Kulturna premišljevanja: Metod Pevec

V tokratni kolumni glasila Asociacije Kulturosfera smo k pisanju povabili kolege iz Društva slovenskih režiserjev, ki so pripravili večletno analizo in predloge za rešitev stanja na filmskem področju.

Podobno kot član upravnega odbora Društva slovenskih režiserjev Metod Pevec, ki je napisal tokratno kolumno, tudi v Asociaciji menimo, da je čas za temeljite spremembe na področju kulture, pri čemer je potrebno staviti na argumentiran dialog. Pozdravljamo delo filmskih kolegov, ki jih razumemo kot vabilo k tovrstnemu dialogu tako znotraj stroke kot z odločevalci, in upamo, da se bo stanje na področju filma vendarle začelo sistemsko urejati.

  Zakaj še nismo obupali?

V začetku septembra smo člani Društva slovenskih režiserjev planili v javnost s tako imenovanim Nacionalnim programom za film, ki smo ga izdali v okviru našega občasnika Filmarija. Čeprav smo vsebino pripravljali smrtno resno, pa smo z zvenečim predikatom želeli le opozoriti, da nacionalnega premisleka in vizije o slovenskem filmu – kaj šele o kulturi v celoti – že nekaj časa nimamo.

Predvidevam, da se je marsikdo vprašal, kaj se pa grejo, zakaj si pišejo ta programski katekizem, zakaj se raje ne ukvarjajo s svojim ustvarjalnim delom?

Ta marsikdo si morda težko predstavlja, da so ustvarjalni mir, kakovostni delovni pogoji, organizacijska in finančna stabilnost samoumevni samo v nekaterih redkih vrtovih slovenske kulture.

Film česa takega ne pozna od svojih rosnih let po drugi svetovni vojni in še manj v eri samostojne Slovenije. Zgodovina političnega vmešavanja in finančnih kriz v slovenskem filmu sodi v enega bolj dramatičnih žanrov, ki je filmarje odvadil mirnega spanja.

Samo malo pokukajmo za to zgodovinsko zaveso. Slovenski film ustvarja ešalon svobodnjakov, najemnikov, ki jih servisirata dve javni ustanovi s skupaj manj kot 20 zaposlenimi administrativnimi in vzdrževalnimi delavci. To sta Slovenski filmski center (javna agencija) in FS Viba film (javni zavod). Obe ustanovi sta spreminjali ustanovno obliko, vendar nobena ni nastala pod blagohotnim ustanoviteljstvom države, obe smo ustanovili filmarji sami. Prvotni Viba film je leta 1956 ustanovilo Društvo slovenskih filmskih delavcev, prvotni Filmski sklad pa je bil ustanovljen na podlagi zakona, ki je bil napisan na istem društvu in je bil celo kljub nasprotovanju Ministrstva za kulturo leta 1994 sprejet kot poslanski zakon. Da ne bo skrivalnic: njegov zaslužni boter v parlamentu je bil nekdanji filmski pirotehnik Zmago Jelinčič.

Vsa ta leta smo lahko na eni strani spremljali ustanoviteljsko širokogrudnost države, na nevladni strani pa smo bili filmarji ves čas v družbi z drugimi pomagaj-si-sam reveži.

Ves čas se borimo, kričimo, izgubljamo živce in spet v dozdevno boljših časih pomirjeni in strpni sedemo za mizo na Maistrovi. Vendar se nič zares ne spremeni. Za povrh pa – ker se ob političnih posilstvih temperamentno upiramo, ker smo hrupni – smo kulturnemu aparatu neprijetni.

Tokrat, morda idealistično in naivno, poskušamo s knjigo, s programom, v katerem smo temeljito analizirali stanje na področju slovenskega filma in ponudili 60 konkretnih ukrepov, ki so zvečine itak nujni ali neizogibni, nekateri pa provokativno pozivajo k dialogu širše strokovne in politične javnosti. Če nič drugega, smo s programom v rokah pripravljeni, da se s to državo pogovorimo zrelo in argumentirano, brez vrišča in zahtev. Žal pa se je s slovenskim kulturnim vrhom mnogo lažje pogovarjati, če v rokah nimaš knjige, imaš pa v zaledju korpus zaposlenih, kolektivne pogodbe, sindikate, fiksne stroške ali celo poslovne izgube. Morda pa bomo čez sedem let sami znova odprli te strani in preverili, do kam smo prišli ali kam smo zašli. Radovedneži lahko brezplačen izvod Nacionalnega programa za film dobijo ali naročijo v pisarni Društva slovenskih režiserjev, PDF verzijo pa najdejo na tej povezavi.

Metod Pevec, član Upravnega odbora Društva slovenskih režiserjev

* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.