V okviru mednarodne platforme Trigger je 19. marca 2026 potekal strokovni panel Onkraj odra: trajnostne umetniške kariere in potreba po ponovnem izumljanju, ki so ga soorganizirali Trigger, European Association of Independent Performing Arts (EAIPA) in Asociacija. Razprava je povezala evropske in lokalne akterje na presečišču zagovorništva in prakse ter izpostavila skupno zavezanost k sistemskim spremembam na področju ustvarjalno-kulturnega dela. Panel je naslovil izzive prekarnih delovnih pogojev v uprizoritvenih umetnostih ter odprl razmislek o trajnosti umetniških karier, potrebi po prilagajanju skozi različna življenjska obdobja in nujnosti razvoja ustreznih podpornih mehanizmov.
Objavili smo povzetke nastopov panelistov, ki bodo služili za bodoče snovanje mogočih ukrepov, ki bi lahko podprli ustvarjalke in ustvarjalce ter kulturne delavke na poklicni poti.
Kot prvi panelist je Anže Dolinar iz Asociacije predstavil položaj delavcev v kulturnem sektorju v Sloveniji, ki obsega približno 40.000 ljudi, delovno aktivnih skozi različne oblike dela: študenti, pogodbeniki, samozaposleni, posamezni podjetniki, zaposleni v podjetjih, zasebnih in javnih institucijah, nevladnih organizacijah, zadrugah, kot tudi neregistrirani delavci. Opozoril je, da je skupna značilnost sektorja – podobno kot širšega trga dela – prekarno delo. Prekarne razmere so pri nas norma, ne izjema, in se kažejo kot negotovost glede zdravja, starosti, stanovanja, zaposlitve in socialnega blagostanja.
Dolinar je izpostavil predvsem položaj samostojnih delavcev, nekdaj samozaposlenih v kulturi, s posebnim poudarkom na tistih , ki jim Ministrstvo za kulturo plačuje socialne prispevke, ki danes znesejo približno 600 evrov mesečno. Predstavil je omejitve obstoječe ureditve, kot so bolniška odsotnost, pokojninsko varstvo in ureditev poklicnih bolezni, ki je še vedno preozka. Kot je izpostavil, bi bilo na seznam treba dodati sektorju specifične bolezni, na primer izgubo sluha.
Velik problem ostaja negotovost v starosti. Opozoril je na pomanjkljivosti pokojninske reforme, ki ni naslovila in razrešila problematike prekarnega dela generacije tistih, ki se jim to ni štelo v pokojninsko dobo, ter sistemskih rešitev, kot je republiška priznavalnina, ki so odvisne od posameznega ministra in vlade. Dolinar je opozoril tudi na težave z dolgotrajno oskrbo: čeprav so uvedli prispevke za dolgotrajno oskrbo in s tem povečali sredstva v sistemu, osnovni problemi uveljavitve sistema ostajajo. Plače so nizke, primanjkuje delovne sile in pa tudi sredstev ni dovolj. Programi deinstitucionalizacije sicer spodbujajo življenje ljudi v manjših skupnostih ali doma, a brez ustreznih sredstev ne morejo delovati.
Kot pozitiven primer ureditve je izpostavil možnosti prekvalifikacije za baletne in sodobne plesalce ter možnost poklicnega zavarovanja, ki omogoča zgodnejšo upokojitev, a je rešitvi ocenil kot preozki, saj ne zajemata vseh tveganih poklicev v sektorju. Dolinar je pri tem opozoril, da gre za delni napredek, ki ga bo treba še dokazati v praksi, ter da sistemske, celovite rešitve še vedno umanjkajo.
Do poudarkov iz Dolinarjevega nastopa v angleščini lahko dostopate spodaj.
Christian Keller iz mreže EAIPA je kot drugi panelist predstavil pregled podpornih struktur za izvajalce v Evropi, ki jim pomagajo pri kariernem prehodu – bodisi finančno, bodisi preko svetovanja, usposabljanj in prekvalifikacij. Poudaril je, da obstajajo trije osnovni tipi podpornih struktur: dobrodelne organizacije in fundacije, sistemske sheme nadomestil ter institucionalne štipendije. V praksi pa lahko te podpore dosežejo le majhen del umetnikov, saj dobrodelne organizacije temeljijo na zasebnih donacijah, sistemske sheme obstajajo zgolj na Švedskem in Nizozemskem, institucionalne štipendije pa so pogosto omejene na posamezne ustanove in odvisne od osebne presoje vodstev.
