Poročilo s posveta o prostorih

V zadnjem letu se zdijo NVO v kulturi izdatno ogroženi z vidika prostorov kjer delujejo. Prodana je bila stavba na Kersnikovi 4 v Ljubljani, ki je eden od prostorov, kjer se je oblikovala in do nedavno živela ljubljanska neodvisna scena. Sprememba lastništva prostorov na področju bivše tobačne tovarne v Ljubljani je imela negativni razplet tudi za številne tam delujoče NVO v kulturi, situacija s prostori pa ni rožnata niti po drugih krajih v Sloveniji.

Zavoljo navedenega smo v društvu Asociacija 9. januarja 2020 organizirali posvet nevladnih organizacij v kulturi na temo prostorov. Kot uvodni govorci so se razprave, ki jo povezovala Alma R. Selimović, udeležili Katerina Mirović (Forum Ljubljana), Uroš Kaurin (Moment/GT 22), Eva Matjaž (Poligon), Aidan Cerar (Inštitut za politike prostora) in Senka Šifkovič Vrbica (Pravno-informacijski center nevladnih organizacij).

V uvodu je bila predstavljena aktualna kritična situacija v Ljubljani in sicer na primeru Kersnikove 4 in na primeru prostorov nekdanje tobačne tovarne. V obeh primerih so bili prostori pred prodajo že vrsto letna naseljeni z več organizacijami, ki so prostoru dale vsebino, s čimer so ustvarile svojevrsten organizem, ki je bil tako za mnoge ustvarjalce in producente, kot tudi za mesto in njegove prebivalce izrednega pomena. Z odprodajo, je večina teh organizacij ostala brez prostora, saj so novi lastniki hitro začrtali drugačne vsebinske vizije.

Udeleženci posveta so med drugim opozorili, da v Ljubljani zaznavajo največje pomankanje prostorov za ustvarjanje in skladiščenje, potreba pa se tudi v luči aktualnega dogajanja skokovito povečuje. Tudi obstoječe zasebne ponudbe skladišč namreč niso najboljše, saj pogodbe večinoma ni možno skleniti za daljši čas, kar povzroča nestabilnost. Slednje nakazuje, da lastniki teh nepremičnin čakajo na primeren trenutek za prodajo, kar pomeni, da bo v bližnji prihodnosti prostorsko vprašanje le še dodatno eskaliralo. Mnoge nevladne organizacija, vključno z društvom Asociacija, na izpostavljeno dejstvo opozarjajo že dlje časa, a žal oblasti za to nimajo posluha. 

Na posvetu so bile prisotne tudi organizacije, ki delujejo na področju Mestne občine Maribor, ki pa so predstavile drugačno pot k reševanju prostorske problematike, kot so to na primer storile nevladne organizacije na primeru GT22. Slednje poudarjajo, da jih sodelovanje z zasebniki pozitivno preseneča, saj so dogovori bolj jasni in gotovi, kot pri sodelovanju z mestnimi oblastmi, ko so ti dogovori velikokrat vezani na hitor menjajočo politično situacijo.

Senka Šifkovič Vrbica  iz Pravno-informacijski center nevladnih organizacij je opozorila na pomen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) za katerega je pristojno Ministrstvo za okolje in prostor. Med temeljnimi nameni in cilji omenjenega zakona je tudi zagotavljanje racionalne rabe prostora in ohranjaje prostorske zmogljivosti za sedanje in prihodnje generacije, kar je pomemben argument tudi v kontekstu vsebin, ki jih proizvajajo nevladne organizacije. V ZUreP-2 je pomembna tudi možnost začasne rabe prostora, pri čemer člen, ki omogoča začasno rabo določa, da »če občina ne določi prostorskih izvedbenih pogojev za začasno rabo prostora v prostorskem izvedbenem aktu, jo lahko omogoči z izvedbo lokacijske preveritve«. Zakonodaja tako dopušča reševanje prostorskega vprašanja civilne družbe tudi skozi omogočanje začasne rabe.

