V Asociaciji smo v času sprejemanja pod drobnogled vzeli predloga državnih proračunov za kulturo za leti 2026 in 2027 ter odločevalcem posredovali komentar, v katerem smo izpostavili, kako bi se po našem mnenju morale uveljaviti spremembe, da bi proračun ustrezno naslovil razvojne potrebe (neodvisne) kulture. Nominalno višino sredstev, ki jih bo proračunu Ministrstva za kulturo namenila država, pozdravljamo, saj gre za dvig. V letu 2026 naj bi tako znašal 282,2 milijona evrov, v letu 2027 pa skoraj 300 milijonov evrov. Pri tem ocenjujemo, da je bila v mandatu te vlade navkljub nekaterim pozitivnim premikom do določene mere zamujena priložnost za še odločnejše strateško reorientiranje politik na področju umetnosti, kulture in medijev.
Sama višina sredstev pri tem ni edini kriterij vrednotenja proračuna za kulturo. Ključen je namreč tudi delež kulture znotraj celotnih izdatkov države, saj prav ta omogoča objektivnejši vpogled v dejanske državne prioritete. Ta delež po skoraj desetletju upadanja še vedno stagnira, kar poraja vprašanje, ali lahko predvidena sredstva sploh zadostijo potrebam sektorja, sploh v luči številnih zakonodajnih sprememb, kot so plačna reforma, prenova ZUJIK in prenova ureditve samostojnih delavcev v kulturi, ki uvajajo nujne dodatne sistemske obveznosti.
Kulturno-umetniški sektor: med ambicijami in zaostanki
Pregled proračunov ministrstva za kulturo ter državnih proračunov od leta 2014 pa do danes kaže, da delež državnega proračuna, ki ga namenjamo za kulturo, ostaja relativno enak, in sicer okoli 1,6% državnega proračuna. Samo na sebi nas to uvršča nad evropsko povprečje, ki znaša okoli 1%, hkrati pa priča o relativni stagnaciji področja, kjer se preprosto krije obstoječe potrebe. Gledano v odstotku celotnega proračuna za kulturo v EU več namenjajo Malta, Islandija, Estonija, Madžarska in Litva. Organizacija Culture Action Europe je v okviru priprave večletnega finančenga načrta EU MMF (evropski proračun) pozvala, da se financiranje kulture poveča na vsaj 2% celotnega proračuna EU.
Ocenjujemo, da bi bil takšen odstotek smiselno zastaviti tudi kot nacionalni cilj v strateških dokumentih države na tem področju, npr. Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo. Stagnacija deleža, ki se namenja za kulturo, je vprašljiva tudi z vidika primerjave z drugimi resorji. V spodnjem grafu predstavljamo primerjavo deleža proračuna RS, ki ga namenjamo za Ministrstvo za obrambo, in delež, ki se namenja Ministrstvu za kulturo.
Razlika je očitna, medtem ko se delež obrambnega proračuna vztrajno dviguje že od leta 2020 naprej pa delež za kulturo stagnira. Če se dvig izdatkov za obrambo, vsaj od sprejetja Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, junija 2025, opravičuje s spreminjujočo se geopolitično situacijo in zaostrenimi varnostnimi razmerami, pa moramo ugotoviti, da se na podlagi številnih sprememb v kulturno-umetniškem sektorju financiranje slednjega ne povečuje. Med spremembami, ki bi terjale prilagoditev, moramo najprej omeniti vsaj Zakon o dopolnitvi Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK-H), ki se uporablja od 26. 2. 2025 in je uvedel minimalno plačilo za samozaposlene v kulturi in druge izvajalce storitev, ki opravljajo delo s področja kulture za javne zavode ali javne agencije s področja kulture.
Kot smo v društvu že izpostavili, uvedbo minimalnih postavk močno podpiramo, hkrati pa smatramo, da je treba nasloviti bojazen, da bodo zaradi uvedbe javni zavodi prisiljeni v varčevanje in da se bo obenem zaradi boljšega plačila siromašilo nevladni sektor. Ministrstvo za kulturo bi moralo oceniti dodatne stroške javnih zavodov in poskrbeti, da iz tega naslova ne bodo prisiljeni v krčenje programov ali druge varčevalne ukrepe. V tem kontekstu je zanimivo, da delež proračuna Ministrstva za kulturo, ki se namenja izvajanju javne službe na področju umetnosti, kot prikazuje spodnji graf, v resnici upada.
