Nekaterim samozaposlenim v kulturi plačuje obvezne prispevke za socialno varnost ministrstvo za kulturo, drugi si obvezne prispevke za socialno varnost plačujejo sami. V obeh primerih je višina minimalnih prispevkov določena glede na najnižjo zavarovalno osnovo, ki trenutno znaša 60% povprečne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec (v nadaljevanju PP). Tisti samozaposleni, katerih dobiček presega 60% PP pa so obvezani k plačevanju višjih prispevkov.
Ker je izračun zavarovalne osnove kompleksen, samozaposlenim pogosto ni jasno, ob približno kako visokih dohodkih se jim lahko zgodi, da postanejo obvezani k plačevanju višjih prispevkov. V tokratnem servisu Asociacije bomo razložili, kdaj se to lahko pripeti.
Višina minimalnih prispevkov za socialno varnost je določena glede na najnižjo zavarovalno osnovo, ki se iz leta v leto spreminja (v 2016 56% PP, v 2017 58% PP in v 2018 60% PP). Zavezanci, ki imajo dobiček nižji od 60% PP, plačajo v letu 2018 prispevke za socialno varnost v višini 60% PP. PP za 2017 je 1.626,95 EUR, torej velja izračun 1.626,95 EUR (PP) x 60 %, po katerem je zavarovalna osnova 976,17 EUR. Višina minimalnih prispevkov (na mesec) znaša 38,2 % zavarovalne osnove, kar znese 372, 91 EUR (skupaj prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PIZ) 237,70 EUR, skupaj prispevki za zdravstveno zavarovanje (ZZ) 131,29 EUR, skupaj prispevki za starševsko varstvo 1,96 EUR, skupaj prispevki za primer brezposelnosti 1,96 EUR). To je tudi znesek, ki ga za samozaposlene v kulturi (s priznano pravico do plačila prispevkov za socialno varnost) na mesečni ravni plačuje ministrstvo za kulturo.
Nadaljnje vprašanje je, kdaj mora samozaposleni plačevati višje prispevke od minimalnih. Kot rečeno, se to zgodi v primerih, ko mesečni (ali letni) dobiček presega 60 % mesečne (ali letne) PP. Dobiček dobimo tako, da od prihodkov odštejemo odhodke. Pri samozaposlenih, ki imajo odprt t.i. »navadni s.p.«, se upoštevajo realni prihodki in odhodki, pri normiranih s.p.-jih, kamor spada večina samozaposlenih v kulturi, pa se upoštevajo normirani odhodki, ki znašajo 80% ustvarjenih prihodkov. To pomeni, da se dobiček v primeru normirancev izračuna sledeč formuli 100% prihodkov – 80% normiranih odhodkov (v primeru 10.000 EUR prihodkov na leto je dobiček torej 2000 EUR, v primeru 20.000 EUR prihodkov na leto je 4000 EUR, itd.).
Natančen rezultat glede tega, kdaj mora samozaposleni plačevati višje prispevke od minimalnih dobimo preko formule za izračun davčne osnove za leto 2018, kot je ta razvidna iz Davčnega vodnika za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost 2018. Davčna osnova = računovodski dobiček 2017 (oziroma dobiček pred davki, postavka 9 v davčnem obračunu) + vplačani prispevki 2017)) x 0,75)/12). Če pri tem izračunu kot neznanko vzamemo dobiček pred davki in za primer vzamemo normiran s.p. (kjer se dobiček izračuna na način da vsem prihodkom odštejemo 80%), to pomeni, da bi moral normirani s.p. imeti računovodski dobiček letno višji od 11.143,81 EUR (ob predpostavki, da je v letu 2017 vplačeval minimalne prispevke). Posledično bi moral imeti več kot 55.719 EUR letnih prihodkov, da bi bil obvezan k plačevanju višjih prispevkov za socialno varnost.
Ob tako visokih prihodkih pa bi se samozaposleni v kulturi z normiranim s.p.-jem, poleg tega da bi moral plačevati višje prispevke, srečal s še nekaterimi drugimi spremembami, zato zgornji izračuni za realne situacije niso relevantni. Samozaposleni v kulturi, ki imajo na leto več kot 50.000 prihodkov iz dejavnosti namreč ne morejo več imeti statusa normiranega s.p.-ja, ampak morajo preiti na sistem ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov. Prav tako velja, da morajo zavezanci, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev presežejo ali je verjetno, da bodo presegli 50.000 evrov obdavčljivega prometa, postati zavezanci za DDV.
Za večino samozaposlenih v kulturi, ki preko svoje dejavnosti ne dosežejo tako visokih prihodkov, nujnost plačevanja višjih prispevkov od minimalnih skratka ni realna možnost, s katero bi se lahko srečali.
V splošnem pa velja, da se samozaposleni v kulturi lahko srečajo z dvema pragoma, ki implicirata kvalitativno spremembo za njihov status. Prvi se zgodi ob preseganju cenzusa v povprečju dohodkov iz zadnjih treh let (okrog 20.000 evrov bruto letnih prihodkov), ko niso več upravičeni do pravice za plačilo prispevkov s strani Ministrstva za kulturo. Drugi primeru pa je, ko njihovi letni prihodki presežejo 50.000 evrov (obvezanost za plačilo DDV, izstop iz sistema normiranstva, ob nekoliko višjih prihodkih tudi obvezno plačevanje višjih prispevkov od minimalnih).