V Asociaciji smo se pred lokalnimi volitvami 2026 odločili, da v izbranih mestnih občinah opravimo intervjuje s ključnimi deležniki s kulturno – umetniške scene in jih objavimo v obliki preglednih člankov. Skupaj s tem objavljamo tudi krajše analize stanja kulturno – umetniške produkcije v teh občinah. Do analize za Celje lahko dostopate tukaj. Pred vami je tako prvi od šestih preglednih člankov, ki obravnava stanje v Mestni občini Celje (MOC). O stanju v občini smo se pogovarjali tako s predstavniki občine kot s predstavniki NVO in samostojnih delavcev v kulturi.
Pogovarjali smo se z dramaturginjo, književnico in kritičarko Brino Jenček, s predstavniki Hiše kulture Celje (HKC), zavoda, ki deluje na področju umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja, še posebej na področju glasbe, z Andrejo Džakušić, ki je odgovarjala tako kot samostojna ustvarjalka kot predstavnica Društva likovnih umetnikov Celje (DLUC), Ivo Tratnik, vizualno umetnico ter s Tanjo Oprešnik, ki je odgovarjala v imenu MOC. Odgovori sicer kažejo relativno enotno sliko, saj se intervjujanci strinjajo o pomembnih premikih v zadnjih letih, predvsem pri strateškem načrtovanju kulturnih politik in podpornih mehanizmih. Odprta pa ostajajo nekatera bistvena vprašanja, povezana predvsem s stabilnim financiranjem, infrastrukturo in ustreznimi pogoji za profesionalno delo.
Najprej nas je zanimalo, kako sogovorniki ocenjujejo stanje kulture in umetnosti v občini.
HKC: »V preteklih štirih letih je prišlo do bistvenega premika na bolje. Občina je prenovila razpise, uvedla tudi večletne programske razpise, v pripravi pa so tudi številni infrastrukturni projekti. Ponudba kulturnih dogodkov je dobra, dogodki so dobro obiskani.«
Brina Jenček kot glavne težave opredeli premalo sredstev, premalo vadnih prostorov in izgubljanje (mladega) občinstva. Oceni, da je vsaj v glavni javni instituciji zelo izrazito starejše občinstvo, ki je tudi manjše, kot je bilo pred leti, neodvisno sceno pa spremljajo le redki, predvsem soustvarjalci te neodvisne scene.
»Manjka tudi sveža in živa organizacija – društvo, zavod, skupina ljudi, ki bi vztrajno ustvarjala bolj drzno, sodobno performativno, gledališko produkcijo. Obstaja na primer društvo za pripovedovalsko gledališče, klovnovske prakse, kar je z manjšim budgetom bolj izvedljivo, pa razne plesne šole, polprofesionalne produkcije. Za bolj ambiciozne projekte pa ni pravih pogojev, oziroma se vsaj tako zdi. Najbrž bi bila prava pot koprodukcija med več mesti, že bolj vzpostavljenimi organizacijami, ki bi vse črpale iz občinskih in državnih sredstev pa bi šlo. Jaz sem še tako na začetku svoje poti, da niti ne razumem popolnoma shem sofinanciranja, preživetja kot samostojna delavka.«
Andreja Džakušič, ki je podala odgovore tako iz perspektive DLUC kot nje same kot samostojne ustvarjalke, ocenjuje, da je kulturna ponudba v Celju raznolika in kakovostna. Kot pomembne nosilce razvoja izpostavlja Center sodobnih umetnosti, Slovensko ljudsko gledališče Celje ter številne nevladne organizacije, ki delujejo na področjih vizualne umetnosti, uprizoritvenih umetnosti, literature, jazza in klasične glasbe. Ob tem opozarja, da na nekaterih področjih, denimo profesionalnem lutkarstvu, še vedno obstajajo vrzeli, mestu pa manjka tudi ustrezna koncertna dvorana.
“Ocenjujemo, da je v Celju trenutno kar pestro.”
Slikarka in samostojna delavka v kulturi Iva Tratnik meni, da v Celju profesionalni umetniki niso dovolj vključeni v oblikovanje javnega prostora in kulturne podobe mesta. Po njenem mnenju občina prepogosto daje prednost komercialnim ali ljubiteljskim rešitvam, namesto da bi pri javnih projektih angažirala lokalne profesionalne ustvarjalce. Opozarja tudi na pomanjkanje pretoka med generacijami umetnikov, saj novi ustvarjalci težko dostopajo do delovnih prostorov.
