življenje in višji razpoložljivi dohodek. Ne podpiramo pa rešitev, pri katerih se kratkoročno izboljšanje položaja posameznika financira z zmanjševanjem njegove dolgoročne socialne varnosti ali z dodatnim krčenjem skupnih socialnih sistemov.
Zato vas pozivamo, da oddate svoj podpis za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o ZIURS. To lahko storite fizično na vsaki upravni enoti v poslovnem času ali elektronsko prek e-Uprave.
KAJ PRINAŠA ZAKON
Da bi bilo mogoče razumeti širše posledice zakona, najprej predstavljamo ključne ukrepe, ki jih ZIURS združuje v enem zakonskem aktu, nato pa pojasnjujemo, zakaj zakonu nasprotujemo.
Dohodnina in davki
Že tretjič v pol leta se spreminja sistem normiranih espejev. Po novem bo zavezanec upošteval normirane dohodke, če njegovi prihodki iz dejavnosti ne bodo presegali 70.000 EUR oziroma 150.000 EUR, če je bil zavezanec zavarovan na podlagi samozaposlitve za polni delovni čas vsaj pet mesecev. Zakon uvaja tudi t.i. progresivni sistem normiranih odhodkov. Pri prihodkih do 100.000 EUR se bo priznalo 80% normiranih odhodkov. Med 100.000 EUR in 120.000 EUR se bo priznalo 70% normiranih odhodkov med 120.000 EUR in 150.000 EUR pa 40%. V Asociaciji v splošnem podpiramo načelo progresivne obdavčitve, vendar menimo, da predlagana ureditev za zavezance z najvišjimi prihodki pomeni preveliko davčno razbremenitev v primerjavi z zdaj veljavnim sistemom. Pri oblikovanju sistema je zato treba najti ravnotežje med ustreznim spodbujanjem dejavnosti, predvsem tistih z njižjimi zaslužki in pravično obdavčitvijo višjih dohodkov.
Z uveljavitvijo bi se spremenila tudi obdavčitev oddajanja premoženja v najem. Trenutno je stopnja obdavčitve 25% interventni zakon pa jo znižuje na 15%. Kadar bi lastnik nepremičnino oddajal nekomu, ki ima otroka ali pa je mlajši od 30 let, pa bi bila obdavčitev po novem 5%. Predlagano znižanje davčne obremenitve lahko poveča neto donos oddajanja nepremičnin in s tem spodbudi lastnike k dolgoročnemu oddajanju. Vendar številne analize opozarjajo, da ni zagotovila, da se bo davčna razbremenitev samodejno prenesla tudi v nižje najemnine. V razmerah omejene ponudbe stanovanj je zato lahko njen učinek bistveno ugodnejši za lastnike nepremičnin kot za najemnike. Če je namreč mogoče nepremičnino že danes oddati za 1.000 evrov, ni razloga, da je lastnik zaradi nižje davčne obremenitve ne bi še naprej oddajal za isto ceno in razliko preprosto obdržal. V Asociaciji zato ukrep razumemo predvsem kot povečanje donosnosti lastništva nepremičnin.
Uvedba kapice na prispevke za socialno varnost
Z zakonom bi država uvedla tako imenovano razvojno kapico. Ta je bila sicer zgodovinsko že večkrat predlagana, nikoli pa uvedena. Najvišja osnova za obračunavanje prispevkov za socialno varnost bi po novem znašala 7.500 EUR mesečno. Tudi kadar bo posameznik imel plačo z osnovo, ki je višja od tega, se bo zanj štela osnova 7.500 EUR. Na dohodke velike večine (98% zaposlenih) to ne bo imelo nikakršnega vpliva, bo pa vplivalo na dohodke tistih z najvišjimi osebnimi dohodki (pribl. 14.000 ljudi), ki bodo prispevke plačevali od osnove 7.500 EUR in ne dejanske. Posledično bo zaradi tega manj prilivov tudi v pokojninsko in zdravstveno blagajno (kar bo posledično vplivalo na najrevnejše, ki na primer zdravstvenih storitev ne morejo plačevati iz žepa). Zgolj za zdravstveno blagajno naj bi samo iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja umanjkalo okoli 82 milijonov evrov na letni ravni. Ukrep tako predlaga zmanjševanje prispevkov od najvišjih dohodkov, ne da bi sočasno predstavlil jasno in dolgoročno vzdržno rešitev za nadomestitev izpada prihodkov socialnih blagajn.
