Iz prve vrste: KUD Ljud

V tokratni številki Kulturosfere med člani Asociacije izpostavljamo KUD Ljud, ki je poznan predvsem po visoko kvalitetnih gledaliških predstavah na prostem ter intenzivnim delom na polju kulturno-umetnostne vzgoje.

Z njimi smo se pogovarjali o izzivih dela v NVO, ki s svojim prodornim delom ne ustreza kalupu razpisnih kriterijev, kar kljub profesionalnemu delu in prepoznavni kvaliteti pogosto pomeni težji dostop do razpisnih sredstev, ki bi omogočali večji in trajnejši obseg dela ustvarjalk in ustvarjalcev.

KUD Ljud se med številnimi aktivnostmi ukvarja tudi z interaktivnim gledališčem, pogosto na prostem. Kakšna je vizija vašega dela, kje so ključne težave in izzivi?

Naše vizije (teh je vsaj toliko kolikor je “Ljud-ov”) se skozi realizacijo dopolnjujejo in rastejo. Mladostniška žeja po “spreminjanju sveta” z gledališkim jezikom ulične umetnosti je dozorela v željo po spoznavanju sveta vedno znova in na novo skozi prizmo igrive umetnosti. Dostopanje do publike, ki navadno ne zahaja v kulturne hrame, ter srečevanje gledalcev “iz oči v oči”, v med-človeškem stiku, ki ga denimo film kot prevladujoč medij sodobnosti ne ponuja, ostajata gradnika naših vizij od 2006 do danes.

Težave in izzivi so, da je javni prostor nepredvidljiv, kar od ustvarjalcev zahteva določeno senzibilnost, odprtost, zmožnost prilagajanja ter tudi osebno zrelost. To, da na ulici velikokrat stvari ne potekajo tako, kot načrtovano, lahko sicer predstavlja slabost, a slabost, ki se s pravim pristopom zlahka spremeni v prednost. Prav v tej živosti ulice leži eden izmed glavnih izzivov nastopnja na prostem.

Javni prostor v očeh institucij in oblasti nima iste veljave kot »klasičen« gledališki prostor. Kljub porastu gledališča v javnem prostoru ter načelnemu priznavanju le-tega kot svojevrstne gledališke zvrsti, se pri financiranju in razpisih to žal še vedno ne upošteva.

Ne glede na to, kako priznan je festival ali producent, bo težko povsem zadovoljil kriterijem referenčnosti.

Kje vidite ključne težave za delovanje NVO na sploh?

NVO-ji omogočajo razvoj vsebin izven institucionalnega polja, poleg tega ustvarjajo delovna mesta ali vsaj omogočajo delovanje ter finančno »varnost« številnim posameznikom. Tako prvo kot drugo s strani države ni prepoznano kot dovolj pomembno, da bi takšno delovanje resno podprli. Sredstva, prejeta s strani slovenskega proračuna, nam običajno omogočajo, da pokrijemo minimalne honorarje zunanjih projektnih sodelavcev in delno krijemo neposredne izdatke, kar pa ne zadošča za kritje indirektnih stroškov ter organizacijskega in vsebinskega dela rednih sodelavcev. Sami situacijo krpamo s preusmerjanjem finančnih sredstev iz drugih projektov (v našem primeru predvsem iz gostovanj v tujini) in prostovoljnim/neplačanim delom.

Takšen način delovanja vodi v življenje na pragu revščine ter izgorevanje, posledično lahko tudi v ukinjanje NVO-jev.

Veliko sodelujete tudi s samozaposlenimi v kulturi oz. so to številni člani društva. Kje so za samozaposlene po vašem mnenju ključne težave?

Samozaposleni nimamo bonitet, ki jih prinaša redna zaposlitev: plačana bolniška odsotnost, regres, dopust, malica ter potni stroški, plačane nadure in delo čez vikend, dostojna pokojnina itn.

Poleg tega je borba za status dokaj zbirokratizirana. Razumemo, da določeni kriteriji morajo obstajati, vseeno pa bi bilo potrebno več odprtosti ter razumevanja, saj obstajajo tudi znotraj polja kulture zelo raznoliki načini delovanja in narava dela ni za vse enaka. Če navedemo le en primer: prijava za status performerja zahteva 15 novih vlog v zadnjih 5-ih letih. Pri tem se ne upošteva, da so nekatere vloge zahtevnejše ter da nekateri projekti potrebujejo čas, da dozorijo. Kot tudi ne, da se performer s ponovitvami razvija in mojstri.

Predstava, ki ima veliko ponovitev in se jo izvaja več let, velja za uspešno; performer, ki v njej nastopa, pa je po obstoječih kriterijih za to prej “kaznovan” kot nagrajen.

Skratka: pogoji ustvarjalca silijo v visokoštevilčno produkcijo, kjer kvantiteta zamenjuje kvaliteto.

KUD Ljud veliko gostuje v tujini. Kakšno podporo države (če sploh) bi potrebovali za nemoten potek teh gostovanj?

Želeli bi si več podpore, saj nam gostovanja po večini omogočajo kritje direktnih stroškov ter honorarjev umetniških izvajalcev, zmanjka pa sredstev za promocijo, organizacijsko delo ter indirektne stroške. Še posebej bi bila sredstva dobrodošla za gostovanja izven Evrope ali v tistih evropskih državah, kjer primanjkuje sredstev za kulturo.

Posvečate se tudi različnim delavnicam in izobraževanjem na polju interaktivnega gledališča. Komu so namenjene in kako vidite njihovo poslanstvo?

V Sloveniji že vrsto let izvajamo 2 vrsti delavnic. »Ljudov laboratorij« je namenjen predvsem mladim, tako tistim, ki se z gledališčem že ukvarjajo, kot tudi tistim, ki predznanja nimajo, ter jim omogoča pridobivanje znanj s področja uličnega in interaktivnega gledališča. Delavnice »Ulica=Galerija« izhajajo iz predstave »Pocestnica« ter predvsem starejšim osnovnošolcem in srednješolcem omogočajo performativno raziskovanje javnega prostora in spoznavanje z moderno ter sodobno vizualno umetnostjo. Delavnice so vedno zasnovane tako, da se zaključijo s predstavitvijo v javnem prostoru.

Svoje znanje delimo tudi širše: na gostovanjih v tujini, občasno gostujemo na ŠUGLI (Šola uličnega gledališča Ane Monro) ipd. Poleg tega že tri leta izvajamo mednarodni projekt izobraževanja odraslih s področja gledališča v javnem prostoru, kjer kot mentorji sodelujemo z različnimi neinstitucionalnimi gledališkimi skupinami iz štirih evropskih držav.

Prenos znanja in izmenjavo izkušenj vidimo kot eno izmed pomembnih poslanstev skupine in kot priložnost za krepitev in širjenje “scene”, a hkrati tudi kot priložnost za refleksijo ustvarjalnega dela in osebno umetniško rast.

Kakšni načrte imate v prihodnjih mesecih?

Snovanje novih projektov ter promocija starih, načrtovanje sezone 2019 in seveda klasično NVO-jevsko delo: prijave na razpise ter poročila in poročila.