“Umetniška skupnost je na margini komercialne, ljubiteljske in nestrokovne produkcije.”
Tratnik še ocenjuje, da je največji izziv profesionalnih ustvarjalcev v Celju pomanjkanje sistemskega prepoznavanja njihovega dela. Po njenem mnenju občina prepogosto posega po komercialnih ali ljubiteljskih rešitvah tudi tam, kjer bi lahko vključila profesionalne umetnike. Ob tem opozarja na neučinkovito upravljanje ustvarjalnih prostorov, zaradi katerega mlajši umetniki težko pridejo do ateljejev, ter na premajhno razlikovanje med profesionalno in ljubiteljsko kulturo pri razpisnem financiranju. Hkrati pozitivno ocenjuje sodelovanje z javnimi zavodi ter meni, da osnovna infrastruktura obstaja, vendar bi jo bilo mogoče bistveno bolje izkoristiti za razvoj profesionalne umetniške produkcije.
Občina poudarja razvoj in dolgoročno načrtovanje. Poudarjajo, da je kultura ena od razvojnih prioritet mesta. Temelj predstavlja Strategija razvoja kulture 2024–2027 z usmeritvami do leta 2031, ki med ključnimi cilji izpostavlja razvoj financiranja, prenovo kulturne infrastrukture, večjo dostopnost kulture ter tesnejše povezovanje javnih zavodov, nevladnih organizacij in ustvarjalcev. Kot pomemben korak izpostavljajo uvedbo triletnega programskega razpisa, ki naj bi organizacijam zagotovil večjo stabilnost delovanja, poleg tega pa poudarja tudi podporo skozi projektne razpise in brezplačno uporabo občinske kulturne infrastrukture.
Občina še ocenjuje, da sredstva za kulturo postopno rastejo. Leta 2026 za kulturo namenja nekaj več kot pet odstotkov občinskega proračuna, pri čemer poudarja zavezo, da se bodo sredstva povečevala tudi v prihodnje.
V nadaljevanju nas je zanimalo predvsem stanje in spremembe na področju nevladnih organizacij s področja kulture, ki delujejo v občini.
Predstavnica MOC je poudarila, da nevladne organizacije spodbujajo preko letnih in večletnih razpisov »zagotavljanja pogojev za ustvarjanje in delovanje ter podpore projektom, ki prispevajo k dostopnosti kulture, razvoju občinstev in sodelovanju v lokalnem ter mednarodnem prostoru. Poseben poudarek namenjamo tudi dolgoročni stabilnosti organizacij, profesionalizaciji sektorja ter vključevanju mladih ustvarjalcev in novih kulturnih praks.«
Premik na bolje je komentirala tudi Brina Jenček: »Lani je občina prvič objavila razpis za sofinanciranje kulturnih projektov in sicer v dveh sklopih – sofinaciranje do 2000 eur in za večje projekte do 4000 eur s pogojem, da je to maksimalno 80% celotnega projektnega budgeta. Letos sem se prvič sama prijavila na razpis in razpis tudi dobila. Imeli so delavnico za vse zainteresirane prijavitelje, kar je olajšalo proces prijave. Obstaja tudi razpis za podporo kontinuiranega ustvarjanja organizacij, na katerega se še nisem prijavljala. Glede sofinanciranja je, kot vedno kadar govorimo o sofinanciranju, sredstev premalo, tako da to ni nič radikalno novega ali posebnega.«
V HKC pa so komentirali bistvene težave neodvisne scene, kot jih zaznavajo sami, kjer so v prvi vrsti izpostavili projektno financiranje, ki otežuje dolgoročno načrtovanje in razvoj organizacije:
»Razpisi so pogosto objavljeni več mesecev po začetku obdobja na katerega se nanašajo in informacije o uspešnosti prijav projektov v tekočem letu pogosto pridejo šele junija ali julija, prvo predplačilo pa avgusta ali septembra, kar povzroča težave z likvidnostjo in onemogoča natančno finančno načrtovanje.
Komunikacija in pomoč pri prijavah je sicer s strani občine odlična, rok je razumen, spletni sistem oddaje razpisov deluje dobro.«
Po oceni Andreje Džakušič (DLUC) je največji izziv nevladnega sektorja podfinanciranost profesionalne umetnosti. Opozarja, da občina pri financiranju premalo razlikuje med profesionalno in ljubiteljsko kulturo, zaradi česar profesionalne organizacije težje zagotavljajo kakovostno produkcijo in dolgoročni razvoj.