Med dobrodelnimi organizacijami je Keller posebej izpostavil švicarsko SSUDK in nemško Stiftung Tanz. Obe nudita svetovanje, coaching in psihološko podporo ter po potrebi tudi finančno pomoč, a so sredstva omejena in odvisna od donacij ter števila upravičencev. V primeru SSUDK so individualna izplačila znašala 5.000 CHF za 10 umetnikov v letu 2023, medtem ko Stiftung Tanz izplačuje manjše štipendije (300–900 €), vendar je možnost večkratnih prijav v karierni tranziciji za plesalce še posebej privlačna.
Sistemske sheme nadomestil, kot so nizozemska ODN in švedska SOKstiftelsen, pa nudijo stabilno, dolgoročno podporo. Te sheme, ki temeljijo na kolektivnih pogodbah, omogočajo tako finančno podporo kot svetovanje, usposabljanje in pokritje stroškov za bivanje, študij ali podjetniške projekte. Na Nizozemskem so plesalci do podpore upravičeni po plačanih 48 mesečnih prispevkih v petih letih, višina podpore pa narašča s številom prispevkov, in sicer od 20.000 € za 5 let do 75.000 € za 12 let, z možnostjo izplačila v obliki mesečnih obrokov ali enkratnega zneska. Švedska shema SOK pokriva več kot 50 javnih izvajalskih institucij, pri čemer višino podpore izračunajo na podlagi povprečne plače in števila plačanih prispevkov, možno pa se je odločiti za mesečna izplačila ali izplačilo v enkratnem znesku, odvisno od umetniške discipline in starosti.
Keller je poudaril, da so plesalci največkrat tisti, ki potrebujejo karierni prehod, saj je povprečna starost upokojitve v tem poklicu le 35 let. Vendar je opomnil, da podporne strukture pogosto ne zajemajo drugih izvajalskih disciplin, čeprav so potrebe po kariernem prehodu podobne. Med ključne vire informacij je Keller navedel spletno stran IOTPD, kjer sodeluje 11 organizacij iz 10 držav, ki ponujajo podrobnejši pregled programov kariernega prehoda.
Prilagamo Kellerjevo prezentacijo, kjer boste našle povezave do uporabnih virov.
Kot tretji je na panelu nastopil Oliver Dähler iz Transition-Center SSUDK, ki je v svojem nastopu predstavil izzive in priložnosti umetnikov, zlasti plesalcev in izvajalcev, pri upravljanju prekarnih karier in prehodu v druge profesionalne sfere. Poudaril je, da prehod ni zgolj profesionalna sprememba, temveč globok identitetni proces, ki vključuje redefinicijo samega sebe, prevajanje umetniške vrednosti v nove jezike in sprejemanje kariere kot niz faz namesto linearne poti.
Dähler je opozoril, da so umetniki v resnici že dolgo izrazito prilagojeni na sodobne realnosti trga dela, saj jih živijo že desetletja. Že dolgo so vajeni preživeti skozi fleksibilne, projektno usmerjene in večkarierne poti, medtem ko sistemi izobraževanja, pokojninskega varstva in socialne varnosti še vedno temeljijo na linearnih karierah. Izpostavil je še, da so methke veščine umetnikov, kot so prilagodljivost, čustvena inteligenca, disciplina in komunikacija, visoko cenjene v številnih sektorjih, a zaradi neustreznosti jezika pogosto ostanejo neprepoznane. Poudaril je hkrati, da ne gre zanemariti niti družbene in ekonomske vrednosti umetnikov, prispevajo namreč k družbeni povezanosti, zdravju, izobraževanju, kulturni identiteti ter v gospodarstvu ustvarjajo konkretno dodano vrednost. Predstavil je tudi konkretne primere vpliva umetnikov v znanosti, zdravstvu, izobraževanju in v polju skrbi za starejše, ki služijo kot vzorci prihodnjih poklicev in poklicnih prehodov.
