V Kulturosferi nadaljujemo z raziskovanjem povezovanja med kulturo in gospodarstvom. Pogovarjali smo se s kustosinjo Polono Lovšin, ki strokovno upravlja z likovno zbirko podjetja Riko.
Zbirka je ena največjih zasebnih zbirk pri nas s fokusom na še živeče sodobne umetnike. Pogovarjali smo se o njihovih strategijah in pogledom na vlogo gospodarstva pri podpiranju umetnosti in kulture.
Zaradi epidemoloških razmer smo morali pogovor posneti prek spleta, zaradi česar se opravičujemo za slabšo kvaliteto zvoka. Prisluhnite celotnemu oktobrskemu podcastu na tej povezavi.
“Rikova zbirka ima hibriden značaj, je korporativna, nosi pa tudi oseben značaj po svojem ustanovitelju Janezu Škrabcu. Zgodovina zbirke ima namreč izrazito osebno noto. Ključen zanjo je bil direktorjev ded, ki je bil zdravnik in zobozdravnik ter mecenski sopotnik slovenski moderni in svojim sodobnikom v likovni umetnosti, predvsem impresionistom. To je tisto, kar je Janez Škrabec dobil v zibelko, to ga je fasciniralo med odraščanjem. Že s prvo plačo svojo je začel tudi sam odkupovati nova likovna dela,” nastanek zbirke orisuje Polona Lovšin.
Dodaja, da je najpomembnejši del zbirke tisi, ki ga želijo kupiti naslednjega. “Nehvaležno je govoriti, katero je najpomembnejše delo. V zbirko želimo vključevati dela, ki imajo potencial in umetniško vrednost. Želimo nadaljevati tudi z zapuščino dr. Pečka, torej da z odkupi zasledujemo in podpiramo ustvarjanje umetnikov, s katerimi si delimo izkušnjo našega časa. Gre torej predvsem za dela sodobne umetnosti, ne odrekamo pa se tudi delom skozi 20. stoletje. Morda je to abstraktno, ampak želimo imeti odgovorno zbirateljstvo. Čeprav je zbirka v zasebni lasti, ji želimo dati javni značaj. Zato redno posojamo dela avtorjem in inštitucijam, zagrabimo vse priložnosti, da dela predstavljamo na različnih prizoriščih.”
Več o povezovanju kulture in gospodarstva, dvigovanju simbolnega kapitala podjetja na račun umetnosti ter o vlogi pri skrbi za razvoj umetnostnega trga lahko slišite na tej povezavi.