“V glavnem so ovire finančne, težko je priti do denarja za profesionalno umetniško produkcijo.”
Ocenjuje tudi, da je sodelovanje med nevladnimi organizacijami in javnimi zavodi dobro ter da pomembno prispeva k živahni kulturni ponudbi v mestu.
Kot največjo sistemsko težavo Iva Tratnik izpostavlja premajhno razlikovanje med profesionalno in ljubiteljsko kulturo pri občinskem financiranju. Meni, da profesionalni ustvarjalci zaradi tega težje pridobijo sredstva in možnosti za delo, čeprav je njihova dejavnost bistveno drugačna od ljubiteljske, ki je, kot pravi pomembna, a ne bi smela preglasiti poklicnih umetnikov.
Zanimalo nas je tudi, ali občina NVO-jem namenja prostore v upravljanje ali brezplačen najem, kako je na splošno urejeno to področje in kakšni so kriteriji, ki jih občina uporablja. Povprašali smo še, kako problematiko prostorov produkcije vidijo predstavniki nevladne kulture.
Predstavnica MOC je povedala, da občina zagotavlja pisarniške, vadbene, skladiščne in izvedbene prostore za kulturne delavce, neodvisno od organizacijske oblike, v okviru katere delujejo.
»Nekatera kulturna društva svoje dejavnosti izvajajo v občinskih prostorih, pri čemer stroške uporabe in vzdrževanja krije Mestna občina Celje iz proračunskih sredstev.«
Oprešnik iz MOC je povedala, da se pri dodeljevanju sofinanciranja v okviru javnih razpisov uporabljajo kriteriji, ki so določeni v razpisni dokumentaciji poziva. Pri dodeljevanju prostorov pa so, kot pravi, prav tako določeni kriteriji, na podlagi katerih se prostori dodelijo s soglasjem občinske komisije.
Brina Jenček potrjuje:
»Ja, mislim, da so neke opcije rabe lokalne infrastrukture. Kulturnica je majhen prostor, ki jo občina brezplačno ponuja organizacijam za uporabo kot vadni in uprizoritveni prostor, tudi prostor GT8 je večnamenski prostor, ki se ga lahko najame in uporablja v različne namene. Za cene najema drugih ne vem, predstavljam pa si, da je skupnost odprta za to, sploh če te na tak ali drugačen način poznajo, a da ti prostor najameš za kakršnokoli ceno, težko ustvariš kakršenkoli dobiček, če ne delaš ravno stand upa. «
Slikarka Iva Tratnik meni, da v Celju prostori obstajajo, vendar niso učinkovito upravljani. Opozarja, da številne prostore uporabljajo posamezniki, ki jih dejansko ne uporabljajo za ustvarjanje, medtem ko mladi umetniki po končanem študiju težko pridejo do ateljejev ali produkcijskih prostorov.
“Dosti je praznih prostorov, ki bi lahko bili v uporabi.”
Kot pozitivno možnost omenja prihodnji Center ustvarjalnosti v Kajuhovem domu, vendar izraža zadržanost glede njegove usmeritve, saj pričakuje več poudarka na kulturnih industrijah kot na neodvisni umetniški produkciji.
Kot predsednica Društva likovnih umetnikov Celje in samozaposlena umetnica Andreja Džakušič izpostavlja, da Mestna občina Celje zagotavlja ateljeje v umetniški četrti, pri čemer umetniki del najemnine poravnavajo z umetniškimi deli za občinsko zbirko. Takšno prakso ocenjuje kot zelo pozitivno, saj ustvarjalcem omogoča dostop do delovnih prostorov, ki si bi jo sicer težko privoščili. Pozitivno ocenjuje tudi prostor začasne rabe GT8, ki predstavlja pomemben produkcijski prostor za nevladne organizacije, čeprav uporabniki krijejo obratovalne stroške, prostor pa ni ustrezno tehnično opremljen.
“V novih prostorih Centra za ustvarjalnost se obetajo tudi nove prostorske možnosti. Upamo, da bodo za nas dosegljive, predvsem s finančnega vidika.”
Infrastrukturo na splošno ocenjuje kot ustrezno in dostopno, pri čemer opozarja predvsem na pomanjkanje opreme ter na vprašanje cenovne dostopnosti novih prostorov.