Ukrepi na področju pokojnin
Posegi v pokojninski sistem so obsežni. V prvi vrsti ZIURS razširja sistem dvojnega statusa oziroma izplačila dela pokojnine. Gre za tiste, ki danes po izpolnitvi pogojev nadaljujejo delo in so prva tri leta ob plači upravičeni še do izplačila 40 % pokojnine. Ob uveljavitvi zakona bo ta odstotek znašal 100 %, kar pomeni, da bo posameznik hkrati prejemal polno pokojnino in dohodek iz dela. V Asociaciji podpiramo pravico posameznikov, ki izpolnijo pogoje za upokojitev, da ob tem nadaljujejo delo. Menimo pa, da mora biti ureditev dvojnega statusa zasnovana tako, da upošteva razliko med nadaljevanjem dela, s katerim posameznik še naprej pridobiva oziroma izboljšuje svoje pokojninske pravice, in položajem, ko bi posameznik ob nadaljevanju dela prejemal polno pokojnino, ne da bi se temu ustrezno prilagodila logika pokojninskega sistema. Pravica do dela in pravica do pokojnine morata biti zato urejeni tako, da se medsebojno dopolnjujeta in ne spodkopavata načela socialnega zavarovanja.
Druga večja sprememba v pokojninski zakonodaji je določitev najnižje osnove za samozaposlene (in kmete). Ta je trenutno določena v ZPIZ-2 kot 60% povprečne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec. Uvaja se dodatna možnost (t.i. mikro s.p.), in sicer za tiste, pri katerih letni dohodek ne preseže letne minimalne plače v RS. Zanje se najnižja osnova določi kot 45% minimalne letne plače. S tem ukrepom se de facto zvišuje razpoložljivi dohodek najslabše plačanim prekarcem, tudi delavcem v kulturi, če delujejo kot samostojni podjetniki, samostojni novinarji ali v razvid vpisani samostojni delavci v kulturi, ki jim država ne plačuje prispevkov. Ukrep bo vplival na približno 22.000 ljudi, za zdravstveno blagajno pa bo pomenil izpad približno 30 milijonov EUR letno.
Ukrepi na področju dolgotrajne oskrbe
Z zakonom bi ukinili obveznost plačila prispevka za dolgotrajno oskrbo za popoldanske s.p.-je in za upokojence.
Ukrepi na področju delovnih razmerij in pravic iz dela
ZIURS spreminja tudi ureditev prenehanja delovnega razmerja ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino. Po predlagani ureditvi bi pogodba o zaposlitvi praviloma prenehala z dnem, ko delavec izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Delavec bi lahko najpozneje 90 dni pred tem delodajalcu predlagal nadaljevanje delovnega razmerja, spremembo pogodbe ali sklenitev nove pogodbe, o čemer bi se moral delodajalec opredeliti. Ureditev, po kateri nadaljevanje obstoječega delovnega razmerja ni več samoumevno, temveč je odvisno od predloga delavca in odločitve delodajalca, se nam zdi problematična, saj spreminja razmerje med delavcem in delodajalcem v trenutku, ko je delavec zaradi svoje starosti že v posebej ranljivem položaju. Ukrep lahko namesto večje svobode posameznika pomeni večjo odvisnost starejših delavcev od volje delodajalca. Opozarjamo, da je Ustavno sodišče leta 2021 že presojalo podobno ureditev in ugotovilo njeno neskladje z Ustavo. To odpira vprašanje starostne diskriminacije in morebitnega discipliniranja starejših delavcev na trgu dela.
