Festival Mesto žensk bo letos praznoval že 23. obletnico delovanja, a Mesto žensk ne zaživi zgolj v oktobru, temveč z različnimi intervencijami spodbuja kritično umetnost vse leto.
V zadnjih dveh letih ga vodi ena najbolj priznanih ustvarjalk na področju sodobnega plesa Teja Reba, s katero smo se pogovarjali v marčevski številki Kulturosfere.
Prejšnji mesec se je veliko govorilo o Prešernovih nagradah, le malo pa o tem, da je bilo od leta 1947 zgolj 9 odstotkov nagrajenk žensk. Kaj menite o pobudi Asociacije, da se spremeni Zakon o Prešernovih nagradah tako, da jasno zahteva enakost spolov pri nagrajevanju?
V času, ko sem sodelovala v Upravnem odboru Prešernovega sklada (UO PS), sem se zavzemala za tri stvari.
Kot prvo sem si prizadevala za enakopraven odnos med javnim in nevladnim sektorjem, da je prepoznana in nagrajena tudi vrhunskost umetnic_kov, čigar dela nastajajo pod okriljem t.i. neinstitucionalne umetniške produkcije. Gre torej za tiste, ki ne delujejo v javnih zavodih; to so samozaposleni v kulturi, katerih dela producirajo nevladne organizacije, društva, zavodi ali pa tisti, ki delujejo kot avtonomni kolektivi. Pri razumevanju odličnosti podreprezentiranih področij, zagotavljanju diverzitete in prepoznavanja problematike zastopanosti “svobodnih” umetniških praks, je potrebna “senzibilizacija” članov upravnih odborov za tovrstne umetniške prakse, vsebine in formate. Potrebno je tudi zagotoviti, da so komisije uravnotežene, t.j, da so v njenih vrstah tudi poznavalke_ci dogajanja na “off” sceni (torej tisti najbolj aktualni, inovativni, avantgardni, drzni), ki je, kakor to vemo iz zgodovine umetnosti, velikokrat ključna za estetske, ideološke in miselne preboje.
Prizadevala sem si tudi za doseganje enakopravnega odnosa med umetniškimi področji: potrebno bi bilo ustanoviti novo komisijo, ki bo pokrivala audio-vizualno umetnost, saj je bila le-ta obravnavana skupaj z uprizoritvenim poljem (komisija za scenske umetnosti). Ob razvoju tega umetniškega področja v zadnjih petdesetih letih je namreč smešno, da film, animacija, video, intermedija in vse hibridne zvrsti nimajo ločene obravnave.
Kot tretje pa se mi zdi ključno spodbujati enakopraven odnos med spoli. Z dostopnimi analizami in kazalniki je potrebno opozoriti na zelo nizko nagrajenost umetnic in avtoric ter uvesti pozitivne ukrepe, ki bodo to sliko spremenili in kontinuirano opozarjali na reprodukcijo diskriminatornih vzorcev.
Le-te namreč zaznavamo v različnih kontekstih, poglejmo le sestavo institucij, kot je denimo SAZU. Zagotavljanje enakosti v zasedbah komisij in odborov je vsekakor nujno potrebno, vendar to še ne zagotavlja čuječnosti članic_ov za ugotovljeno problematiko. Zahteva enakosti spolov pri nagrajevanju zato zagotavlja pozornost tam, kjer jo dostikrat umanjka.
Sedanji UO PS je uvedel spremembe v tej smeri. Vendar vse te izpostavljene točke ne moremo prepustiti arbitrarnosti določenih sestav in komisij, ki so bolj ali manj senzibilne za tovrstna vprašanja, zato zagovarjam mnenje, da morajo biti zapisane v dokumentu, na katerega se lahko sklicuje, in ki služi za opozarjanje, ko pride do ponovnih anomalij.
Vsi prej našteti mehanizmi izhajajo iz trenutnega in realnega stanja stvari v določeni institucionalni shemi in realnosti naše družbe, zato menim, da je ob viziji preseganja vseh možnih kategorizacij kljub temu potrebno delovati na in v tistih strukturah, ki so trenutno vzpostavljene.
Močno neenakopravno razmerje pri nagradah v umetnosti je verjetno odraz stanja na sceni. Kakšni so pogoji delovanja za ženske ustvarjalke na neodvisni sceni?
