Poročilo iz delavnice o novostih za NVO

Foto: @Društvo Photon
Foto: @Društvo Photon

Društvo Asociacija je 20. novembra organiziralo delavnico z naslovom »Kaj prinaša zakon o nevladnih organizacijah?«, ki jo je izvajal Matej Verbajs, vodja pravne službe na CNVOS in aktivni član delovne skupine za pripravo novega Zakona o nevladnih organizacijah, ki je bil sprejet v aprilu 2018.

V poročilu se osredotočamo na najpomembnejše vsebinske točke, ki jih prinaša novi zakon in na obveznosti, ki jih novi zakon nalaga nevladnim organizacijam, ki želijo pridobiti (ali ohraniti) status NVO v javnem interesu. Predstavljamo tudi nekatere postopke, ki jih morajo nevladne organizacije urediti, da bi delovale v skladu z novim zakonom.

Glavne spremembe, ki jo prinaša Zakon o nevladnih organizacijah (ZNOrg), izhajajo predvsem iz nove definicije nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO), kateri bodo morale ustrezati vsi NVO-ji, kar je posebej pomembno za tiste, ki želijo pridobiti (ali ohraniti) status NVO v javnem interesu. To je bila tudi glavna vsebinska linija v novembru organizirane delavnice Društva Asociacija.

Nastajanje Zakona o NVO ima dolgo zgodovino (vse od leta 2008). Proces je bil tako dolg ne samo zaradi pomanjkanja politične volje v določenih obdobjih, temveč tudi zaradi kompleksnosti celotnega področja, saj zakon posega na številna različna področja, na katerih lahko delujejo nevladne organizacije in se neposredno navezuje na več kot 20 drugih zakonov.

Novi zakon zato ne prinaša enostavčne definicije NVO, prav tako pa definicija NVO ni vezana na določeno pravno obliko (NVO-ji so lahko denimo društva, zavodi, inštituti, itd.). V nasprotju s tem zakon izpostavlja raznolike kriterije, ki morajo biti izpolnjeni, da je lahko določena organizacija smatrana kot NVO. Med temi kriteriji je najosnovnejši ta, da mora biti NVO pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Ustanovitelj NVO mora biti bodisi fizična oseba (ali osebe) ali pravna oseba zasebnega prava (javni zavodi torej niso NVO). Seveda je možno, da določena ustanova zamenja svoje ustanovitelje in tako začne izpolnjevati kriterije statusa NVO, kar pomeni, da lahko skozi čas tudi spreminja svoj temeljni akt. Poudariti velja še to, da ustanovitelj NVO ne more biti politična stranka (četudi so le-te osebe zasebnega prava).

Poleg statusnih pa se definicija nevladnih organizacij sklicuje še na tri ključne vsebinske kriterije in sicer na nepridobitnost, neprofitnost in neodvisnost.

Ali zadostujemo kriteriju nepridobitnosti najlažje razberemo iz temeljnega akta (statut, akt o ustanovitvi, itd.), natančneje iz tam navedenega namena ustanovitve neke organizacije. Nepridobitna je vsaka organizacija, ki ni ustanovljena z namenom ustvarjanja dobička, izvajanja pridobitne dejavnosti, ipd. To sicer ne pomeni, da se nevladna organizacija v nobenem primeru ne sme ukvarjati (tudi) s pridobitno dejavnostjo (ne sme pa to biti namen njene ustanovitve).

Naslednji kriterij je kriterij neprofitnosti. Glavna razlika glede na kriterij nepridobitnost je ta, da v tem kontekstu ni glavno vprašanje namena ustanovitve, temveč vprašanje, kam gre presežek (dobiček), če do njega pride. Če dobiček ponovno investiramo v delovanje društva, je to nepridobitno delovanje, če pa ga razdelimo med člane/ustanovitelje – je to znak profitnosti.

Tretji kriterij je neodvisnost. Ta se načeloma preverja glede na to, kdo obvladuje določeno organizacijo preko njenih ključnih organov – nadzornih in upravnih odborov, skupščin, itd. Po novem zakonu mora biti v vseh organih upravljanja in nadzora neke ustanove manj kot ena četrtina tistih, ki ogrožajo neodvisnost – denimo predstavnikov vlade, občine, pridobitnih društev, itd. (problematične so samo tiste osebe, ki so v organih izrecno navedene kot predstavniki določenih organizacij).