Davek na dodano vrednost
Predlog širi uporabo posebne 5-odstotne stopnje DDV, ki se trenutno uporablja za knjige, časopise, revije in tipizirano gasilsko opremo, tudi na izbrana osnovna živila, ki so danes obdavčena z 9,5-odstotno stopnjo. Mednje bi zdaj sodili moka, kruh, testenine, meso, mleko, jajca, sadje in zelenjava ter druga osnovna živila. Kritiki ukrepa opozarjajo, da ni zagotovila, da se bo znižanje DDV v celoti prelilo v nižje maloprodajne cene, kar potrjujejo izkušnje iz tujine. Na to so opozorili tudi sindikati, ki menijo, da bi bilo treba ukrep spremljati z nadzorom cen, ki pa ni predvidena. Tudi finančni minister je do ukrepa zadržan, saj ocenjuje, da ni zagotovila za ustrezno znižanje cen hrane. Brez mehanizma za spremljanje prenosa davčne razbremenitve v končne cene tako obstaja realno tveganje, da bo del koristi ostal v maržah trgovcev namesto pri potrošnikih.
Zdravstvena zakonodaja
Z zakonom predlagatelji črtajo bistvene določbe t.i. zdravstvene reforme oz. sprememb Zakona o zdravstveni dejavnosti. To pomeni, da koncesionarji dobičkov ne bodo več obvezani vračati v dejavnost, da bo spet mogoče popoldansko delo zdravnikov, da bodo direktorji javnih zavodov spet lahko opravljali delo pri zasebnikih v popoldanskem času in da bodo javni zavodi lahko celoten program outsourcali čistim zasebnikom.
Spreminjajo tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, in sicer na področju regresnih zahtevkov. Če delodajalec krši delovnopravno zakonodajo in je posledica tega poškodba pri delu, ga po trenutnem sistemu ZZZS lahko terja za povrnitev škode. Po novem bo to možno zgolj, če bo šlo za »hudo malomarnost« in ne zgolj »malomarnost«. S spremembo se dejansko nižajo standardi varnosti in zdravja pri delu, saj bodo delodajalci še manj primorani upoštevati pravila in zakonodajo. Zaradi kršenja pravice do osebnerga dostojanstva in varnosti je sprememba potencialno tudi ustavno sporna.
Začasni ukrepi
Zakon je predvideval, da se za obdobje devetih mesecev zniža DDV na elektriko, zemeljski plin, les in daljinsko ogrevanje. Predvidel je še, da se do 31. decembra 2026 ne bi uporabljal Zakon o gostinstvu v delu, ki ureja kratkotrajni najem.
PROTI UNIČEVANJU SOCIALNIH BLAGAJN
V Asociaciji v prvi vrsti pripoznavamo, da se že danes soočamo z resnimi težavami pri financiranju tako zdravstvene kot pokojninske blagajne. Dokaz za to je dejstvo, da se z leti povečuje delež proračunskih sredstev, ki jih država namenja za sofinanciranje obeh blagajn. Samo pokojninsko blagajno je proračun leta 2025 moral sofinancirati v višini 1,5 milijarde evrov. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa je v istem letu iz proračuna prejel dobre pol milijarde evrov. To je jasen pokazatelj, da prilivi iz pobranih prispevkov že danes ne zadoščajo za financiranje obeh sistemov socialne varnosti. Prihodki od dela torej ne zadostujejo za pokrivanje stroškov socialne države.
Slednje je še posebej zaskrbljujoče ob dejstvu, da beležimo praktično polno zaposlenost. Uvedba kapice, tj. določitev najvišje osnove za obračunavanje prispevkov za socialno varnost na 7.500 evrov pomeni, da bo prilivov v obe blagajni še manj, kar je problematično. Samo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ocenjuje, da bo iz naslova socialne kapice beležil preko 80 milijonov evrov manj prilivov letno, medtem ko bo pokojninska blagajna v minusu za dodatnih 150 milijonov evrov letno.
