V zadnjem letošnjem podcastu smo se odpravili med prvake sodobnega plesa. Pogovarjali smo se z Goranom Bogdanovskim, priznanim sodobnim plesalcem in koreografom, ki je pred leti ustanovil FICHO Institute.
Prek njega z različnimi treningi, ki izhajajo iz elementov plesa in giba, senzibilizira vsakdanje delo in življenje ljudi, ki se s tovrstno umetnostjo praviloma srečujejo prvič. Kaj za NVO, ki temelji izključno na tržnih izobraževalnih programih, pomeni epidemija in kakšne so priložnosti spleta, lahko prisluhnete v decembrskem Kulturosferinem podcastu.
Zaradi epidemioloških razmer smo morali pogovor posneti prek spleta, zaradi česar se opravičujemo za slabšo kvaliteto zvoka. Prisluhnite celotnemu decembrskemu podcastu na tej povezavi.
FICHO Institute je na nek način naslednik društva Fičo balet, ki sta ga Goran Bogdanovski in Dejan Srhoj ustanovila leta 2000, ko sta zapustila svet institucionalnega profesionalnega baleta in se začela ukvarjati s sodobnim plesom. “Začetki so bili zelo organski, delali smo predstave brez znanj marketinga, produkcije, smo le delali umetnost in šest let gostovali po celem svetu, rastli in rastli in prišli do točke, ko v Sloveniji nismo mogli dlje. Zato smo ustavili produkcijo leta 2007 oziroma 2008,” pojasnjuje Goran Bogdanovski.
Umetnost kot medij za delo na drugih področjih življenja
“Ne ukvarjamo se le s plesom, ples je za nas le medij, skozi katerega delamo. Zelo pomembno nam je bilo že od začetka ljudem ponujati stik z umetnostjo, ki je dostopna za vse. Ki jim pomaga pri lastni kreaciji, razvoju njihovih potencialov, poslovnem in zasebnem življenju. Inkluzivnost je bil moto našega dela od leta 2006,” poudarja Bogdanovski.
Delajo z različnimi profili ljudi, od profesorjev, terapevtov, umetnikov, pa vse do menedžerjev. “Gre za zelo širok nabor ljudi. K nam pridejo, ker hočejo zbuditi svojo pristnost, napredovati pri osebni rasti, povečati kinestetično inteligenco, delati izven svoje cone udobja, pridejo, ker iščejo avtonomno, sproščeno telo, ki komunicira skladno s tem, kar zares so.”
Programi FICHO Instituta so v celoti odvisni od trga, in to ne le slovenskega. “Nekoč bi rekli, da si od države želimo več podpore produkciji za razvoj umetnikov, več transparentnosti pri kulturni politiki, nova orodja za razvoj umetnosti. Ker tega ni, smo se pred desetletjem s tem nehali ukvarjati. Zdaj umetnost delamo le zaradi ustvarjalne forme. Kar se tiče izobraževanja, je dejstvo, da pri nas ni podpore za delo, ki ga delamo; ali moraš delati za mladino ali ranljive skupine, ali pa z ustreznimi diplomami, ki jih iz našega področja enostavno ni,” še pravi Bogdanovski.
Veliko dela inštituta je bilo že pred epidemijo preseljenega na splet. “Če govorimo o uprizoritveni umetnosti, je potrebno stvar doživeti in videti v živo. Izobraževanje pa lahko poteka tudi na spletu. Tudi sam sem pred tremi leti imel blokado, a sem poskusil. Razvil sem teacher training, s precejšnjim lastnim odporom, ker nisem bil prepričan, če bo delovalo, a se je izkazalo za uspeh. Med epidemijo pa so se ljudje navadili, da stvar poteka preko spleta, ker izbire ni, tako da se metoda popularizira, to ni več nenormalno,” razlaga Bogdanovski.
Več o učinkih povezovanja kulture in izobraževanja lahko slišite na tej povezavi.