Tiste organizacije, ki pretendirajo po nazivu NVO v javnem interesu, morajo izpolnjevati vse zgoraj naštete pogoje, poleg tega pa morajo izpolnjevati še dodatne pogoje in v vlogi opredeliti, zakaj njihovo delovanje ustreza kriteriju javnega interesa. Status NVO v javnem interesu se še vedno podeli na zahtevo (z vlogo prijavitelja) in za določeno področje (kulturo, človekove pravice, izobraževanje, itd.). Pri opredelitvi statusa javnega interesa je potrebno biti pozoren na to, da je delovanje NVO splošno koristno in da domet NVO presega interes članstva. Strožja je tudi opredelitev, da ustanovitelji in člani ne smejo biti osebe javnega prava (v ključnih organih ne sme biti torej niti ena četrtina tovrstnih članov, kot je opredeljeno glede na splošno definicijo NVO). Področje, na katerem želi NVO pridobiti status NVO v javnem interesu, mora biti navedeno v najvišjem aktu NVO-ja in razvidno iz opredelitve namena ter dejavnosti NVO-ja. Ker se status NVO v javnem interesu dodeljuje na podlagi preteklih referenc, morata od ustanovitve NVO-ja do oddaje vloge za NVO v javnem interesu miniti najmanj dve leti. Naslednji pogoj je finančne narave: ob oddaji vloge pristojna institucija pregleda odhodke v preteklih letih in na podlagi le-teh presodi, če ključna dejavnost NVO-ja res spada na področje za katerega se NVO prijavlja kot NVO v javnem interesu. Status se podeljuje za nedoločen čas, kar pomeni, da se zahteva, da bo NVO isto dejavnost opravljala tudi v prihodnje, kar je razvidno iz programa, ki ga je potrebno priložiti k vlogi in v katerem je razvidna vizija prihodnjega delovanja. Pregleduje se tudi to, da NVO-ji v preteklih letih niso storili hujšega davčnega prekrška.

Poleg navedenih splošnih pogojev za pridobitev statusa NVO v javnem interesu, izhajajočih iz zakon o NVO, obstajajo še specifični vsebinski pogoji po posameznih področjih, ki so opredeljeni v področnih zakonodajah (na področju kulture so pogoji za NVO-je v javnem interesu navedeni v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK)). Vse dokler glede tega ne bodo pripravljeni novi pravilniki (predvidoma v roku enega leta), je referenca glede statusa NVO v javnem interesu še vedno tudi Zakon o društvih (ZDru-1-UPB2).

Status NVO v javnem interesu se vedno podeljuje na nacionalnem nivoju (ne more ga podeliti denimo občina). O njem odločajo pristojna ministrstva (ministrstvo za kulturo glede področja kulture, ministrstvo za izobraževanje glede področja izobraževanja, itd.). NVO-ji, ki želijo imeti status v javnem interesu na različnih področjih, vlogo vedno oddajo na samo eno institucijo, ki potem nadalje komunicira z ostalimi institucijami, odvisno od področij na katerih želi določen NVO uveljavljati status NVO v javnem interesu.

Status NVO v javnem interesu prinaša številne prednosti: dodatne točke na (področnih) razpisih, oprostitev plačila upravnih taks, možnost brezplačne uporabe občinskih prostorov, možnost organizacije iger na srečo, itd.

Zakon določa, da morajo vse NVO, ki imajo priznano delovanje v javnem interesu že od prej, do konca marca poslati posebno izjavo (ki jo je mogoče najti na spletni strani ministrstva za javno upravo), iz katere je razvidno, da izpolnjujete vse pogoje za status NVO v javnem interesu tudi po novem zakonu. To pa tudi pomeni, da morate načeloma do takrat urediti vse (z nekaj izjemami) temeljne akte vaše organizacije in to tako, da bodo ti ustrezali pogojem, ki jih NVO-jem nalaga novi zakon.