Podobno lahko ugotovimo, da je med leti 2018 in 2024 upadal delež proračuna MK, ki je namenjen transferjem javnim zavodom, in sicer iz 48,88% v letu 2018 na 46,86% v letu 2024. Realno oceno za proračuna 2026 in 2027 sicer težko podamo zaradi raztresenosti proračunskih postavk, iz katerih se financirajo javni zavodi in agencije s področja kulture. Verjamemo pa, da prav rebalans za leto 2026 zagotavlja potrebna dodatna sredstva.
Poleg ZUJIK-H, ki nalaga nove finančne obveznosti, je treba omeniti vsaj še obširno novelo ZUJIK-I, ki se uporablja od 22. 10. 2025. Novela je plod dolgoletnih zagovorniških prizadevanj in med drugim uvaja tako imenovano karierno dinamiko, na podlagi katere bodo samostojni delavci v kulturi upravičeni do plačila prispevkov od višje osnove, v kolikor bodo dokazali, da v sektorju delujejo daljše obdobje. V društvu pogrešamo oceno dodatnih stroškov, ki jih bo ukrep prinesel, in smatramo, da bi bila ta koristna z vidika proračunskega načrtovanja. Trend zviševanja postavk za samostojne delavke in delavce v kulturi se sicer nadaljuje, a je zaradi pomankljivih podatkov težko oceniti, v kakšni meri je povečanje posledica samega povečanja števila samostojnih delavcev v kulturi, v kakšni pa posledica zakonodajnih sprememb na področju.
Proračun, ki sledi razvojnim potrebam sektorja?
Pregled postavke (3340) 3340-24-0031 – Spodbujanje kulturne ustvarjalnosti, iz katere se večinoma financirajo nevladne organizacije s področja kulture, razkriva spodbudno rast deleža znotraj celotnega proračuna ministrstva. Če je delež celotnega proračuna na postavki še leta 2018 znašal 2,53% pa bo v letu 2027 znašal 3,29%. Podobno razkriva pregled postavke 180308 – Umetnostni programi, znotraj katere se nahaja postavka za spodujanje kulturne ustvarjalnosti. Če je leta 2018 delež na tej postavki kot delež celotnega proračuna MK znašal 5,58% pa bo leta 2027 znašal 7,81%. To je z vidika sektorja neodvisne kulture nedvomno spodbudno. Prav tako je spodbudno, da se z rebalansom proračuna za leto 2026 Ministrstvu za kulturo zagotavlja dodatnih dobrih 11 milijonov evrov, kar priča o pozitivnem odnosu do kulture znotraj trenutne vlade.
Ob tem smo v društvu zadržani ob sočasnem znižanju nekaterih postavk za leto 2026, in sicer 3,5 milijonsko znižanje na področju nagrad in socialnih pravic na področju kulture, pa 150.000 evrsko znižanje na umetnostnih programih, 1,7 milijonsko znižanje na postavki za podporo nevladnim organizacijam in civilni družbi in znižanje za 257.000 evrov na postavki podpornih dejavnosti na področju kulture. Kljub temu verjamemo, da bo ministrstvo s prerazporeditvami zagotovilo, da bodo zakonske obveznosti izpolnjene.
Za razvoj sektorja neodvisne kulture žal ne bo dovolj zgolj povečevanje proračuna v nominalnem znesku, temveč bo treba postaviti nacionalne prioritete v dolgoročnih strateškkih dokumentih, v drugi fazi pa definirati in ciljno usmerjati sredstva. V proračunih lahko tako vsakokrat beremo o krepitvi statusa samostojnega novinarja, a žal tudi po spremembi Zakona o medijih institut samostojnega novinarja ostaja vsebinsko prazen, saj ne prinaša pravic, ki bi tem novinarjem dejansko omogočalo samostojno in neodvisno opravljanje dela. Podobno je z razpisi za nevladni sektor, ki žal še vedno niso premišljeni ali bolj ciljno usmerjeni in pogosto, kot smo že opozarjali, uveljavljajo kontradiktorne in nesmiselne kriterije financiranja. Naj spomnimo na naša opozorila glede razvojne naravnanosti odločevalcev pri razpisu3 za izbor javnih kulturnih programov 2026–2029 in pa na aktualni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2026, kjer bi razpisna merila lahko prednostno podprla nevladne in neprofitne izdajatelje in kjer bi vlada lahko spremenila uredbo in za neprofitne medije opredelila višjo intenzivnost sofinanciranja.
Pod črto predloga proračunov za leti 2026 in 2027 v društvu pozdravljamo, žal pa ugotavljamo, da je bila v mandatu te vlade navkljub nekaterim pozitivnim premikom do do določene mere zamujena priložnost za še odločnejše strateško reorientiranje politik na področju umetnosti, kulture in medijev.