Poročilo iz delavnice o pritožbenem postopku

Razpisna sredstva predstavljajo pomemben vir financiranja nevladnega sektorja in samozaposlenih v kulturi, zato je Asociacija organizirala delavnico o pritožbenem postopku na razpisih, kjer so udeleženci dobili vse potrebne informacije o dobri pripravi pritožbe v primeru neuspešne prijave.

Ker je trenutno čas številnih razpisov, je bila delavnica dobro obiskana, prijavljeni pa so dobili tako pojasnila glede konkretnih primerov, kot oris splošnega poteka pritožbenega postopka.

Delavnico je vodil Matej Verbajs, vodja pravne službe pri CNVOS, ki že vrsto let pomaga nevladnikom pri sorodnih vprašanjih, v tematiko pa je prisotne uvedel s splošno predstavitvijo razumevanja in umeščanja razpisa kot načina doseganja javnega interesa. Pri tem je izpostavil, da gre za najmanj gotovo obliko financiranja, hkrati pa je to še vedno pomemben mehanizem za izpolnjevanje javnega interesa.

Razprava z udeleženci se je začela kmalu po začetku predavanja, saj na kulturnem področju marsikaj odstopa od siceršnjih standardov. Tako je udeležence zanimalo, kako je glede posvetovanja z deležniki, preden je javni razpis dejansko objavljen. Verbajs je pojasnil, da je to sicer dobrodošla praksa, ki se je marsikje poslužujejo, žal pa ne predstavlja zakonske obveze. Razpisovalec razpisa se tako sam odloča, kako bo postavljal kriterije in tudi o tem, kaj želi sploh financirati, a kot rečeno, se financerji pogosto dobro informirajo tudi pri deležnikih, kakšno je dejansko stanje in kako se slednje prepleta z možnosti in željami javnega interesa.

Ker je Asociacija nedavno opozarjala na številne probleme večletnega programskega razpisa, ki je bil objavljen na ministrstvu za kulturo, se je posledično razvila tudi precej živahna razprava o tematikah, ki so se takrat odpirale. Kar se tiče spreminjanja razpisnih obrazcev, je predavatelj povedal, da je slednje sicer možno spreminjati med potekom razpisa, a se ti ne smejo spremeniti bistveno ali na škodo prijavitelja, prav tako pa mora financer zagotoviti možnost, da prijavitelj vlogo dopolni, v koliko je bila ta oddana na starejšemu obrazcu pred spremembo. Poleg tega prijavitelj, ki je oddal obrazec pred spremembo, ne sme biti diskriminatorno obravnavan, in je v primeru, da se kaj takega zgodi, priporočljivo, da se pritoži.

Glede izpostavljenega razpisa sta bili zastavljeni še dve sorodni vprašanji in sicer, kako razumeti uradna pojasnila, ki si nasprotujejo, in kaj storiti v primeru, ko je uradno pojasnilo vsebinsko prazno. Strokovnjak iz CNVOS je pojasnil, da bi načeloma uradna pojasnila morala biti vsebinsko primerna in si ne bi smela nasprotovati, a hkrati to žal ni dovoljšen razlog, da bi bil razpis kot tak zakonsko sporen, je pa v primeru zavajanja spet priporočljivo vložiti pritožbo. V istem sklopu je bilo zastavljeno tudi vprašanje, kaj storiti v primeru, ko pride do razkoraka med besedilom razpisa in razpisnim obrazcem. Tu je težava lahko dejansko tudi na zakonski ravni, a hkrati je težko doseči, da bodo neskladja dejansko odpravljena in tako se lahko težave naslovi tudi v pritožbenem postopku.

Kot se je izkazalo v pogovoru med predavateljem in udeleženci, je na področju kulture veliko praks, ki odstopajo od običajnih standardov razpisov na drugih področjih, a te anomalije pogosto žal ne morejo biti predmet zakonskega spodbijanja, je pa nanje nujno opozoriti v pritožbenem postopku. Poleg dobrega informiranja o tehničnih aspektih pritožbe (časovni roki, elementi pritožbe, struktura, finančni aspekti, itd.), je delavnica služila tudi za spoznanje, da si je z zagovorništvom potrebno še naprej prizadevati za izboljšanje razpisnih mehanizmov na področju kulture.