Zanimalo nas je tudi, če je infrastruktura sploh v ustreznem stanju, ki omogoča produktivno rabo?
Brina Jenček: »Infrastruktura ni idealna, vendarle pa je. Dvorane ima seveda tudi SLG Celje, ljubiteljsko gledališče Zarja, Kulturni dom, Celjski dom, Plesni forum Celje, Hermanov brlog ima manjšo dvorano, Mladinski center Celje, performansi pa se občasno izvajajo tudi v galerijskih prostorih Centra sodobnih umetnosti Celje (Likovni salon, Galerija, Račka) in zagotovo bi se še kaj našlo, na kar sem pozabila. Lokacije so dostopne, večinoma v samem starem mestnem jedru, oprema je ponekod zelo preprosta, ampak uporabna. Trenutno je tudi v fazi prenove Kajuhov dom, ki naj bi služil kot novo kulturno središče, pred kratkim pa je bil na državni ravni soustanovljen Javni zavod za sodobni ples, kar bo zagotovo dalo tudi dodatno spodbudo mestu na tem področju. «
V HKC komentirajo:
»Dvorane, s katerimi upravlja občina, so NVO-jem na voljo po znižanih cenah oziroma s plačilom zgolj funkcionalnih stroškov. Dvorane s katerimi upravljata občina in Zavod Celeia nimajo profesionalne opreme za ozvočenje in odrsko razsvetljavo, zaradi česar je organizacija ambicioznejših glasbenih in glasbeno gledaliških dogodkov logistično in finančno zahtevnejša.«
Brina Jenček: »Mislim, da so drugače vsa razmerja zastopana in da je pod županom Matijo Kovačem vseeno jasno vidna težnja in želja, da bi kulturo dodatno podprli, omogočili nove priložnosti ustvarjalcem. Osebno na primer najbolj žalujem za izgubo kultnega mestnega neodvisnega kina Metropol, ki je bil kupljen, komercializiran, neokusno prenovljen in je sedaj zapuščen oziroma bo povsem izgubil svojo primarno funkcijo. Kino zdaj deluje v prostorih Kina Union, kjer je platno povsem premajhno, da bi omogočilo pravo izkušnjo obiskovalcem sicer izredno kakovostnega programa.«
Iva Tratnik glede obstoječe infrastrukture dodaja, da je na splošno uporabna, vendar prostori po njenem mnenju pogosto niso optimalni za delo.
Zanimalo nas je tudi koliko občina namenja za kulturo in na kakšen način sodeluje s poklicnimi NVO in samostojnimi delavci v kulturi.
MOC: »Proračun Mestne občine Celje v letu 2026 znaša 108.880.245 EUR, od tega je za kulturo namenjenih dobrih 5% sredstev. Mestna občina od leta 2023 povečuje delež sredstev namenjenih za kulturo. Za povečevanje sredstev se je zavezala v Strategiji razvoja kulture v Mestni občini Celje. V operativnem cilju št. 1 je navedla, da bo v obdobju 2024–2027 povečevala celotne izdatke za kulturo v okviru občinskega proračuna glede na izhodiščno leto 2023 za najmanj 2 % letno. V letu 2025 je ta cilj presegla. Glede na to, da se sredstva za kulturo povečujejo, smo s tem zadovoljni. Menimo tudi, da so sredstva smotrno porazdeljena. «
»Pri pripravi lokalnih kulturnih programov sodelujemo z nevladnimi kulturnimi organizacijami in samostojnimi delavci v kulturi predvsem preko rednega dialoga, vključevanja v pripravo strateških dokumentov ter sodelovanja pri oblikovanju kulturnih vsebin in projektov. Njihove predloge, potrebe in pobude upoštevamo tudi pri pripravi razpisov in razvojnih usmeritev na področju kulture. «
Andreja Džakušič ne navaja konkretnih občinskih zneskov, večkrat pa poudari, da so sredstva za profesionalno kulturno produkcijo prenizka.
“Težave so v glavnem prenizka sredstva. Enači se profesionalno umetnost in ljubiteljsko kulturo.”
Kot dodatno težavo izpostavlja tudi, da je dostop do nacionalnih in evropskih razpisov negotov oziroma za manjše organizacije pogosto prezahteven.
Tudi Iva Tratnik ne navaja konkretnih zneskov, večkrat pa poudari, da so sredstva za profesionalno umetnost prenizka.
