NVO v kulturi – kulturni podcast: Zavod Bunker

V Sloveniji je polje kulturno-umetnostne vzgoje močno, raznoliko in prisotno na vseh nivojih izobraževanja, vseeno pa na državni ravni nimamo ustrezne strategije, kako s področjem upravljati. Še posebej velja izpostaviti, da je področje težje dostopno nevladnim organizacijam.

Pogovarjali smo se z Almo R. Selimović in Leo Kukovičič iz Zavoda Bunker, ki je pri nas oral ledino z inovativnimi praksami na področju kulturno-umetnostne vzgoje in sodelovanja kulture s šolskim sistemom.

Prisluhnite celotnemu septembrskemu podcastu na tej povezavi.

“Za pionirski projekt v Zavodu Bunker štejemo festival Drugajanje, ki smo ga prvič izvedli že leta 2002 na pobudo srednje šole. Gre za festival sodobne uprizoritvene umetnosti, ki nastaja v sodelovanju z Drugo gimnazijo Maribor,” pojasnjuje producentka v Zavodu Bunker Alma R. Selimović. “Bolj sistematično pa se kulturno-umetnostno vzgojo ukvarjamo od leta 2008, ko smo vzpostavili projekt Kulturstik, znotraj katerega smo prvič sistematično sodelovali z več šolami. Od tu dalje govorimo o kulturno-umetnostni vzgoji v polni besedi. Ne gre torej le zato, da vsebine ponudimo mlademu občinstvu, temveč gre za učenje z, o in prek umetnosti. Za nas je še posebej pomemben poudarek na pristni izkušnji doživljanja sodobne umetnosti,” še dodaja.

Neurejena sistemska umestitev in inovacije na terenu

Večina sredstev za izvajanje kulturno-umetnostnih programov najdejo znotraj mehanizmom Evropskega socialnega sklada prek Ministrstva za kulturo in ministrstva za izobraževanje, lastnih in programski sredstev, nekaj ponudbe je za šole plačljive. Poskušajo se usmerjati predvsem v dolgoročne projekte. “Sistemska usoda projektov je taka, da je kulturno-umetnostna vzgoja večna kulturno-politična prioriteta, ker gre za mlade in bodoče občinstvo, a je tudi take vrste prioriteta, ki le težko prodre v sistemske spremembe, ki bi zagotavljali stabilno financiranje. Ne gre za to, da bi bili sami sistemi izobraževanja in kulture nepripravljeni, a so tako okosteneli, da zahtevajo veliko časa in politične volje. Tako s šolami kot strokovnjaki z ministrstev se dobro sodeluje, potreben pa je širši politični preboj,” pojasnjuje Alma R. Selimović.

Dodaja, da so na začetku iskali načine, kako se lahko kar najbolj prilagodijo šolskemu sistemu. “Ugotavljali smo, kaj šolam manjka, in kje so naše vstopne točke, predvsem, ker šolski sistem slovi kot zelo rigiden, enak za vse, nastavljen je nacionalno, kurikulumi so polni. Na terenu ugotoviš, da stvar ni tako rigidna, in temelji na posameznikih, do katerih dejansko imaš dostop. Naše aktivnosti smo na začetku približali šolskim formatom, uvedli smo denimo kulturne dneve, jih nato pretvorili v format, ki je bolj odprt in vključuje sodobno umetnost, ne le oglede umetniških del. Opremili smo jih z refleksijo in umetniško prakso. Delamo tudi tandemske ure sodelovanje umetnika in učitelja pri rednem pouku. Učitelj biologije si recimo izbere temo encimov, nato pa učno uro na to temo zastavi skupaj s sodobnim umetnikom.”

Dodali so tudi gledališke klube v zadnji triadi osnovnih šol, pri katerih se ukvarjajo predvsem s kritičnim gledanjem in analizo. Nato so prišli tudi bolj inovativni modeli, denimo tandemski medpredmetni dan ter predelava standardnega formata šole v naravi v šolo v kulturi. Znotraj slednje učence za tri dni odpeljejo v urbano središče, kjer spoznajo kulturno krajino mesta in so potopljeni v kulturno dogajanje, ustvarjanje in neprestano analizo ter refleksijo.

Zadnji izmed novih formatov je rezidenčna umetnica na osnovni šoli, ki je trenutno Lea Kukovičič. “Gre za specifični program, moj vstop je bil gledališki, ker iz tu tudi sama izhajam. Prva stvar je bila, da sem si želela izboriti prostor, da ustvarim gledališki studio z vso potrebno infrastrukturo. V šolski prostor želim umesiti drugačne občutke in vrednote, ki izhajajo iz gledališča. Na šoli obstaja ogromno potencialnih prostorov in dogodkov, kjer lahko ustvarjamo. Ker smo prišli do tega, da je šola vseeno na pol javni prostor, smo začeli ustvarjati tudi šolsko galerijo,” svoj projekt opisuje Lea Kukovičič.

S sogovornicama smo se pogovarjali tudi o prenosu dobre prakse na nivo predšolske vzgoje in študentske populacije, vprašanju dostopa do umetnosti za šole izven urbanih središč ter ostalih izzivih kulturno-umetnostne vzgoje. Več o povezovanju kulture in izobraževanja lahko slišite na tej povezavi.

Deli