O statusu kulturnih delavk in delavcev, upokojevanju in razmerah v kulturno umetniškem sektorju smo se pogovarjali s Tanjo Petrič, literarno kritičarko, prevajalko, urednico in predsednico Društva slovenskih književnih prevajalcev.
Pokojninska reforma je sprejeta, vlada je zadovoljna in ponosna. Kaj pomeni za kulturnike, posebej za samozaposlene v kulturi, smo lahko zadovoljni in ponosni tudi mi?
Naredil se je pomemben premik na mnogih mestih; za samostojne delavce v kulturi (tako nas zakon po novem imenuje) so se preoblikovali predvsem pomembni členi glede bolniškega staleža in nadomestila v času bolniške odsotnosti, drsnega cenzusa in karierne dinamike. Uredba o minimalnih plačilih za samozaposlene v kulturi pa vpeljuje primerljiv sistem s plačnimi razredi v javnem sektorju. Vendar pa je bil zakon popravljen v okviru meje, ki je bila zakonu postavljena že vnaprej – tj. da se spreminja samo tretjinsko in ne v celoti, in da ostane brez velikih finančnih posledic oz. znotraj okvirjev, kot jih je postavilo Ministrstvo za finance. Zato v finančnem smislu ni ambiciozen in so nekateri popravki »kozmetični«, vpeljujejo pa sistemske spremembe, na katerih bo treba graditi v prihodnje in zakon še »piliti«. Vsekakor menim, da je šlo za obsežno spremembo v pozitivni smeri, ki se je dotaknila nevralgičnih točk samostojnih delavcev v kulturi, ker so se razmere zanje v zadnjih letih močno poslabšale, tudi zaradi covida, vse večje draginje, desetletja dolgega neusklajevanja honorarjev z rastjo plač itd.
Ravno v teh letih se množično upokojuje močna generacija samozaposlenih književnih prevajalcev, ki pa žal dolga leta ni imela urejenega statusa, s čimer nima dovolj delovne dobe, za upokojitev pa dosega seveda starostni kriterij. To pomeni, da je izračun njihovih pokojnin porazen, ob čemer gre za vrhunske književne prevajalce z najvišjimi stanovskimi in mednarodnimi nagradami, torej za ljudi z izjemnimi dosežki na področju kulture.
Kakšno je sicer sedanje stanje prekarnih kulturnih delavcev in njihovega upokojevanja; v čem ga reforma spreminja?
Stanje upokojevanja prekarnih kulturnih delavcev je trenutno (in že dlje časa) slabo. Govorim lahko s stališča književnih prevajalcev, ker kot predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev spremljam dinamiko in problematiko na tem področju oz. na širšem področju knjige. Ravno v teh letih se množično upokojuje močna generacija samozaposlenih književnih prevajalcev, ki pa žal dolga leta ni imela urejenega statusa, s čimer nima dovolj delovne dobe, za upokojitev pa dosega seveda starostni kriterij. To pomeni, da je izračun njihovih pokojnin porazen, ob čemer gre za vrhunske književne prevajalce z najvišjimi stanovskimi in mednarodnimi nagradami, torej za ljudi z izjemnimi dosežki na področju kulture. Zato v bližnji prihodnosti ne vidim druge možnosti, kot da se ohrani sistem republiških priznavalnin, s katerimi se stanje nekoliko korigira.
Zlorabe prekarnih delavcev so pogoste – nevzdržne pogodbe, prikrito, neovrednoteno delo, slaba finančna zaščita, nepredvidljivi, pogosto več kot 8-urni delavniki, delo čez vikende in praznike brez pribitkov in stimulacij, popoln izpad dohodka ob krajšem bolniškem staležu itd.
Kakšno je sicer sedanje stanje prekarnih kulturnih delavcev in njihovega upokojevanja; v čem ga reforma spreminja?
Stanje upokojevanja prekarnih kulturnih delavcev je trenutno (in že dlje časa) slabo. Govorim lahko s stališča književnih prevajalcev, ker kot predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev spremljam dinamiko in problematiko na tem področju oz. na širšem področju knjige. Ravno v teh letih se množično upokojuje močna generacija samozaposlenih književnih prevajalcev, ki pa žal dolga leta ni imela urejenega statusa, s čimer nima dovolj delovne dobe, za upokojitev pa dosega seveda starostni kriterij. To pomeni, da je izračun njihovih pokojnin porazen, ob čemer gre za vrhunske književne prevajalce z najvišjimi stanovskimi in mednarodnimi nagradami, torej za ljudi z izjemnimi dosežki na področju kulture. Zato v bližnji prihodnosti ne vidim druge možnosti, kot da se ohrani sistem republiških priznavalnin, s katerimi se stanje nekoliko korigira.
Kako bi umestili prekarne kulturne delavce v luči drugih ranljivih skupin, kot so ostali prekarci, delavci z minimalno plačo, migrantski delavci? Je združevanje možno, nujno?
Situacije in predvsem tudi zakonodaje na drugih področjih ne poznam dobro, predvidevam pa, da gre za analogijo, če pač govorimo o »prekarcih«. Pri vseh naštetih delavcih in oblikah dela gre za odstopanja od težko priborjenih delavskih pravic, če že ne za njihovo kršitev. Zlorabe prekarnih delavcev so pogoste – nevzdržne pogodbe, prikrito, neovrednoteno delo, slaba finančna zaščita, nepredvidljivi, pogosto več kot 8-urni delavniki, delo čez vikende in praznike brez pribitkov in stimulacij, popoln izpad dohodka ob krajšem bolniškem staležu itd. Mislim, da je združevanje pomembno in nujno, vendar pa se pogosto izkaže tudi, da imajo različni poklici oz. panoge v kulturi tudi drugačne težave in drugačna pričakovanja do reševanja svoje problematike. Sama poleg sindikatov, kot sta Zasuk in Glosa, in organizacij, kot je Društvo Asociacija, odločilno vlogo vidim tudi v delovanju stanovskih združenj, kjer pač obstajajo. Ta vloga bi se morala v obliki »stalnih servisnih pisarn« po mojem mnenju okrepiti in tudi finančno ovrednotiti. Na področju (književnega) prevajanja, na katerem sama delujem kot zagovornica, vidim, da se kdaj kaj tudi premakne, če vztrajaš in si nenehno »pri stvari«. Vendar je takšno volontersko zagovorniško delovanje brez ustreznega, stabilnega in trajnega finančnega okvirja na dolgi rok nevzdržno in izčrpavajoče.
Kakšno vlogo, če kakšno, je po vašem vedenju imelo pri pokojninski reformi ministrstvo za kulturo? Kakšno bi moralo imeti? So na ministrstvu dovolj naslovili problematiko upokojevanja prekarcev v kulturi?
O vlogi Ministrstva za kulturo pri pokojninski reformi nisem seznanjena. Tudi v okviru Delovne skupine za trajni dialog s samozaposlenimi in drugimi delavci v kulturi se ne spomnim, da bi eksplicitno obravnavali pokojninsko reformo. Smo pa o upokojevanju govorili znotraj razprav o spremembi ZUJIK-a, predvsem pri členih, ki zadevajo karierno dinamiko, pri kateri se v zadnjih letih pred upokojitvijo zvišajo prispevki in delavec napreduje v I. karierni razred.
Kaj lahko poleg združevanja vsak posamezni kulturni prekarec prispeva oziroma naredi za izboljšanje svoje prihodnosti, če bo doživel upokojitev?
V napovedovanju prihodnosti sem slaba – nimam steklene krogle. Lahko se npr. bogato poroči, poskuša z loterijo ali prekvalifikacijo. Šalo na stran. Sama sem že velikokrat pomislila, da bi mi koristil tečaj finančne pismenosti, da bi bilo dobro naštudirati finančne mehanizme in morda celo tudi tvegati s kakšnim trgovalnim računom. Če govorim v svojem imenu, sem mnogokrat pomislila – v zadnjem času vedno bolj –, da bi morala svojo dejavnost in prekarni status opustiti. Da bi me to rešilo. Mnogi kolegi in kolegice moje generacije so prav v zadnjih letih zapustili področje kulture – ljudje, ki bi morali biti na vrhuncu kariere z vsemi bonusi napredovanja, so se raje odločili za varen začetek v hierarhiji redne zaposlitve za nedoločen čas. S tem izgubljamo izjemne delavce v kulturi – že samo na področju knjige: prevajalce, avtorje, literarne producente, kritike. Drugi scenarij, ki ga imam v glavi, pa je ta, da kot prekarka in prostovoljka živim prestresno in preveč neurejeno, da bi v zdravstvenem smislu prigurala do penzije in bom itak škripnila prej. Pa še nekaj se tu in tam pogovarjamo v prekarnih krogih: da bi se na starost, če jo vendarle doživimo, povezali v komuno, v kateri bi drug drugemu pomagali, si delili stroške in/ali najemnino, si kuhali itd. Ker smo namreč prepričani tudi v to, da si ne bomo mogli plačevati doma za ostarele.