Za pokojninsko blagajno so posledice zakona lahko še posebej resne, saj zakon uvaja 100% dvojni status, kar pomeni, da bo nekdo lahko prejemal polno pokojnino, hkrati pa ostal polno zaposlen. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije ocenjuje, da bi bile finančne posledice primerljive z nenadno upokojitvijo dodatnih 24.500 ljudi. Ob tem da novi režim izenačuje status zavarovanca in upravičenca in s tem ruši logiko pokojninskega sistema, je treba poudariti predvsem, da gre za zaostrovanje konkurence na trgu dela. Za starejše delavce z nizkimi pokojninami bo nadaljevanje dela nuja, za delodajalce pa bodo ti delavci bolj privlačni, saj bodo bolj ranljivi za njihove pritiske in tako cenejši. V kombinaciji s prisilnim upokojevanjem ta ukrep pomeni, da bodo delodajalci za te delavce lahko spreminjali pogoje zaposlitve, višino plačila in tako dalje, kar bo zaostrilo konkurenco in povečalo socialni dumping.
Namesto solidarnosti v starosti lahko ljudje pričakujejo celo podaljšano izkoriščanje. Samo ukrep dvojnega statusa naj bi pokojninsko blagajno stal dodatnih 260 milijonov evrov letno. 260 milijonov dodatnih stroškov za ZPIZ je hkrati 260 milijonov evrov dodatnih subvencij kapitalu na račun zaostrovanja konkurence na trgu dela, kar pomeni nižanje delavskih plač in standardov dela. Te standarde bo dodatno pospešila dodatna prekarizacija trga dela, ki jo prinaša sprejeti zakon in ki ji v društvu odločno nasprotujemo.
PROTI DODATNI PREKARIZACIJI TRGA DELA
ZIURS bi uvedel ugodnosti, ki bodo pospešile prekarizacijo. To pomeni, da se bo povečal delež delovno aktivnih, ki niso zaščiteni z rednimi pogodbami o zaposlitvi in Zakonom o delovnih razmerjih. Samozaposleni prvih 30 dni bolezni niso upravičeni do bolniške, jih nemalokrat v starosti čaka nizka pokojnina, njihovo delo in življenje pa na splošno zaznamujeta nestabilnost in nestanovitnost. Zakon prekarizacijo povečuje z dvema ukrepoma, in sicer z znižanjem osnove za plačilo prispevkov za samozaposlene in s spremembo obdavčitve samostojnih podjetnikov.
Zakon predlaga znižanje osnove za plačilo prispevkov za samozaposlene in kmete iz 60% povprečne plače v preteklem letu na 45% minimalne plače. Osnova se znižuje za tiste, pri katerih letni dohodek ne preseže letne minimalne plače v RS. V primeru, da bi samostojni podjetnik plačeval prispevke od 45% minimalne plače, bi v vse blagajne skupaj mesečno prispeval 307 evrov prispevkov, kar je 344 evrov manj kot trenutno. Na leto bi bilo na tak način pri posamezniku vplačanih za 4123 evrov manj, kar bi mu ostalo v denarnici. Ta ukrep torej dejansko zvišuje razpoložljivi dohodek najslabše plačanih prekarnih delavcev. Spomnimo, da po navedbah Ministrstva za kulturo[1] letu 2021 37 odstotkov samozaposlenih v kulturi ni dosegalo bruto minimalne plače, 80 odstotkov pa ne povprečne bruto plače. Težava je v tem, da se ukrep financira na račun zdravstvene in pokojninske blagajne, s čimer se posega v ključna stebra socialne varnosti delavcev. Po izračunih ZPIZ bi tako na letni ravni pobranih 180 milijonov manj prispevkov zgolj z naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zdravstvena blagajna pa bi bila prikrajšana za 30 milijonov evrov letno.
ZIURS predlaga tudi dvig meje za ohranitev statusa normiranega espeja, in sicer s 60.000 EUR na 150.000 EUR za polni espe in z 12.500 EUR na 70.000 EUR za popoldanski espe. Za obe obliki so predlagali tudi lestvici za obdavčitev, ki izgledata takole.
