Prevečkrat zanemarjena nevarnost za zdravje v sodobnem načinu življenja je gotovo zdravje sluha. Promet, gradbeni projekti, delo v tovarnah in tako dalje močno vplivajo na slabšanje sluha, zvočna jakost na številnih prireditvah od veselic do športnih dogodkov pa stanje še slabša. Poleg gradbenih in industrijskih delavcev so pod posebnim pritiskom tudi kulturni delavci, tonski tehniki, glasbeniki in organizatorji dogodkov, nenazadnje tudi obiskovalci koncertov in prireditev.
Med najpogostejšimi boleznimi zaradi zvočne obremenitve sluha je tinitus, ki ponavadi prizadene najaktivnejši del populacije med 30. in 45. letom starosti. O stanju slušnega zdravja, regulacijah zvočne jakosti in možnih ukrepih na prireditvah in koncertih, ki bi ga lahko izboljšali, smo govorili z Boštjanom Simonom, glasbenikom in direktorjem Zavoda Tinitus.
Kakšno je splošno zdravje sluha pri nas; obstajajo raziskave, statistika, evidence? Kako na sluh vplivajo sodobne prireditve/koncerti? Kaj poleg njih v vsakdanjem življenju najbolj vpliva na zdravje sluha?
Statistike o zdravju sluha pri nas ni, oziroma obstajajo zelo omejene študije vpliva uporabe slušalk na najstniško populacijo izpred okrog dvajsetih let, ki pa ne kažejo slike stanja v celotni populaciji. Vsekakor bi bila potrebna širša raziskava o stanju sluha pri nas, ampak za to pri NIJZ bojda nimajo sredstev. Koncerti in prireditve so pri nas v razmerju do obiskovalcev neregulirane, se pravi lahko zelo drastično in slabo vplivajo na naš sluh, če se ne ustrezno zaščitimo. Poleg glasnih prireditev na zdravje sluha najbolj vpliva izpostavljenost glasnim zvokom na delovnem mestu, izpostavljenost pirotehničnim sredstvom, različna zdravstvena stanja in bolezni ter splošno hrupno okolje.
Kakšne so sicer delovne okoliščine, ki vodijo do tveganja za slabšanje sluha? Katere poklice poleg koncertnih in prireditvenih delavcev bi izpostavili? Kako škodljivo je delo specifično izvajalcev kulturnih/koncertnih dogodkov (tonski mojstri, glasbeniki, nastopajoči itn.)?
Poleg glasbenikov in podpornih poklicev v koncertni dejavnosti so tu tudi učitelji glasnejših inštrumentov v glasbenih šolah, delavci za tekočim trakom in vsi delavci, ki rokujejo s stroji, katerih hrup presega 80 dB. Dovzetnost za poškodbe sluha se razlikuje od posameznika do posameznika, vseeno pa se kulturni delavci redno soočajo z jakostjo glasbe, ki močno presega varne ravni. Svetovna zdravstvena organizacija je sprejela smernice za varno poslušalsko izkušnjo, med katerimi je določila mejno vrednost jakosti zvoka, ki je odvisna tudi od časa izpostavljenosti zvoku. Za primer, vsakršna izpostavljenost zvoku, glasnejšemu od 100 dB, v časovnem oknu več od 5 minut lahko trajno poškoduje sluh, vemo pa, da glasnost v vadnicah in koncertnih dvoranah večkrat seže čez to jakostno in časovno mejo. Posledično je glasbenikov s tinitusom proporcionalno več kot v splošni populaciji. Na žalost je tinitus za nekatere tudi tabu in neke vrste stigma.
Med najpogostejšimi okvarami sluha je tinitus; lahko na kratko opišete bolezen ter navedete, kako pogosta je, katere družbene skupine so najbolj izpostavljene in kako specifično se z njo spopada zdravstvo?
Tinitus ni bolezensko stanje, ampak simptom različnih dejavnikov. Pogosto se ga opisuje kot piskanje, brenčanje, šumenje ali žvižganje v ušesih, brez prisotnosti zunanjega vira zvoka. Lahko se razlikuje po jakosti in frekvenci, zvoki so lahko občasni ali stalni. V splošni populaciji je ljudi s tinituson okoli 10 % po navedbah SZO. Zdravila za tinitus ni, zato se zdravstvo osredotoča na lajšanje simptomov. En način lajšanja simptomov je kognitivno-vedenjska terapija, drugi so t.i. akustični maskerji. Ne obstaja terapija, ki bi pozdravila tinitus, obstajajo samo načini, kako se naučimo z njim živeti v sožitju. Včasih ljudem v veliki stiski zaradi močnega tinitusa pomagajo celo z antidepresivi.