Za odraz stanja bi bilo potrebno zbrati in sintetizirati različne že obstoječe analize. Kar lahko zagotovo rečemo je, da bolj, ko se področje prekarizira, bolj ko se sredstva znižujejo, bolj raste število samozaposlenih žensk. No, nenazadnje to lahko opazimo tudi, ko pogledamo vodstva gledališč. Nekateri napačno menijo, da je to dokaz o enakih možnostih. Mislim, da to odseva predvsem finančno stanje na področju kulture.
Feminizacija poklicev je povezana z ekonomsko in simbolno degradacijo, kultura ni izjema.
Problem zaznavamo tudi na področju šolstva, pedagoškega kadra. Absurdno majhno število je tudi obravnavanih avtoric pri pouku slovenščine, na maturi, itn. Mira – Ženski odbor Slovenskega centra PEN in druge posameznice so se v preteklih letih intenzivno ukvarjale s tem.
Samozaposlene in ženske v NVO sektorju so dvojno diskriminirane tudi zaradi pomanjkanja sistemskega financiranja in oteženih pogojev delovanja znotraj NVO sektorja. Mesto žensk je festival z dolgoletno tradicijo. S kakšnimi izzivi in težavami se soočate kot NVO in specifično znotraj tega kot festival?
Prvi festival je nastal v okviru Urada za žensko politiko leta 1995. Naslednje leto se je ustanovilo društvo, ki poleg prirejanja mednarodnega festivala deluje kot društvo v javnem interesu in sicer z vrsto dogodkov, ki na različne načine spodbujajo družbeno kritičnost in analizo, opozarjajo na diskriminacije ter predlagajo vsebine, ki se spopadajo s tovrstnimi izkrivljenostmi in poskušajo ustvariti drugačen zemljevid kulturnega znanja.
Prepoznavnost delovanja Mesta žensk v tujini je zelo visoka. Skoraj se ne zgodi, da bi se na obisku na tujih festivalih sodobne umetnosti zgodilo, da profesionalni kader ne bi poznal Mesta žensk. Nemalo kdo izjavi, da je festival odigral pomembno vlogo pri njenem_njegovem razvoju. Zaradi svoje specifičnosti- meddisciplinarnosti in programacije ženskih ustvarjalk in intelektualk- je bil dolgo časa unikat v evropskem prostoru. Lahko trdim celo, da je vplival na vrsto tujih platform, ki so sedaj izjemno pozorne tudi na vprašanje spola, med njimi je vedno več moških, ki se predstavijo kot feministi.
Poleg dolgoletne kontinuitete in kvalitete, smo žal postali tudi prepoznavni zaradi svojega finančnega stanja.
Slovenija postaja evropska periferija in marginalni akter, s sredstvi, s katerimi razpolagamo je namreč z vsakim letom bolj oteženo mednarodno programiranje.
Sredstva, ki si jih priborimo na naših razpisih za celoten festival bi dejansko lahko pokrili eno večje mednarodno gostovanje.
S tem problemom se srečujejo vse nevladne organizacije, ki so organizirale prve odmevne neodvisne mednarodne festivale pri nas. Mlajši festivali pa se v trenutnem stanju sploh težko razvijejo ali vzpostavijo kontinuiteto. Umetnice_ki, ki delujejo v negotovih in prekarnih razmerah so pod stalnim pritiskom, tako eksistencialnim kot produkcijskim; ljudje zbolevajo. Zakaj vztrajajo? Zato ker jim je umetnost nuja. Zato, ker je umetnost nujna.
Kako poskušate kot NVO diverzificirati svoj proračun (evropski-nacionalni-lokalni nivo)? Kako gledate na (ne)urejenost spodbujanja zasebnega vlaganja v kulturo s strani države?
Smo na mednarodnem, evropskem, nacionalnem in lokalnem trgu subvencij. Razvijamo mednarodne partnerske projekte in programe, ki jih prijavljamo na mednarodne razpise namenjene kulturi, sociali, izobraževanju. Težava, s katero se srečujemo, je premalo lokalnih in nacionalnih sredstev za konkurenčnost in uspešnost pri prijavah. V zadnjih letih na teh razpisih konkuriramo namreč tudi z vse več javnimi zavodi, ki zaradi fleksibilizacije in nižanja državne podpore prav tako poskušajo diverzificirati svoje proračune.