“Sredstva za profesionalne projekte so skromnejša, ker jih morajo enakovredno deliti z vso ljubiteljsko kulturo.”
Obenem meni, da bi občina lahko bistveno pogosteje neposredno naročala umetniška dela oziroma v javnih projektih angažirala lokalne umetnike.
Na mestno občino smo naslovili še nekaj specifičnih vprašanj. Sodelovanje med MOC in državo so ocenili kot dobro in konstruktivno (intervju je bil opravljen pred državonzborskimi volitvmai 2026). Poudarili so, da uspešno sodelujejo predvsem pri prijavah na državne in evropske razpise »tako na področju kulturne infrastrukture kot tudi pri izvedbi različnih kulturnih in razvojnih projektov «
Na vprašanje, ali nemaravajo pogodbe o sofinanciranju kulturno-umetniških projektov usklajevati z inflacijo, so odgovorili, da proračunsko načrtovanje MOC sprotnega prilagajanja sredstev inflaciji žal ne omogoča.
Kot predsednica društva celjskih likovnih umetnikov Andreja Džakušič jasno odgovarja, da se prihodki iz javnih sredstev v obdobju 2022–2026 niso usklajevali z inflacijo. Tudi po oceni Ive Tratnik se višina plačil v zadnjih letih ni prilagajala rasti življenjskih stroškov.
Zanimalo nas je tudi, ali občina meni, da bi moral biti ukrep izvajanja umetniškega deleža v javnih investicijskih projektih na lokalni ravni obveza in ne le priporočilo?
MOC: »Ne, ne bi smel biti obveza, temveč ostati v obliki priporočila, saj je treba pri načrtovanju investicij upoštevati finančne in vsebinske prioritete lokalnih skupnosti.«
Nekaj dodatnih vprašanj, povezanih z njenim delom in plačilom smo imeli tudi za Brino Jenček in Andrejo Džakušič kot samostojni delavki v kulturi.
Brina Jenček:
»Samostojna delavka v kulturi sem šele od novembra, prej sem kot študentka delala večinoma v Ljubljani, manjše stvari, predvsem pisala kritike, moderirala pogovore, tako da težko primerjam honorarje. Javni zavod je delno upošteval uredbo o minimalnem plačilu.«
»Kot rečeno, predvsem zunaj okvirov, saj bi mi bilo kot samostojni delavki v kulturi nemogoče preživeti samo znotraj meja sicer ene večjih slovenskih občin. Živim in ustvarjam v Ljubljani, tako da bi rekla, da v 90% delujem zunaj lokalne skupnosti. Se pa zdaj poskušam malo bolj aktivno vključiti nazaj v domače lokalno okolje, saj sem kot najstnica hrepenela po bolj pestrem kulturnem dogajanju v Celju in čutim tako dolžnost kot veselje ustvarjati za lokalno občinstvo in s tem vsaj malo težiti k decentralizaciji kulture, četudi sem sama del te centralizacije.«
So celjski likovniki, med njimi Andreja Džakušič, pozvali javne zavode v MO celje, naj spoštujejo Uredbo o minimalnem plačilu za samozaposlene v kulturi?
»Nismo, je pa dobra ideja, da bomo.«
Zanimalo nas je tudi, če je seznanjena z nedavno občirnejšo novelacijo Zakona o uresničevanja javnega interesa za kulturo, in spremembami, ki vplivajo tudi na ureditev na lokalni ravni?
Brina Jenček: »Sem, spremembe pozdravljam in poskušam nanje, na primer na postavko minimalnega plačila, opozarjati ob sklenitvi pogodb. Vendar vsi vemo, da nekatere stvari ostanejo samo na papirju, sploh na začetku kariere, ko so tvoji pogajalski pogoji zelo omejeni in si zelo hitro zamenljiv, tako da pogosto požreš premajhna plačila, krepko pod minimalno postavko, z željo po drugih priložnostih in s strahom pred tem, da bi izpadel lakomen.«
Precej uravnoteženo oceno ZUJIK je podala tudi Andreja Džakušić:
“Na ravni ciljev novela zagotavlja večjo socialno zaščito umetnikov …, odprta vprašanja pa ostajajo predvsem pri financiranju in dejanski izvedbi na lokalni ravni.”
Več o stanju umetnosti in kulture v MOC si lahko preberete v analizi Asociacije na POVEZAVI.