Nadalje je bilo kot pomembno izpostavljeno, da je v Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1) za katerega je pristojno Ministrstvo za javno upravo, zapisano, da morajo občine sestaviti letni načrt ravnanja z nepremičninami, za katerega morajo imeti opravljen tudi popis nepremičnin v njihovi lasti, katerega seznam se lahko pridobi z zahtevkom za dostop do informacij javnega značaja. ZSPDSLS-1 občinam predpisuje tudi gospodarno rabo, ki občine domnevno usmerja v komercialne prodaje nepremičnin, kar naj bi preverjalo tudi Računsko sodišče. V pravnem smislu se tako zdi, da bi občine veliko lažje podprle nevladne organizacije z dodatnimi sredstvi za najem kot pa, da obstoječe nepremičnine oddajo v brezplačno uporabo saj je to zadnja na seznamu možnosti upravljanja z nepremičninami.

Aidan Cerar iz Inštituta za politike prostora je v uvodu poudaril, da je gentrifikacija doletela tudi večja slovenska mesta in da v tem oziru procesi, ki jih obravnavamo, niso novi ali specifični. Kljub temu pa to ne pomeni, da ne obstajajo tudi drugačni pogledi, ki pa jih prav tako v marsikaterem okolju v tujini že implementirajo, pri čemer je poudaril pomen starega reka, da mesta potrebujejo tudi stare hiše, zato da se lahko razvijajo nove ideje in tehnologije. S tega vidika je nujno, da mesta poskrbijo za raznovrstna okolja, saj le to predstavlja ne samo družbeno, pač pa tudi ekonomsko vzdržnost. V mestu je zato potrebno prostor nameniti tudi raznovrstnim produkcijskim prostorom, namenjenim panogam, ki so finančno manj donosne in delujejo kot laboratorij za razvoj še neobstoječih praks in vsebin v kulturnem, umetniškem, kreativnem pa tudi podjetniškem in razvojno-tehnološkem smislu. Izpostavljeno je bilo tudi, da čas konjunkture pogosto vnese nestabilnost v nepremičninski trg, saj se pretirano vlaga v najbolj donosne enote in se pogosto pozabi na infrastrukturo mesta, ki jo le ta potrebujejo a ni profitno naravnana. V tem kontekstu se zdi nujno, da obstaja strategija mesta, ki pri prodajah in novogradnjah regulira kje se naseljujejo določen vsebine in v kakšnem obsegu. Pomembno je torej, da mesto zavzame aktivno vlogo v urejanju prostora, zato da investitorji in nepremičninski špekulanti ne transformirajo prevelikega obsega mesta na primer v luksuzna stanovanja, hotele in nakupovalna središča. Poudaril je tudi, da se seveda lahko ali morajo hkrati mestne oblasti tudi same odločiti za odkupe, novogradnje, zaščito obstoječe infrastrukture, ipd. 

Izpostavimo še, da so organizacije opozorile na pomanjkanje razpisnih mehanizmov, ki bi omogočali subvencijo v primeru tržnega najema pri zasebnem lastniku ter podporo organizacijam pri stroških prostora tako za obratovanje kot za vzdrževanje le teh.  Slišali smo lahko tudi, da imajo NVO v kulturi zelo omejen dostop do prostorov javnih zavodov, kjer je infrastrukturni segment urejen in preskrbljen, kar bi veljalo v prihodnje aktivno nasloviti.

Na posvetu je bil predlagan tudi model, po katerem bi si nevladne organizacije lahko izborile svoj prostor v mestu preko odkupa nepremičnin. Ker je trenutno odkup s kreditom praktično nemogoč, saj banke ne razumejo poslovanja NVO, se je pojavilo tudi vprašanje možnosti poroštva s strani države ali mesta, ki pa ga trenutna ureditev ne predvideva.

Posvet se je zaključil z ugotovitvijo, da očitno obstajajo številni problemi na tem področju, ki jih bo potrebno še naprej aktivno naslavljati. Pristno je bilo tudi strinjanje, da obstajajo nekatere pozitivne prakse, ki jih je potrebno še naprej spodbujati, predvsem pa je potrebo zagotoviti, da se bo na vprašanje pričelo gledati sistemsko, trajnostno in ne zgolj z naslavljanjem akutnih problemov.

* Posvet in spremljajoče aktivnosti glede vprašanja prostorov, je Asociacija izvajala s podporo programa Reg Lab, ki ga izvaja Kooperativa.

Deli