RESHAPE je triletni raziskovalni projekt raznolike skupine organizacij iz Evrope in južnega Mediterana, s katerim delavci in delavke na področju umetnosti razvijajo alternativne organizacijske modele, strukture in prakse v umetnosti, neposredno zvezane z družbo in njenim razvojem.
V Kulturosferi začenjamo cikel prispevkov, namenjenih raziskovanju mednarodnih dobrih praks nevladnega sektorja na področju kulture. Pogovarjali smo se z vodjo projekta RESHAPE Milico Ilić.
»Verjamem, da umetniška izkušnja ustvarja potencial, možnost drugačne perspektive, pogled v drugo resničnost, drug način gledanja na svet in življenja v njem,« je zapisala Milica Ilić. Prepričana je, da je umetniško prizadevanje v svoji zmožnosti introspekcije globoko politično dejanje, saj kolektivni in individualni domišljiji dodaja dodatne plasti za možnosti drugačne družbe. V tem duhu je bil zasnovan tudi mednarodni projekt RESHAPE. Snovalci* so si ga zamislili kot odgovor na ekstremno polarizacijo, naraščajočo nestrpnost in nacionalizem, podnebne katastrofe, manipulacija političnih mnenj in izbir ter pritiske na svobodo izražanja in komodifikacijo najbolj intimnih vidikov našega življenja. Te razdiralne in uničevalne procese so želeli nasloviti znotraj umetniške prakse in sektorja nasploh.
Govorimo predvsem o učinkih, kot so grožnje svobodi umetniškega izražanja, ekonomska šibkost in prekarnost, tržna usmerjenost, sistemska togost in marginalizacija, ki se iz širše družbe prenašajo v umetnost in na procese umetniške produkcije. Kot pravi Ilić: »Zdi se, da je raznolikost še vedno ideal, ki ga je težko doseči, saj vidimo, kako homogena je večina naših ekip, programov in občinstva. Umetniški sektor se v veliki meri opira na modele, pri katerih so rast, ekstrakcija in produktivnost norma.« Z raziskovalnim projektom RESHAPE sodelujoči soočajo obstoječe prakse in poskušajo ustvariti nova orodja za prehod v nov, pravičnejši umetniški ekosistem. »Da bi še naprej lahko igral svojo ključno vlogo v družbi, se mora umetniški sektor za to ustrezno opremiti. Raznolikost in sodelovanje mora sektor sprejeti za vodilni načeli, delovati pa mora v okviru modelov in praks, ki negujejo svobodo, pravičnost in solidarnost,« pravi Milica Ilić. Ob tem se izvajalci projekta sprašujejo, ali bo gojenje teh vrednot privedlo tudi do razvoja novih struktur in sistemov, ter ali so umetnost in njeni postopki lahko skozi lastno transformacijo tudi generator širših družbenih sprememb.
Do umetnosti ni enakopravnega dostopa
Kraj rojstva in bivanja močno zaznamuje umetniško prakso posameznika, saj zamejita spekter, kaj ta lahko ali ne more početi. Tako ima tudi samo občinstvo zamejen dostop do raznolikosti perspektiv in umetniških idej, kot je tudi lokalno specifično zamejen dostop do teh izrazov na specifična občinstva. Milica Ilić meni, da je »število žensk ali etnično raznolikih strokovnjakov na vodilnih položajih v umetniškem sektorju ali na naših odrih in v naših galerijah še vedno škandalozno nizko. Bolj kot kdaj koli prej umetniški trg na eni strani, in nacionalne (nacionalistične) politike na drugi oblikujejo, čigav glas je treba slišati in čigava zgodba je pripovedovana.«
Pravi, da je krivic v sektorju, ki se ponaša s svojo odprtostjo, še vedno preveč. Meni, da je urgentno, da razvijemo alternativne modele in pogoje umetniške produkcije, ki so veliko bolj usklajeni z vrednotami solidarnosti, prijaznosti in skrbi. Prav tako je po njenem nujno, da to počnemo v sodelovanju z drugimi, neumetniškimi praksami in točkami odpora. Ob tem dodaja, da del rešitve vidi v razvoju mnogoterih mikro pobud, ki ponujajo mikro rešitve za vseprisotne krivice. Meni še, da je dolžnost umetniških organizacij, da krivice sistema nagovorijo ravno s podporo navedenih mnogoterih mikro popravkov.
