Asociacija v svojem delovanju vseskozi išče tudi načine za izboljšanje pogojev delovanja za posameznike in organizacije, ki se profesionalno ukvarjajo s kulturno produkcijo izven centraliziranih središč.
V tokratni rubriki Iz prve vrste, v kateri predstavljamo članice Asociacije, smo se pogovarjali s producentko Petro Hazabent, sicer predsednico Društva za kulturno produkcijo in afirmacijo umetniških procesov NAGIB.
Epidemija je močno prizadela vse ustvarjalke in ustvarjalce v kulturi. Kako se je dotaknila vašega delovanja?
Lani je Nagib kljub epidemiji zaokrožil 15. obletnico delovanja. Naša vizija je bila, da v duhu praznovanja in skladno z našim poslanstvom, po nenehnem iskanju novih kuratorskih in produkcijskih strategij ter zapolnjevanju programskega manka v štajerski regiji na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, na novo premislimo ter rekonstruiramo naš program.
Že od ustanovitve naprej (leta 2005), ko je Nagib začel kot mednarodni festival eksperimentalnega giba, smo do danes prešli skozi številne formate uprizarjanja in programske sklope – od začetne festivalske oblike, do rezidenčne platforme in ustvarjalnih procesov, do trenutnega celoletnega dogajanja oziroma prvega kontinuiranega sodobnoplesnega programa v mariborskem prostoru. In tako smo tudi lansko leto namenili koncipiranju in nekakšni testni izvedbi novih programskih sklopov, saj nam je epidemija na eni strani onemogočila, da so naše nove vsebine na polno zaživele, na drugi strani pa smo ravno zaradi novih programskih smernic tudi v danih razmerah lahko izpeljali večji del aktivnosti. Vsekakor pa je naš cilj, da pripomoremo k boljšim pogojem delovanja za ustvarjalce na področju sodobno-plesne in širše uprizoritvene umetnosti. In to bo v trenutnih razmerah še toliko bolj pomembno izpolnjevati tudi v prihodnje.
Ste zadovoljni s pomočjo države ustvarjalcem med epidemijo, ali bi si želeli drugačno podporo?
V tem zelo težavnem obdobju, v katerem smo se znašli zaradi epidemije, je bilo najtežje uvideti, da smo ustvarjalci in akterji na področju kulture in umetnosti nepomembni za državo oziroma kot da nismo (pravi) državljani. Uvedba UTD-ja je bila pravzaprav nujna in neizbežna in ne smo za kulturni sektor, vendar ukrepi, ki so popolnoma onemogočili delovanje večini akterjev na področju kulture, ne morejo delovati drugače kot poskus popolnega uničenja tega sektorja.
Glede na razmere bi se ministrstvo moralo reorganizirati in poiskati nove možnosti za sredstva, ki bi jih lahko črpali ustvarjalci in to ne zgolj enoletni razpis, ki je bil objavljen, kot da nismo sredi epidemije. Super, da je bil razpis sploh objavljen, vendar bi glede na razmere potrebovali bolj premišljene in strukturirane ukrepe. Ena izmed dobrih praks je bil poziv za štipendije za vse ustvarjalce na Mestni občini Maribor. Sredstva na projektnih razpisih so že nekaj časa izredno nizka, sedaj pa se bodo ustvarjalci soočali še s problemi izvedb in izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti, ker ne vemo kdaj in ali bomo sploh lahko delali. Če pa se dotaknem ponižujoče retorike in odnosa, ki so ga do lastne stroke pokazali na ministrstvu za kulturo, pa je slika še bolj zaskrbljujoča in predstavlja še dodaten pritisk ter negotovost, ki je v tem času že sama po sebi izredno velika.
Pomanjkanje decentralizacije je bil od nekdaj problem v kulturi. Glede na to, da pretežno delujete v Mariboru, me zanima, ali menite, da se je v času epidemije ta težava še poglobila, ali morda s prenosom na splet zmanjšala?
Centralizacija na področju kulture je vsekakor od nekdaj problem, vendar je epidemija prinesla toliko drugih stisk in težav, ki jih bo potrebno na novo reševati, da je centralizacija trenutno le še eno problemsko področje na seznamu.