Običajni normirani espe
| OBSTOJEČE | PREDLOG |
| Do 60.000 EUR | 80% | do 100.000 EUR | 80% |
| Nad 60.000 EUR | 0% | 100.000 – 120.000 EUR | 70% |
| 120.000 – 150.000 EUR | 40% | ||
| Nad 150.000 EUR | 0% |
Popoldanski normirani espe
| OBSTOJEČE | PREDLOG |
| Do 12.500 EUR | 80% | Do 50.000 EUR | 80% |
| 12.500 – 30.000 EUR | 40% | 50.000 – 70.000 EUR | 70% |
| Nad 30.000 EUR | 0% | Nad 70.000 EUR | 0% |
Ob vsem tem se obveznost, da je normiranec pokojninsko in invalidsko zavarovan za polni delovni čas vsaj devet mesecev, znižuje na pet mesecev, črta se tudi prepoved ponovnega vstopa v sistem normiranstva. Vsi podatki kažejo, da se število normiranih espejev povečuje. Od leta 2017 pa do danes se je njihovo število praktično podvojilo. V tem času se je število espejev v sistemu dejanskih prihodkov in odhodkov zmanjšalo za 10%. Kot ugotavljajo na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije[2], spremembe, ki jih prinaša ZIURS, pomenijo, da v prihodnjih letih tisti, ki bodo povečali svoje prihodke iz sistema normiranstva, ne bodo izstopili, tisti, ki že danes prilagajajo in optimizirajo svoje poslovanje, pa bodo svoje poslovanje še razširili.
Ob tem razumemo, da bodo najslabše plačani samostojni podjetniki veseli dodatnega razpoložljivega dohodka, a na dolgi rok dodatna prekarizacija pomeni manj varnosti za vse, ki opravljajo delo. Po podatkih Inštituta RS za socialno varstvo[3] je odstotek revnih samozaposlenih v letu 2024 znašal kar 24,7 %. Skoraj ena četrtina samozaposlenih tako revščino tvega skoraj dvakrat pogosteje kot zaposleni z nizko izobrazbo, zaposleni za manj kot polni delovni čas ter tuji državljani. Ti podatki jasno kažejo, da samozaposleni, kljub svoji navidezni neodvisnosti, pogosto delujejo v socialno in ekonomsko ranljivih okoliščinah, kjer so izpostavljeni večjim tveganjem materialne prikrajšanosti in negotovosti.
Kot organizacija, ki deluje na področju kulture in umetnosti, smo še posebej občutljivi na vprašanja dodatne prekarizacije dela. Kulturno-umetniški sektor je namreč eden najbolj prekariziranih sektorjev v državi, umetnice in umetniki pa prekarnost občutijo na različne načine. Nekateri delajo tudi takrat, ko so bolni, drugi mesece čakajo na plačilo računov in komaj preživijo, tretji le stežka dočakajo pokojnino, ki je zaradi nizkih prispevkov minimalna. Mnogi, kot kaže raziskava Poligona[4] Slovenski kulturno-ustvarjalni delavci 2024/25, zaradi slabih razmer sektor zapuščajo.
Sektor zapušča vse več delavk in delavcev, pri čemer je pomembno razumeti, da ga ne zapuščajo nujno najmanj talentirani ali najmanj delovni. Pogosto ga zapuščajo tisti, ki nimajo družinskega ali finančnega zaledja, ki bi jim omogočilo ustvarjanje in preživetje v prekarnih pogojih. Raziskava med drugim ugotavlja tudi, da so najbolj prekarizirani delavci hkrati najmanj plačani. V kulturi ta problem ni hipotetičen, saj je samozaposlovanje že zdaj eden od prevladujočih načinov opravljanja kulturnega dela. Zato sprememba, ki je na splošnem trgu dela predstavljena kot povečanje fleksibilnosti, v kulturnem sektorju lahko pomeni predvsem dodatno normalizacijo že obstoječe prekarnosti.