Kljub temu pa so, kot poudarja Dähler, umetniki vse prepogosto izpostavljeni visokim življenjskim stroškom, nestanovitnim dohodkom in omejenemu dostopu do socialnih sistemov, kar otežuje prehode in dolgoročno vzdržnost. Dähler je pri tem v predstavitvi izpostavil možne rešitve, kot so modeli vseživljenjskega učenja, fleksibilni pokojninski sistemi, priznanje portfeljskih karier in pobude, kot so osnovni dohodek za umetnike (npr. v Irskem programu “Basic Income for the Arts”). Zaključil je, da so zgled prilagodljivosti in kontinuiranega razvoja ter pionirji večkariernih življenj, kar v družbi, kjer bodo ljudje imeli več poklicev, ni marginalno vprašanje, temveč sistemska potreba. Namesto da umetnike silimo v prilagajanje sistemu, bi moral sistem načrtno prepoznati in podpirati in zamejevati učinke realnosti, ki jo umetniki že živijo.
Spodaj lahko dostopate do Oliverjeve predstavitve in poudarkov na panelu v angleščini, v katerih boste našli tudi povezave do uporabnih virov za seznanjevanje s problematiko in delom centra, ki ga vodi.
Kot zadnja je na panelu nastopila Sabina Potočki, upokojena plesalka, ki je v svojem nastopu predstavila osebno in profesionalno pot skoraj štirih desetletij delovanja v sodobnem plesu in nevladnem kulturnem sektorju. Izpostavila je, da je kot samozaposlena umetnica opravljala številne vloge, od plesalke, organizatorke in producentke do kuratorke, urednice in pedagoginje. In vendar je ena od primerov, ki kljub bogati karieri danes živi z nizko pokojnino, ki komaj pokriva osnovne življenjske stroške.
Njeno pričevanje je osvetlilo sistemsko podhranjenost področja sodobnega plesa v Sloveniji, ki se že desetletja sooča s pomanjkanjem stabilnega financiranja, infrastrukture in institucionalne podpore. Poudarila je, da je bila generacija umetnikov v 80. in 90. letih sicer pionirska in uspešna, vendar ni imela znanja in pogojev za dolgoročen boj za delavske pravice v spremenjenih družbeno-ekonomskih razmerah. Opozorila je, da danes razvoju scene navkljub ostajajo pogoji dela pretežno prekarni, breme prilagajanja kariere pa je prepuščeno posamezniku. Zaključila je s pozivom k nujni sistemski podpori in vzpostavitvi močnih institucij, saj brez tega obstaja realna nevarnost, da bo velik del sodobnoplesne scene postopoma izginil.
Sabina, katere nagovor v angleščini lahko spodaj preberete v celoti, je v predstavitvi napotila na nekaj knjig in člankov, ki so vredni branja, če bi radi v problematiko vstopili nekoliko globje.
V Ljubljani tudi občni zbor mreže EAIPA in panel o instrumentalizaciji kulture
20. marca je nato v prostorih Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) potekal občni zbor zveze EAIPA – European Association of Independent Performing Arts, s hibridno možnostjo udeležbe prek spleta. Zbor, ki sta se ga v imenu Asociacije udeležila Barbara Poček, članica upravnega odbora Asociacije, ter predsednik društva Uroš Veber, je vodil Kryštof Koláček, osrednja tema pa so bili pregled aktualnega dela EAIPA ter usmeritve za nadaljnje aktivnosti mreže v tekočem letu. Ob pregledu financ in poročilu revizorjev, potrjevanju porabe za leto 2025 ter predstavitev načrtov in projekcij za leto 2026 so člani pregledali izvedene dejavnosti od zadnjega zbora, razpravljali o evropskem sodelovanju, kulturnih politikah in financiranju, ter predstavili prenovo spletne strani in novice članov.
Istega dne je član upravnega odbora Asociacije Jurij Krpan sodeloval tudi na panelu v organizaciji Motovile z naslovom Culture as a Tool? Instrumentalisation and the Autonomy of Art
Fotografije: Ana Šink Krenner za Trigger Festival.