Primarno bi bilo potrebno na področju kulture dvigniti sredstva in razvejati sistem financiranja za produkcijo umetnosti, zaposlitve, infrastrukturo, in urediti status samozaposlenih v kulturi, kar so le eni izmed problemov na državnem nivoju. Samo dvig sredstev ter premišljen in še pomembneje realiziran kulturno-politični model bi lahko predstavljali dobre temelje tudi za reševanje problemov, kot je centralizacija.
Prenos vsebin na splet pa vsekakor zaznavamo bolj kot izhod v sili kot pa prakso, ki bi nadomestila izkušnjo umetnosti v živo. Določene vsebine oziroma formati, npr. predavanja, pogovori in teoretske delavnice so s prenosi preko spleta sedaj postale bolj dostopne (tudi v mednarodnem prostoru), kar je morda nekakšen pozitivni aspekt, vendar sem sama bolj naklonjena doživljanju ustvarjalnih vsebin v živo.
V zadnjem letu se je v gledališču veliko dejavnosti preselilo na splet. Kako gledate na to digitalizacijo? Je to le izhod v sili, ali dolgoročna priložnost?
Na epidemiološko situacijo, ukrepe in množičen prenos vsebin na splet smo se lani odzvali tudi ustvarjalno. Praznovanje 15. obletnice in nezmožnost ustvarjanja nas je še dodatno motiviralo, da smo premislili formate ter možne oblike uprizarjanja v živo, in tako je nastala serija performativnih gest v izložbi. Na ta način smo posegli v prostor, ki po navadi služi potrošniškim in prodajnim namenom, mi pa smo zaznali priložnost, da zastekljen prostor uporabimo kot uprizoritveni oder, na katerem je bilo možno tudi v živo in po vseh predpisih NIJZ ter varnostnih ukrepih na novo osmisliti ter ga uporabiti za preizkušanje novih idej in za drugačno vrsto uprizarjanja.
Vsak gledalec je po naključju postal del širše ideje, s katero smo skušali misliti nove oblike sodelovanja in uporabe urbanega prostora kot širitve forme vidnosti. S programom smo želeli podpreti ustvarjalce, ki v razmerah pandemije niso mogli opravljati svojega dela, ter naključnim gledalkam in gledalcem oziroma mimoidočim popestriti dni – z umetniško gesto. Izvedi smo šestdnevno serijo performativnih gest v živo, v okviru katerih je vsak ustvarjalec en dan deloval v izložbi, nato pa smo letos pripravili še razstavo video zapisov samih gest, kjer je bilo možno videti vse, kar se je dogajalo, če po naključju nisi bil zraven oziroma nisi šel mimo izložbe.
Kaj bi morala po vašem mnenju vlada najprej storiti, da uredi stanje v kulturi?
Če na kratko povzamem, bi bilo najprej potrebno zagotoviti več sredstev za kulturo, rekonstruirati sisteme financiranja, vzpostaviti delujoč kulturno-politični model in poskrbeti za izboljšanje statusa samozaposlenih. Sicer pa se tukaj pot šele začne, saj je področje umetnosti živ organizem, ki nenehno potrebuje izboljšave in spremembe sistema, da se lahko razvija.
S čim se trenutno ukvarjate in kakšni so vaši načrti za letošnje leto?Trenutno se ukvarjamo s potencialnimi izvedbami programa, ki smo ga na novo zastavili lani, hkrati pa delamo tudi že na nadgradnji sklopov: “Nagib k študiju”, ki predstavlja izobraževalno platformo, in jo želimo povezati še z drugimi akterji ter ustvarjalnimi področji izven polja sodobnega plesa in uprizoritvenih umetnosti; “Nagib k procesu”, ki je namenjen ustvarjalnim procesom in je trenutno zastavljen kot odprti studio za ustvarjalce (in gledalce), s katerim želimo vzpostaviti prostor za profesionalno delo in skupnostno ustvarjanje sodobnih plesalcev in drugih lokalnih umetnikov; “Nagib k teoriji” kot cikel predavanj in performansov, ki ga snujemo v sodelovanju z UGM in ga lani zaradi omejitev sploh nismo uspeli izpeljati; prav tako pa se posvečamo možnim izvedbam odrskega programa “Nagib na oder”, ki smo ga lani izpeljali za prizmo izložbe, kot zgoraj opisano serijo performativnih gest. Načrtujemo še bolj konceptualno dodelane vsebine in geste.