O managementu znanja v NVO v kulturi

V sodobni dobi poplave informacij postaja upravljanje znanja v nevladnih organizacijah ključno, celo do te mere, da so raziskovalci pričeli govoriti o organizacijah, osrediščenih na znanje (angl. knowledge centric).

V nedavnem prispevku v osrednji svetovni reviji s področja managementa znanja so se raziskovalci spraševali, kako je s tem procesom v nevladnih organizacijah s področja uprizoritvenih umetnosti. Na osrednji tovrstni podatkovni bazi v ZDA, ki se imenuje CDP, so ugotovili, da so nevladne organizacije v uprizoritvenih umetnostih ki so osrediščene na znanje, bolj uspešne od preostalih, vendar se to ne odraža v neposrednih finančnih kazalcih, pač pa v »mehkejših« pokazateljih uspeha, kot sta število občinstva in »odpornost« (angl. resilience) organizacije.

Management v organizacijah ima več osnovnih nalog in funkcij, med nalogami so tu zagotovo štiri osrednje: načrtovanje, organiziranje, vodenje in nadziranje. Med pomembnimi temami, ki jih zajema sodobni management, je ena osrednjih management znanja, ki dobiva poseben pomen v času, ko je v managementu in znanosti nasploh veliko govora o masivnih podatkih (big data), ko torej dimenzija analize podatkov postaja tako pomembna, da je zanjo nastala celotna nova »znanost«, t.i. znanost o podatkih (data science). V takšnih okoliščinah postaja toliko bolj pomembno, kako upravljamo s podatkovnimi bazami, s podatki o občinstvu, o financerjih, o zaposlenih, o medijskih odzivih, in drugih značilnostih v organizacijah.

Skupina mednarodnih raziskovalcev, med katerimi je bil tudi član upravnega odbora in nekdanji predsednik Asociacije dr. Andrej Srakar, je ugotavljala, kako je s takšnim managementom v nevladnih (bolje rečeno, neprofitnih) organizacijah s področja uprizoritvene umetnosti v ZDA. Prvi korak je bil temeljit pregled literature, na osnovi katerega so raziskovalci oblikovali nov model na znanje osrediščenih organizacij, ki prvič vsebuje tako »trše« (tehnološka opremljenost, komuniciranje in zaposleni) kot »mehkejše« (vodenje, strateški vidiki) dimenzije managementa znanja. Skica modela je na spodnji sliki. Pojem na znanje osrediščene organizacije je sicer podoben spojmu managementa znanja, vendar v njem večina upravljanja v organizacijah poteka resnično primarno osredotočena na prakse, ki uporabljajo podatke, vire, analize in druge vidike zbiranja in uporabe znanja.

članek srakarV malce zapletenejšem ekonometričnem modelu, na osnovi izvedenega vprašalnika med 368 nevladnimi organizacijami, so raziskovalci postavili v soodvisnost različne dimenzije na znanju osrediščenih organizacij in kazalnikov uspeha. Uspeli so pokazati, da se prve dejansko odražajo v večji uspešnosti organizacij, vendar le v določenih vidikih, med katerimi ni čisto denarnih pokazateljev (npr. prihodki, »dobiček«, itn.), pač pa nekateri mehkejši dejavniki, kot so število občinstva, ustvarjenih novih del in odpornost (angl. resilience) organizacije. Ugotovili so tudi, da so v preučevanem vzorcu, ki je zajemal le manjše in srednje velike organizacije, večje organizacije precej pogosteje uporabljale prakse, osrediščene na znanje.

Glede posledic članka omenimo, da pokažejo, da je velikokrat management v organizacijah v kulturi primarno osredotočen na ustvarjanje kulturne in ne ekonomske vrednosti, da torej neposredni finančni pokazatelji za kulturne organizacije niso primarni – v jeziku managerskih teorij Herzberga so higieniki in ne tudi motivatorji v organizacijah. Razločijo tudi trše in mehkejše komponente na znanju osrediščenih organizacij in, zanimivo, pokažejo, da na uspešnost organizacij izmed teh močneje vplivajo trši faktorji, kot so tehnološka opremljenost, komuniciranje in zaposleni v takšnih organizacijah.

Študija je pomembna tudi s tega vidika, da je v podobne revije s področja managementa zelo težko priti s članki s področja kulturnega managementa. Predstavlja torej pomembno izhodišče tako za področje raziskovanja kulturnega managementa kot tudi managementa znanja v bodoče.

Članek, objavljen v reviji Journal of Knowledge Management, so spisali prof. Neville Vakharia, znanstveni in programski direktor ene najbolj uglednih ameriških šol za kulturni management in podjetništvo na Univerzi Drexel v Philadelphii, prof. ddr. Marilena Vecco iz francoske šole CEREN, EA 7477, Burgundy School of Business – Université Bourgogne Franche-Comté v Dijonu, dr. Andrej Srakar in doktorska študentka Univerze v Ohiu Divya Janardhan. Najdete ga na tej povezavi.