ZIURS tako zatečeno stanje v kulturi preslikava na celoten trg dela. Če se bo nekaterim, ki delo opravljajo prek espeja zaradi predlaganih sprememb neto dohodek zvišal, je treba opozoriti, da bodo ceno za to zvišanje plačali vsi delavci z izgubo delavskih blagajn in nedostopnimi javnimi storitvami
Delavec lahko na prvi pogled dobi nekoliko višje neto plačilo, vendar kot prekarec izgubi številne pravice in varnost. Brez teh pravic mu tudi 300 evrov višjega neto dohodka mesečno ne pomaga prav veliko. V primeru bolezni bo moral s tem denarjem pogosto pokrivati stroške, ki bi jih sicer pokrivala socialna država. Kot espe pri tem prvih 30 dni nima pravice do bolniške odsotnosti oziroma sam nosi njene stroške, čeprav lahko dejansko opravlja delo za enega naročnika in ta na njegovem delu ustvarja dobiček. Ta delavec prav tako ne bo prejemal regresa in zimskega regresa, dodatkov za posebne pogoje dela ali dodatka za delovno dobo.
V nekaterih kolektivih, tudi v javnih zavodih, si espejevci sicer uspejo zagotoviti nekatere od teh dodatkov, a ne smemo pozabiti, da gre pri tem za neformalne dogovore, od katerih lahko delodajalec kadarkoli odstopi. Pravice, ki bi morale biti sistemsko zagotovljene, tako postanejo odvisne od dobre volje posameznega delodajalca.
Ob tem pa se odpira tudi širše vprašanje položaja samozaposlenih v kulturi in načina, kako država ureja njihovo socialno varnost skozi različne sisteme. Predlaganih sprememb ZIURS zato ni mogoče obravnavati ločeno od nedavnih in napovedanih sprememb ZUJIK ter ureditve karierne dinamike samostojnih delavcev v kulturi.
Ob nespremenjeni ureditvi karierne dinamike bo imela predlagana ureditev za del mladih samostojnih delavcev v kulturi in v določenem delu tudi za Ministrstvo za kulturo kratkoročno ugoden učinek. Tistim, ki so v razvid vpisani v najnižjem razredu oziroma jim država ne plačuje prispevkov in hkrati letno ne zaslužijo bruto minimalne plače, bo zaradi nižje osnove za plačilo prispevkov ostalo več razpoložljivega dohodka, Ministrstvu za kulturo pa bo lahko iz naslova nižjih zaslužkov v določenih primerih ostalo več sredstev v proračunu.
Če bi se hkrati s spremembami ZUJIK karierna dinamika odpravila ali bistveno spremenila, pa bi bile posledice še resnejše. V kombinaciji z morebitnim nadaljnjim uveljavljanjem načela, zapisanega v koalicijski pogodbi, da mora pokojninski sistem ohraniti povezanost z vplačanimi prispevki, bi se lahko za del samostojnih delavcev v kulturi ustvaril položaj zelo nizke dolgoročne socialne varnosti. Prihodki samozaposlenih so namreč po naravi njihovega dela pogosto nestabilni, zato nizki prispevki niso zgolj vprašanje trenutnega razpoložljivega dohodka, temveč tudi vprašanje prihodnje pokojnine in drugih pravic iz socialnega zavarovanja.
Zato se moramo pri urejanju položaja samozaposlenih, tudi samostojnih delavcev v kulturi vprašati, kakšen socialni položaj jim država dejansko ustvarja. Ni dovolj, da je dohodek danes nekoliko višji, če je cena za to manjša socialna varnost v prihodnosti.
V Asociaciji zato pozivamo k oddaji podpisa proti ZIURS in k skupnemu prizadevanju, da preprečimo nadaljnjo razgradnjo socialne države in dodaten upad delavskih standardov in pravic. Podpiramo ukrepe, ki samozaposlenim omogočajo dostojno življenje in višji razpoložljivi dohodek, vendar ne na račun njihove socialne varnosti.V društvu smo prepričani, da si samozaposleni zaslužijo tako višji razpoložljivi dohodek danes kot socialno varnost jutri.
[1] Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031 (ReNPK24–31)
[2] Glej Delavska enotnost, letnik 85, junij 206, str. 7
[3]Glej: https://irssv.si/wp-content/uploads/2025/12/Delovno-aktivni-ki-tvegajo-revscino_2025_dostopno.pdf
[4] https://www.poligon.si/raziskava-skud-2024-25/