Uspešnost diverzifikacije je možno doseči samo z razumevanjem, da mora država vlagati, “riskirati” v nove investicije, saj hiranje in zniževanje državnih podpor lahko prinese samo manjše možnosti za pridobivanje močnejših partnerstev in drugih (mednarodnih) sredstev.
Vrtimo se v kolesju postopnega hiranja na obroke. Če je to vizija razvoja, potem si lahko predstavljamo, kakšna prihodnost čaka Slovenijo.
Glede zasebnega vlaganja v kulturo pa je potrebna vzpostavitev ustreznih modelov, ki jih v tem trenutku ni, kljub temu, da poznamo vrsto različnih shem. V nobenem primeru ne sme zasebno vlaganje nadomestiti državno, oziroma ga zaradi potencialnih vlaganj nižati, kot se to dogaja v ZDA. Nasprotno, potrebna je obojestranska odgovornost in vlaganje v vzajemna partnerstva z namenom kolektivnega napredka družbe.
Ste ena najbolj prepoznavnih ustvarjalk na neodvisnem uprizoritvenem področju. Kakšne so ključne težave tega področja? Kaj menite o posebnem zakonu o uprizoritvenih umetnostih?
Področje ni neodvisno, ne more biti neodvisno v ekonomskem smislu. Nosi pa v sebi neodvisnega duha. Ponuja prostor za neodvisno razmišljanje, svobodno misel.
Vsebine, ki jih področje ponuja so napredne, kritične, avantgardne, ker na njem ustvarjajo umetnice_ki, ki preverjajo estetske meje, ki ne želijo biti v institucionalnih okvirjih, ki riskirajo, ki so brezkompromisne_i.
Vedno več je tudi takšnih, ki bi morda raje delovale_i v institucionalnih okvirjih, vendar so vrata zaprta, saj se institucionalni programi krčijo, ne zaposlujejo ipd. Področje je torej postalo zelo heterogeno. Na njem delujejo zavodi, ki se lahko po vsebinah in aktivnostih primerjajo z javnimi zavodi, vendar z desetinskim budgetom le-teh. Na njem delujejo samozaposlene_i, ki prijavljajo svoja dela na enoletne projektne razpise že dvajset let in komaj preživijo.
Večina ljudi, ki jih poznam, so zelo dobre_i umetnice_ki. Nesmiselno je govoriti o vrhunskosti, kot se to zapoveduje za dostop do statusa. Ne more biti 2000 umetnic_kov na “svobodi” vrhunskih v 2 milijonski državi. Status naj bo pravica do osnovne varnosti, zato ker delaš! Sedanjemu ministru, ki predlaga samozaposlenim v kulturi, da morajo na trg, verjetno ni jasno, da je specifika področja ravno ta, da smo na trgu že ves čas: na trgu subvencij. In to zelo omejenih subvencij, tako da je trg vedno bolj neizprosen. Ključni aspekt razvoja je prepoznanje nevladnih organizacij (t.j. samozaposlenih v kulturi) kot enakovrednih akterjev v kulturi. Če razumemo to enakovrednost med vladnimi in nevladnimi organizacijami, saj oboji tvorijo primerljivo kulturno krajino, produkcijo, ponudbo in diverziteto, je logična posledica zagotavljanje primernega in primerljivega strukturnega financiranja za delovanje in razvoj (poleg programskih so nujna tudi neprogramska sredstva, infrastruskturna podpora…).
Specifika nevladnih organizacij je tudi ta, da veliko njih deluje med in večdisciplinarno; zakon, ki bi urejal samo uprizoritveno področje je s tega vidika problematičen in ga je potrebno natančneje analizirati s perspektive, kaj to pomeni za nevladni sektor, ne pa izključno skozi prizmo disiplinarno usmerjenih javnih zavodov. Problem nerazumevanja interdisciplinarnosti je prisoten tudi pri samih razpisih, kljub temu, da že leta opozarjamo na nujnost opustitve takšnih ločevanj.
Nedavno spremenjena uredba o samozaposlenih je dvignila veliko prahu. Kako bi moralo biti po vašem mnenju urejeno področje samozaposlenih, še posebej na uprizoritvenem področju, da bi bil status razvojno naravnan?
Minister, ki ne razume, da mora svoje samozaposlene spodbujati, podpirati, zagovarjati, ne razume, da so samozaposleni jutrišnja večinska delovna sila. Če se ob tem ministrstvo obnaša kot nekakšen finančni sklad, ki deregulira, fleksibilizira, povzroča deflacijo, nastopi temeljni problem.
