Drage članice in člani – delavke in delavci v kulturi!
Spremembe zakonodaje so zagotovo začrtale pravo pot, a po njej bomo morali hoditi delavci sami.
Leto, ki je za nami je za kulturno-umetniški sektor prineslo korenite spremembe. V januarju je dopolnitev krovnega zakona s področja kulture uvedla minimalno plačilo za prekarne delavce, ki delo opravljajo za javne zavode s področja kulture. V oktobru smo, po 20 letih, dočakali tudi celovito prenovo krovne zakonodaje s področja kulture in uvedbo novitet, ki bodo izboljšale materialni položaj delavk in delavcev v kulturi.
Tako uvedba drsnega cenzusa kot karierne dinamike bosta pozitivno vplivala na materialni položaj ustvarjalk in ustvarjalcev – pri načrtovanju svojega dela boste lahko bolj fleksibilni, na starost pa si številni lahko obetate boljšo pokojino. Leto 2025 je prineslo tudi nov medijski zakon, ki pa na področju zagotavljanja pogojev za neodvisno novinarstvo ni prinesel bistvenih izboljšav, kar je v času, ko se mediji kopičijo v rokah peščice, in ko se javnost pogreza v temo nevednosti, zaskrbljujoče.
V društvu smo tekom leta budno spremljali, komentirali in aktivno soustvarjali razpravo o temeljnih zakonodajnih spremembah, opozarjali na nevarnost prekarnega položaja ustvarjalcev in si prizadevali, da bi kulturni sektor v zakonodaji dobil tisto, kar si zasluži: stabilnost, socialno varnost, dostopnost in odprt dialog z odločevalci.
Lekcije letošnjega leta so neprecenljive tako za društvo kot za širše polje kulture in umetnosti. Spremembe zakonodaje so zagotovo začrtale pravo pot, a po njej bomo morali hoditi delavci sami. Med črko na papirju in živo materialno prakso pogosto zeva prepad, ki ga lahko premostimo zgolj skupaj. Minimalna urna postavka za prekarne delavce ne koristi nikomur, če se zakonske določbe v praksi ne izvajajo, uvrstitev v razrede karierne dinamike pa ostaja brez smisla, če delavke in delavci niso sposobni dokazati dejanske dobe delovanja v sektorju. Pri tem je tem je treba upoštevati, da zakonske določbe ostajajo brez smisla tudi, če se javnim zavodom s področja kulture ne zagotovi potrebnihi srestev za delovanje. Za slednje je potrebno prepoznanje politike, da ima kultura občo družbeno vrednost. Pot do pripoznanja pa je dolga in ostaja med ključnimi strateškimi usmeritvami društva. Upravljanje s kulturno-umetniškim sektorjem je naša skupna dolžnost. Samo skupnost, ki zna upravljati s kulturo je skupnost, ki zna upravljati tudi s svojo prihodnostjo.
V letu, ki prihaja, se bomo morali zato skupaj potruditi, da se zakonodajne spremembe smiselno uveljavijo tudi v praksi in obenem ostati pozorni na področja, kjer bodo nove izboljševe in korekcije sistema nujne. Izključiti ne moremo in ne smemo niti tega, da se bo v bodoče ustvarjalkam in ustvarjalcem nove pravice skušalo odvzeti.
Vse to bomo v Društvu Asociacija počeli v prihodnjem letu, ne zgolj za vas, ampak, srčno upamo, skupaj z vami v širši skupnosti svobodnih ustvarjalk in ustvarjalcev.