Iz prve vrste: Alenka Sottler

Alenka Sottler je ena najbolj prodornih ilustratork pri nas, hkrati pa je članica Asociacije in prepoznavna zagovornica pravic samozaposlenih v kulturi.

V tokratni rubriki Iz prve vrste, kjer predstavljamo člane Asociacije, tudi številne samozaposlene v kulturi, smo se z njo pogovorjali predvsem o socialnih pravicah in položaju samozaposlenih v kulturi.

Ukvarjate se prvenstveno z ilustracijo. Kakšno podporo s strani države v obliki razpisov bi potrebovale ilustratorke in ilustratorji za stabilnejše delovno okolje? 

Ni mi všeč beseda podpora. Ne želim biti podpiranka. Ljudje potem mislijo, da nas podpirajo. Podpora potem predpostavlja, da si nekaj dolžan tistemu, ki te podpira. Kako to, da se ne govori o podpori zaposlenim na področju kulture ali drugih javnih sfer? V tem smislu je država le posrednik, kulturo plačajo ljudje zato, ker ne želijo živeti brez nje in njim sem zavezana, da naredim kar najbolje in  po svoji vesti.

Sama potrebujem najprej primerljivo socialno varnost in stabilnost; dopust, bivališče, delovni prostor, regres, izobraževanje, razumno penzijo in bolniško, torej socialne pravice. Potem pa lahko načrtujem stabilno ustvarjalno delo in tam pride v poštev nagrajevanje kvalitete.

Kako ocenjujete skrb za zdravstvo samozaposlenih v kulturi? Kje so največje težave in kaj bi morala narediti država?

Najprej bi bilo dobro izenačiti socialne pravice zaposlenih in samozaposlenih v kulturi. Za začetek bi bilo dobro urediti status samozaposlenih, tako da dobijo status delavcev v kulturi in pripadajoče socialne pravice.  Zdaj nas imajo za samostojne podjetnike, a celo iz tega naslova ne dobimo vseh pravic, ki pripadajo statusu samostojnega podjetnika (ki je kot tak tudi vprašljiv). Tako kot samozaposleni denimo ne moremo kandidirati za razpisana sredstva EU za npr. dodatno izobraževanje, zaposlovanje in prilagoditev delovnih mest starejših delavcev ob podaljšani delovni dobi.

Veliko razpisov za samozaposlene je na voljo le mladim. Kako gledate na te ukrepe? Zdi se, da je enako ogrožena tudi starejša populacija samozaposlenih.

Morda je več razpisov za mlade, hkrati pa sem ugotovila, da so pogoji za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi s pravico do plačila prispevkov za mlade izjemno zaostreni.

Starejša generacija pa se mora namesto z ustvarjalnim delom ukvarjati s strahom pred minimalno penzijo in socialnim dnom.

Kakšne spodbude za mednarodno delo bi potrebovali samozaposleni v kulturi?

Osebno bi mi za mednarodno delo prav prišlo, če bi se organizirala ekipa strokovnjakov za podporo samozaposlenemu kot so: prevajalec, virtualni asistent, grafični spletni oblikovalec, spletni tržnik, strokovnjak za avtorsko pravo, oziroma, da bi se zgotovila sredstva za to.

Samozaposleni v kulturi mora danes funkcionirati kot mikro podjetje, posebej če se želi uveljaviti tudi v  tujini in opravljati vse naloge, ki jih v podjetju opravlja osebje za podporo delovnemu procesu:  to so tajniška služba, pravna in računovodska služba, računalniška podpora, snažilke, zagotavljanje delovnega prostora, opreme in podobno. Samozaposleni mora biti  in urediti vse to v eni osebi, a s pomembno razliko, plačan je izključno le za svoje ustvarjalno delo. Zato je njegovo plačilo v bistvu manj kot polovično. V tem smislu je enak prekarnemu delavcu, ki je plačan izključno za opravljeno delo, za druge stroške, pravice in dodatke, pa se delodajalec znebi vsake odgovornosti.

Zato bi bilo nujno povečati vrednost dela samozaposlenih v kulturi tudi z zajamčeno minimalno urno postavko.

Kaj pričakujete od novega Nacionalnega programa za kulturo na področju samozaposlenih?

Da uredi pravni status samozaposlenih. Potem pa  jasno razmeji dve področji, ki  bi jih moral obravnavati ločeno: socialni status samozaposlenih v kulturi  in  omogočanje nagrajevanje in spodbujanje kvalitetnega ustvarjanja.

S katerimi prihajajočimi projekti se ukvarjate?

Pravkar sem podpisala pogodbo za ilustriranje z Ameriško univerzitetno založbo, več pa zaenkrat ne smem povedati.

Več o Alenkinem delu lahko izveste na tej povezavi.