Nekdo, ki ne razmišlja o uvedbi davkov na najpremožnejše in na korporacijske dobičke, ne uredi zasebnega vlaganja v kulturo, se ideološko ne zavzema za izbris oz. neplačilo javnega dolga, ki ne terja uvida v finančne transakcije in ne zagotavlja transparentnosti pri razdeljevanju denarja, ki ne podpira ideje horizontalne demokracije pri vertikalnem odločanju, ki ne verjame v umetnost, v njenem temeljnem konceptu ideje javnega dobrega, ne more razvojno voditi resorja za kulturo.
Vrednote kulturnega ministrstva ne morejo biti drugo kot antipod neoliberalizma, sicer ni kulturno.
Predlagam, da smo samozaposleni v kulturi poskusni zajčki, v laboratoriju za drugačen model koncepta družbe in skupnega. Vendar ne takšne, kot jo predstavlja ministrstvo za kulturo, po navodilih nekih višjih instanc. Status bi lahko mislili kot eksperiment uvedbe minimalnega univerzalnega dohodka (minimalna plača in plačilo prispevkov s strani MK, vključujoč bolniško). Tako bi preprečili vse večjo ogroženost samozaposlenih v kulturi, da živijo pod pragom revščine. To so dodatna sredstva, ki si jih mora MK izboriti in vložiti v razvojne ukrepe na področju. Ni se bati, da zaradi tega ukrepa samozaposleni ne bi delali/producirali; kdor pozna sektor, ve, da ti ljudje ne delajo zaradi dobička, temveč zato, ker v svoje delo močno verjamejo.
Takšna rešitev bi ponudila dvoje: vztrajanje pri enem delu in ne množenje dela do izčrpanosti; temeljitejše delo na produkcijah, koprodukcijah in postprodukcijah, doseganje še boljših rezultatov, inovativnejših, trajnejših in dolgoročnejših programov, ki jih je potrebno razumeti kot vlaganje v napredek družbe.
Glede na dodatne prihodke, ki bi jih posameznica_k s svojim delom zaslužil_a, bi uvedli razvojno naravnan in drsni status, ki bi postopoma zviševal participacijo v skupno državno blagajno.
Letos bo minil drugi festival, odkar ste prevzeli vodenje Mesta žensk. Kakšni so vaši izzivi in načrti v tem letu?
Mesto žensk je društvo, ki deluje celo leto, ne samo za čas festivala.
Lani smo poleg Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti-Mesto žensk, čigar namen je predstaviti dela in ideje prodornih, drznih, zanimivih, znanih in neznanih umetnic različnih (ne)disciplin, zagnale nekaj večletnih kontinuiranih programov, pri katerih želimo dolgoročno sodelovati z rednimi zunanjimi sodelavkami_ci, s ciljem razširiti našo izredno malo stalno ekipo.
Delamo na vzpostavitvi študijsko/raziskovalne sobe, kjer bo za namen raziskovalnih, študijskih, umetniških in kuratorskih rezidenc dostopen digitaliziran arhiv, knjižnica, zbirke gradiv in drugih materialov, ki so se zbirali več kot dvajset let. Ta proces urejanja spremlja tudi teoretična analiza s ciljem novih publikacij in povezovanja z drugimi podobnimi instituti/iniciativami v svetu.
Oblikujemo teren za nedisciplinarno povezovanje umetnosti in znanosti, kjer nas zanimajo prenosi in trenja znanj, inovativna sodelovanja in nova zaposlovanja za oba sektorja.
Vzpostavljamo program feministične pedagogike, to so različne učne ure, delavnice, mednarodni razstavni projekti, ki so tematsko zasnovani, primarno namenjeni mlajšim in pedagoškemu sektorju. Ponujamo mentorstvo in podporo mladim umetnicam, producentkam, kuratoricam in razvijamo (ko)produkcijo z mednarodnimi in domačimi ustvarjalkami. Sodelujemo z regionalno mrežo festivalov, ki izhajajo iz podobnih vrednot in jo nameravamo razširiti na širše območje. Tovrstno povezovanje/solidarnost si prizadevamo krepiti tudi v lokalnem kontekstu, predvsem s skupinami, iniciativami in posameznicami_ki, ki delujejo na področju feminizmov, aktivizmov in družbene kritike.