Fw: Kakšnega ministra za kulturo potrebujemo?

V društvu Asociacija smo septembra 2014 politično in splošno javnost seznanili z našim stališčem, kakšnega ministra oz. ministrico za kulturo potrebuje Slovenija, da bo vlada dr. Mira Cerarja lahko zasledovala politični okvir, ki ga je v svoji koalicijski pogodbi opredelila na področju kulture, t.j. uresničevanje Nacionalnega programa za kulturo 2014-2017, prenova kulturno političnega modela.

Naša pozicija in stališče glede političnega kadrovanja na kulturni resor ostaja nespremenjeno.

V Asociaciji smo takrat opredelili, da so dobro poznavanje in vedenje o kompleksnem in heterogenem polju kulture po eni strani in opremljenost s politično močnim zaledjem, z visokim moralnim imperativom delati v skupno dobro ter z močno naklonjenostjo kulturi in umetnosti, ki bo nalezljiva za vse ostale člane vlade (dodajamo zdaj) po drugi strani ključne karakteristike ministra za kulturo, da bo znal in uspel različnim akterjem v kulturi omogočiti razvoj potencialov, ki jih nosijo, da bodo lahko odigrali vlogo katalizatorja družbenih sprememb v smeri razvoja sodobne, demokratične in trajnostno naravnane družbe. Od ministra za kulturo smo pričakovali in še vedno pričakujemo, da bo ukrepe na področju kulture, glede na težo problemov, ki jih naslavljajo, ne jemal tako lahkotno, ampak da jih bo otežil in tako vlili zaupanje, da tokratna vlada in minister za kulturo s kulturo in umetnostjo misli resno.

Ocenjujemo, da dosedanji rezultati kulturnega resorja ne kažejo potrebnih rezultatov. V društvu Asociacija zato dr. Cerarja pozivamo, da se izbire in potrditve potencialnega novega kandidata oz. kandidatke za ministra za kulturo tokrat loti z vso odgovornostjo. Pričakujemo, da se bo tokratni proces iskanja primernega kandidata sukal predvsem okrog opredeljevanja do sledečih vsebinskih usmeritev, kar se pri imenovanju še aktualne ministrice ni zgodilo:

uveljavitev novega modela kulturne politike s ciljem udejanjanja potenciala različnih akterjev v kulturi in ne krčenja ustvarjalnega prostora zaradi krize z/s:

– spodbujanjem razvoja nevladnih organizacij v kulturi s sistemsko ureditvijo njihovega financiranja: 1) javnega financiranja, ki (neodvisni) kulturni produkciji ne sme zmanjševati sredstev, temveč mora omogočati profesionalne pogoje za delo in kakovostno izvajanje umetniških programov in projektov, in 2) zasebnega financiranja, ki mora biti spodbujeno npr. z večjimi davčnimi olajšavami, kot je dosedanja praksa; in s spodbujanjem zaposlovanja v tem sektorju. Pričakujemo smiselno vključitev nevladnih organizacij v zakonodajne dokumente na področju kulture na podlagi sklepov strukturiranega dialoga med predstavniki NVO v kulturi in političnimi odločevalci;

– celovitimi medresorskimi ukrepi za izboljšanje socialnega, pravnega in ekonomskega položaja samozaposlenih v kulturi na način, da se izenačijo delovni pogoji kulturnih delavcev v javnem sektorju s tistimi na svobodi na podlagi sklepov in predlogov strukturiranega dialoga med predstavniki samozaposlenih v kulturi in političnimi odločevalci;

– trajnostno operacionalizacijo evropskih sredstev nove finančne perspektive za polje kulture, doslednim sledenjem začrtanim projektom Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 (ki je minimalna meja sprejemljivih smernic na področju kulture).