Kakšna je ureditev glede varovanja sluha pri nas, katere zakonske regulacije; katere so splošne regulacije ter katere posebne za področje javnih prireditev/koncertov?
V Sloveniji je varstvo pred poškodbami zaradi prekomernega hrupa urejeno predvsem v okviru varnosti in zdravja pri delu. Sprejet je bil Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu, ki določa mejne vrednosti izpostavljenosti, ukrepe in uporabo zaščitne opreme. Za glasbeni sektor so bile na tej podlagi sprejete tudi Praktične smernice za varovanje delavcev pred hrupom, ki upoštevajo posebnosti dejavnosti. Problem pa je, da obstoječa ureditev varuje le delavce, ne pa tudi obiskovalcev prireditev, ki so pogosto prav tako izpostavljeni preglasni glasbi. Zelo je vprašljiva tudi implementacija vseh teh ukrepov v praksi. Področje hrupa delno urejajo tudi okoljski predpisi, denimo Uredba o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup, vendar se tudi ti predpisi ne ukvarjajo z varstvom posameznika (obiskovalca prireditve), temveč stremijo k zagotovitvi čim manj hrupnega okolja na splošno in torej omejujejo zvočne imisije, ki motijo okolico vira hrupa.
Ali so praktične smernice za varovanje delavcev na glasbenem in razvedrilnem področju relevantne? Se jih upošteva/nadzira? Kako jih je treba dopolniti? Kako sploh danes funkcionira regulacija in kaj bi bilo treba spremeniti?
Praktične smernice vsekakor predstavljajo dobro izhodišče za izvajanje konkretnih ukrepov preprečevanja škodljivih učinkov hrupa in glasne glasbe, vendar pa je njihova šibka točka ta, da niso pravno zavezujoče. Posledično se predlagani ukrepi v praksi ne izvajajo, prav tako se ne izvaja inšpekcijski nadzor in marsikateri glasbeni delavec ali organizator dogodkov zanje najbrž niti ne ve. Ker so bile pripravljene že leta 2007, bi jih bilo treba tudi strokovno pregledati in po potrebi posodobiti skladno z razvojem tehnologije ter sodobnimi praksami na področju varstva sluha. Predvsem pa bi bilo treba določene ključne ukrepe, kot sta določitev maksimalne jakosti na prireditvah ter monitoring jakosti med prireditvijo, sprejeti v pravno zavezujoči obliki in njihovo implementacijo tudi dosledno preverjati na terenu.
Kako pogoste so kršitve regulacij in kako pogosto se jih prijavlja; kdo jih nadzoruje, kako se jih odpravlja? Kaj manjka pri urejanju tega področja, obstajajo pozitivni zgledi?
Spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu nadzoruje Inšpektorat RS za delo. Po besedah enega od njegovih uslužbencev, ki je sodeloval na okrogli mizi o varstvu sluha, je inšpektorjev izrazito premalo, večina pa jih nadzor opravlja predvsem v industriji. Zato je mogoče sklepati, da je varstvo sluha na prireditvah večinoma prepuščeno organizatorjem in da na tem področju vlada nekakšen divji zahod, kar potrdi tudi obisk marsikatere prireditve.
Ključ do izboljšav je, kot zgoraj omenjeno, v uvedbi nekaterih obvezujočih ključnih ukrepov za varstvo sluha in učinkovitem nadzoru njihovega izvajanja. Pomemben korak naprej bi bilo tudi sistematično ozaveščanje organizatorjev, glasbenikov in obiskovalcev o tveganjih, povezanih z izpostavljenostjo glasni glasbi, ter o nujnosti zaščite sluha. Večje zavedanje bi lahko že samo po sebi bistveno izboljšalo razmere, tudi ob trenutnem pomanjkanju inšpektorjev. Zgled iz držav, kot so Francija, Nemčija in Nizozemska, kaže, da večja regulacija ne pokvari, temveč izboljša poslušalsko izkušnjo.