Kulturna premišljevanja: Tina Divjak

Vsebinske mreže nevladnih organizacij, kot je denimo Asociacija, so ključne pri povezovanju nevladnega sektorja na posameznem področju, profesionalizacije področja in izboljšavi pogojev dela. So tiste, ki se pogajajo s pristojnimi ministrstvi glede razpisov in zakonodaje, predlagajo svoje strategije, skrbijo za izobraževanja ter povezujejo akterje posameznih področji.

Tokratno kolumno je prispevala vodja zagovorništva na CNVOS Tina Divjak, ki opozarja, da je za izboljšanje pogojev v sektorju nujno podpirati tudi profesionalizacijo in delovanje vsebinskih mrež na resornih ministrstvih, tudi kulturi.  

                 Vsebinske mreže nevladnih organizacij – kaj in zakaj

Zakon (o nevladnih organizacijah) bi težko bil jasnejši: »Ministrstva na področjih, za katera so pristojna (…) preko javnih razpisov financirajo projekte in programe vsebinskih mrež kot subjektov podpornega okolja, namenjenih spodbujanju razvoja nevladnih organizacij.« Zakaj se torej marsikje, med drugim tudi na kulturnem ministrstvu, zatika?

Začnimo na začetku, s tem kaj in zakaj »vsebinske mreže« sploh so? Gre za mreže in zveze, ki pod svojo streho združuje nevladne organizacije z istega področja. Ker seveda niso edine z vsebino, bi jih najbrž bilo bolje imenovati področne mreže, ampak zakonu se je pač zapisalo, kakor se mu je zapisalo. Delujejo lahko nacionalno, regionalno ali lokalno. Nekatere so formalno registrirane, nekaj jih je tudi ne-registriranih. V Sloveniji jih imamo več kot sto. Mednje sodijo čisto vse zveze društev, med katerimi imajo nekatere že več kot 100-letno zgodovino.

Druge so precej mlajše, na nekaterih področjih so zaživele šele v zadnjih desetih letih, odkar je država skozi razpise Evropskega socialnega sklada na Ministrstvu za javno upravo začela načrtno krepiti nevladniško podporno infrastrukturo. Ta ob vsebinskih mrežah vključuje še regionalna nevladniška stičišča v desetih slovenskih regijah in krovno nacionalno mrežo. Cilj takšne komplementarne mreže različnih podpornih organizacij je nevladnim organizacijam zagotoviti ustrezne pogoje za delovanje. Odnašale naj bi jim probleme z mize, krepile njihovo pozicijo nasproti nacionalne in lokalne politike in drugih sektorjev, utrjevale znanje in kompetence.

V tej garnituri imamo vsebinske mreže predvsem zato, da analitično spremljajo in mislijo svoje področje, se pravi da poznajo realnost »svojih« organizacij (težave in zmožnosti), spremljajo razvoj v tujini in prenašajo dobre ideje, ter da zastopajo interese nevladnikov v razmerju do politike.

Mreže so skratka tu zato, da bi se nevladniki lahko predvsem ukvarjali s svojim programom, njegovo kvaliteto in inovativnostjo, ne pa izgubljali časa z osnovnimi pogoji svojega dela, za kar kot socialni delavci, kulturniki, športniki, ekologi največkrat niti niso najbolj kompetentni in zato tudi ne najbolj uspešni.

Da bi vsebinska mreža to lahko učinkovito počela, rabi ne samo dobre povezave s svojo bazo, ampak predvsem tudi odprta vrata na resornem ministrstvu. Tam je ne bi smeli imeti za nebodigatrebo, za vsiljenega sogovornika, temveč za dobrodošlega in kompetentnega partnerja, ki ministrstvu pomaga razbirati in razumeti potrebe področja in njegovih akterjev in razmišljati o najustreznejših rešitvah in spremembah.

Na žalost predstava na marsikaterem ministrstvu ni takšna, zlasti ne na tistih, kjer vsebinskih mrež prej niso poznali. Posledično seveda nočejo nič slišati niti o njihovem financiranju, ne glede na to, da je od marca lani zakonsko predvideno. Uradni razlogi so največkrat, da ni denarja. In pa ne kadrov, ki da bi jih zahteval dodaten razpis. Radi dodajo tudi, da če se hočejo nevladniki povezovati, naj to financirajo sami, enako kot npr. sindikati. Takšni pomisleki so seveda neresni. O prvih dveh se sploh ne splača zgubljati besed, govorimo o morda 100.000 evrih letno v sicer večmilijonskem proračunu, razpis z enim ali dvema odobrenima projektoma niti kadrovsko ni zahteven, ne za izpeljati ne za spremljati. Tretji argument, ki vleče paralelo s sindikati, je na videz prepričljivejši. Toda – če sindikatov ne bi imeli, bi jih morali enostavno izumiti. Tako krvavo jih rabimo.

Primerjava s sindikati zato v resnici govori v prid financiranja vsebinskih mrež; predvsem pa je prekleto cinična. Vsem je jasno, da je nevladnih organizacij absolutno premalo (v primerjavi s članstvom sindikatov) in da so absolutno prerevne (v primerjavi z gospodarstvom), da bi lahko svoje predstavniške mreže financirale same, vsaj ne v meri, da bi to bilo količkaj resno.

Težko je napovedovati, kdaj in ali sploh bodo znala vsa ministrstva uvideti vlogo vsebinskih mrež in jo tudi financirala. Računati moramo na dobre izkušnje ministrstev za zdravje, zunanje zadeve, javno upravo, mladino, kjer je to že utečena praksa. Računati moramo tudi na to, da bodo mreže same znale ustrezno predstaviti svoje delo in njegove konkretne rezultate.

A računati je treba tudi na vse nas v nevladnih organizacijah. Ker če od mrež (upravičeno) zahtevamo, da nam zagotovijo ustrezne pogoje za naše delovanje, se moramo sami enako potruditi za njih.

Ko vas zato z ministrstva naslednjič vprašajo, kaj je narobe in kaj rabite, ne pozabite na svojo mrežo!

Tina Divjak, vodja zagovorništva, CNVOS

* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.