V Društvu Asociacija smo se 8. aprila 2025 udeležili 18. redne seje Odbora za kulturo. V okviru prve točke seje, o kateri je odbor razpravljal dva dni, so poslanci in vabljeni gostje obravnavali predlog Zakona o medijih (Zmed-1). V imenu društva je predloge, dopolnitve in pomisleke zbranim predstavila strokovna vodja Asociacije Polona Torkar, ki je pozdravila, da je z amandmaji koalicija pripoznala pomen in predvidela finančne pomoči tudi za nevladne organizacije, ki izvajajo za medije in razvoj področja ključne dejavnosti, a niso medij. Predlog zakona finančnih podpor dejavnosti stanovskih društev, vsebinskih NVO mrež, novinarskih organizacij namreč v osnovi ni eksplicitno predvideval.
V društvo redno spremljamo dogajanje v domačem, predvsem neodvisnem medijskem prostoru in smo pozorno spremljalo tudi pripravo predloga novega medijskega zakona ter ga večkrat komentirali. Strokovna vodja je v nagovoru tako pozdravila, da Ministrstvo za kulturo kot predlagatelj v splošnem pripoznava, da je dejavnost neodvisnih medijev, ki so organizirane kot NVO po Zakonu o nevladnih organizacijah, ključna za pluralnost domačega medijskega prostora. Za ohranjanje in krepitev omenjene dejavnosti so tako ključne tudi osmišljene in raznovrstne podpore, ki jih je mogoče subvencionirati tudi z višjo intenziteto državne pomoči, kot jo pozna sedanja ureditev pri nas. Predlagatelj je namreč seznanjen, da vrsta evropskih držav že priglaša državne pomoči v višini 80% upravičenih stroškov, s čimer se odraža v evropskem prostoru uveljavljeno razumevanje, da določene visokokakovostne medijske vsebine niso komercialno zanimive ter jih je potrebno posebej spodbujati. Četudi predlagatelji zakona napovedujejo, da se bodo tako visoke državne pomoči za NVO priglasile tudi pri nas, je strokovna vodja poudarila, da tega predlog zakona ne eksplicira. To pa pomeni, da še vedno govorimo zgolj o nameri in aktualni politični volji, ne pa tudi dolgotrajni realnosti in s tem višji stabilnosti in vzdržnosti domačega neodvisnega medijskega prostora. To bi po mnenju Asociacije veljalo odpraviti.
Strokovna vodja Asociacije je poudarila, da mora novi medijski po mnenju društva v sredo ureditve postaviti novinarje in uredništvo, pogoje za njihovo avtonomno in ustrezno podprto delovanje ter ukrepe za krepitev neodvisnih medijev, ki poslanstvo izvajajo na način in v pogojih, ki ne in ne morejo pomeniti komercialne uspešnosti. Prav nekomercialne programske vsebine neodvisnih medijev in medijev posebnega pomena, pa naj gre za lokalne, preiskovalne in druge vsebine, tudi kulturne, so tiste, ki niso predmet zanimanja in interesov lastnikov domačih medijskih imperijev. Zato jih po mnenju društva mora država izdatno ščititi in spodbujati. Koalicija, vlada in predlog zakona, pa, kot ugotavljamo v društvu, v nezanemarljivi meri zanimajo prav in predvsem težave lastnikov tiskanih in digitalnih medijev, kar – še posebej v luči izrazito problematičnih praks, kot so odpuščanja novinarjev in urednikov, neustrezno plačilo samostojnih novinarjev in nekritično poročanje – vrednotimo kot izrazito problematično.