Baza alternativnih možnosti delovanja v kulturi
Ena od aktivnosti projekta je snovanje baze alternativnih kolektivov in posameznikov, ki so že oblikovali svoje alternativne modele delovanja. Baza jim daje vidnost, s tem pa tudi možnost večjega vpliva na sektor na sploh. Poleg tega v projektu deluje in razvija nove modele in prakse 40 umetnikov, umetnic, aktivistov, aktivist in delavcev ter delavk v kulturi, ki so bili izbrani glede na raznolikost njihovi ozadji in izkušenj. Razdeljeni v pet skupin bodo v obdobju osemnajstih mesecev raziskovali pet danes za kulturo ključnih tem. Te so: umetnost in državljanstvo, modeli pravičnega upravljanja, vrednost umetnosti v družbi, solidarnostna ekonomija in transnacionalne / postnacionalne umetniške prakse. Preko številnih srečanj in pogovorov bodo razvili predloge, ki bi služili kot inspiracija za prihodnje spremembe v sektorju. Projekt v praksi preizkuša idejo o nujnosti razvoja sektorja od spodaj. Gre za eksperiment transformacije preko sodelovanja med akterji gibanj od spodaj in ustaljenih institucij.
Namen RESHAPE je torej, da znotraj umetniškega sektorja odpira prostor razprave o prihodnjem razvoju sektorja. Želi eksperimentirati z alternativnimi orodji, da bi spodbudili preobrazbo sektorja. Projekt kaže na to, da so tisti, ki se ukvarjajo z umetnostjo na sodelovalni in solidarnostni način, z brezmejno, interdisciplinarno, čez-funkcijsko in ne-hierarhično dimenzijo lahko gonilna sila pozitivne prihodnosti sektorja.
Ob tem pa se zdi izredno pomembno, da ima polje umetnosti, ki sicer najpogosteje deluje v okviru nacionalnih politik, priložnost tudi ponosno pokazati, da je to veliko širše, in da je kljub partikularnosti izkušenj lokalnih specifik sektor med seboj izredno mednarodno povezan tako neposredno, kot tudi posredno z medsebojnim vplivanjem. Kakršna koli radikalna sprememba v tem okviru predvideva trans-nacionalni horizont. Zato je bilo evropsko financiranje v kontekstu Ustvarjalne Evrope izjemno pomembno, saj ponuja edinstveno priložnost za tovrstne raziskave od spodaj navzgor brez omejitev nacionalne politike ali trga.
Milica Ilić pravi, da »smo vajeni, da smo akterji na lokalnih in državnih scenah. Hkrati pa smo tudi del sektorja, ki sega veliko širše: od Reykjavika do Bakuja in od Sankt Peterburga do Casablance. Prav v tem širšem prostoru smo tudi dolžni premagovati razlike, poslušati glasove, ki se manj slišani, podpreti šibkejše, deliti svoje prednosti in delovati solidarno. Poskrbeti moramo tako za lokalno vkoreninjene umetnike in umetniške prakse, kot za tudi za njihovo medsebojno povezanost na svetovni ravni.« S tem pa seveda ne misli, da imamo s tem, ko si delimo skupni prostor umetnosti v kontekstu južnega Mediterana in Evrope, tudi enake pogoje dela in življenja. Nasprotno, razlike v dostopu do virov, mobilnosti in svobode izražanja so ogromne. Naši odnosi so obremenjeni z dolgo zgodovino gospodarskih in geopolitičnih bojev za moč, ki so zelo pogosto prisotni še danes. A v tesno povezani mednarodni umetniški sceni lahko z medsebojnim vplivanjem to skupaj naslavljamo.
Več o programu RESHAPE si lahko preberete na tej povezavi.
* V besedilu uporabljeni in zapisani izrazi v slovnični obliki za moški spol se uporabljajo kot nevtralni za vse spole.