V društvu smo tako vladi predlagali osmislitev instituta samostojnega novinarja na način, da smo predlagali uvedbo štipendij, ki bi samostojnim novinarjem omogočile vlagati v svoj karierni razvoj ter samostojno preiskovanje zgodb v javnem interesu. Nadalje smo predlagali, da tudi za novinarje Ministrstvo za kulturo zagotovi nadomestilo za bolniško odsotnost od tretjega dne dalje štirikrat letno in uvede vrednotenje dela, ki je primerljivo z uredbo o minimalni postavki, uveljavljeni v Zakonu o uresničevanju javnega interesa v kulturi. Znano namreč je, da se izdajatelji poslužujejo raznoraznih ukrepov, s katerimi efektivno verižijo pogodbe. Prav tako vemo, da obstajajo interni tarifniki, ki se že leta niso uskladili z inflacijo. Kot je poudarila vodja strokovne pisarne, bi morala država namensko vlagati v spodbujanje samostojnega novinarstva, predvsem pa sprejeti ukrepe, ki pomenijo stabilnost zaposlovanja v medijih in krepijo vlogo uredništva. V Asociaciji tako nasprotujemo opredelitvi uredništva, ki iz njega izključuje novinarja, ki ne dosega kriterija ekonomske odvisnosti, ter delo opravlja na podlagi pogodb civilnega prava.
Osrednji predlog Asociacije, ki ga je strokovna vodja na seji predstavila gostom in poslancem, je bil, da se finančne podpore za medije zagotavljajo iz sredstev ministerstev, ki so pristojna za dodeljevanje posameznih vrst podpor. V društvu namreč sicer lahko razumemo, da se lastniki medijev soočajo s težavami v poslovanju. In vendar menimo, da morajo državne pomoči, kot so subvencioniranje naročnin, stroškov distribucije in digitalizacije gospodarski subjekti v celoti črpati iz proračunov, ki so za tovrstne spodbude ustrezneje pristojni, npr. Ministrstvo za gospodarstvo ali digitalno preobrazbo. Ministrstvo za kulturo se mora po mnenju društva v celoti osredotočiti na zagotavljanje kakovostnih programskih vsebin medijev ter predvsem spodbujanje zaposlovanja in ohranjanje delovnih mest medijskih delavcev. Menimo, da amandma, ki eksplicira, da so ob drugih stroških produkcije upravičeni stroški v spodbudah medijskim gigantom tudi stroški plač novinarjev, ni zadosten, da denar ministrstva ne bi bil predvsem subvencija lastnikom. Strokovna vodja je pri tem ocenila, da bosta Ministrstvo za kulturo in vlada storila veliko več, če bosta denar iz proračuna MK, namenjen za »reševanje« profitno naravnanih lastnikov medijev, namenila za krepitev socialnih pravic vseh samostojnih delavcev v kulturi, ki jih ob upokojitvi ter napovedani pokojninski reformi čakajo revščina in socialna beda. Dodala je še, da verjamemo, da je edina prava preventiva pred dodatno prekarizacijo že tako prekariziranega medijskega sektorja dodaten pogoj, s katerim izdajatelju, ki je bil v zadnjih petih letih pravnomočno obsojen kršitev delovnopravne zakonodaje onemogočamo pridobivanje javnih sredstev.
V društvu smo odboru predlagali še, da določbe o deležu lastne produkcije ostanejo najmanj takšne, kot jih pozna obstoječi in veljavni Zakon o medijih in se pridružili stališču Društva novinarjev Slovenije ter nasprotovali nižanju zahtev po zahtevanemu deležu lastne produkcije lokalnih, regionalnih, študentskih in nepridobitnih medijev posebnega pomena. Mnenja smo namreč, da nižanje deležev lastne produkcije pomeni krčenje uredništev in slabitev medijske krajine. Zadržani smo bili tudi do odprave prepovedi povezovanja lokalnih in regionalnih programov posebnega pomena v mreže, saj s tem lokalne radijske postaje izgubljajo samostojnost, uredništva se združujejo, kar pomeni lahko tudi odpuščanja, lokalno prebivalstvo pa je prikrajšano za lokalne informacije, kar je osrednji namen statusa posebnega pomena v tem delu. Za konec je strokovna vodja izpostavila še spremembe, ki jih je društvo predlagalo na področju študentskih televizijskih in radijskih programov posebnega pomena. Ostajamo namreč na stališču, da je lahko študentska organizacija le ustanoviteljica ali soustanoviteljica izdajatelja študentskega medija posebnega pomena, NVO v skladu z določili ZNOrg.
Odbor za kulturo v svoji celoti si lahko ogledate na sledečih povezavah: