V društvu smo se 10.9.2025 udeležili seje odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide Državnega zbora, ki je obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2O) oziroma tako imenovano pokojninsko reformo. V društvu smo tekom javne razprave podali številne komentarje na vladni zakon, predvsem z vidika učinka, ki ga bo imel na sedanje in bodoče upokojence, ter na prekarne delavce, ki v kulturno- umetniškem sektorju prevladujejo.
Vodja strokovne pisarne Polona Torkar je v nagovoru opozorila na dejstvo, da bo reforma poslabšala položaj prekarnih delavk in delavcev in naslovila tri ključne varčevalne ukrepe, ki jih predlog reforme vsebuje – gre za podaljševanjem upokojitvene starosti na 62 oziroma 67 let, podaljšanje referenčnega obdobja za izračun pokojninske osnove na najboljših 35 let in novo formulo za usklajevanje pokojnin po kateri se bo v večji meri upoštevala rast cen življenjskih potrebščin, manj pa rast plač.
Ukrepi so namenjeni zmanjšanju stroškov pokojninske blagajne in proračuna, posledično pa bodo zmanjšali standard materialne in socialne varnosti delavcev in upokojencev. V društvu smo odboru za delo predlagali tudi dva amandmaja, ki bi po našem mnenju pripomogla k zmanjšanju škodljivosti reforme. S prvim smo predlagali črtanje novih določb o usklajevanju pokojnin, kar bi pomenilo, da bi se pokojnine še naprej usklajevale po stari formuli v kateri se upošteva 60 odstotkov rasti plač in 40 odstotkov rasti cen življenjskih potrebščin. To je pomembno, ker plače praviloma rastejo hitreje od inflacije, kar pomeni, da se pokojnine po stari formuli usklajujejo v višjem odstotku kot se bodo po novi. Z drugim amandmajem pa smo predlagali razširitev instituta zagotovljene pokojnine in s tem rešitev za prekarne delavke in delavce, ki jim vsega opravljenega dela pokojninski sistem ne bo priznal. To pomeni, da bodo težko zbrali 40 let pokojninske dobe, posledično pa lahko zato pričakujejo nizke pokojnine. Amandmajev poslanke in poslanci niso potrdili.
S prvim amandmajem smo predlagali , da se institut zagotovljene pokojnine razširi in bi veljal tudi za upokojenke in upokojence, ki so se upokojili s 35 leti pokojninske dobe brez dokupa ali več. To pomeni, da bi bila pokojnina teh ljudi, večinoma prekarcev, v zakonu določena v fiksnem znesku, ki bi zagotavljal primeren nivo socialne in materialne varnosti. Podobno rešitev je predlagala že vlada Mira Cerarja leta 2017, a je bila v zakonodajnem postopku iz zakona izločena. Polona Torkar je poudarila, da se reforma v nobenem delu ne dotika problematike prekarnih delavk in delavcev in da se bodo mnogi med njimi, tudi delavke in delavci s področja kulture, upokojevali po starostnem pogoju (po novem 67 let), a brez 40 let pokojninske dobe. To pomeni, da bodo za te delavce odstotki odmere pokojnine nižji, s tem pa bodo nižje tudi njihove pokojnine. S predlogom spremembe 26. člena, bi vsaj približno poskrbeli za njihovo materialno varnost v starosti. Na podlagi ankete o pokojninski dobi delavk in delavcev v kulturi, ki smo jo izvedli v društvu, smo namreč ugotovili, da zaradi izrazito prekarne narave dela mnogi niti v pozni starosti ne bodo dosegli polne pokojninske dobe. Z našim predlogom bi institut zagotovljene pokojnine tudi ponovno osmislili, saj je v zadnjem času pokojnina za 40 let pokojninske dobe brez dokupa, odmerjena od najnižje pokojninske osnove, presegla višino zagotovljene pokojnine, s čimer je slednja postala odvečna.
Z drugim amandmajem smo predlagali črtanje 67. člena predloga zakona, ki spreminja formulo za usklajevanje pokojnin. Vse projekcije in analize kažejo, da bo prav ta ukrep realne pokojnine najbolj znižal, s čimer se bo neposredno poslabšal materialni in socialni položaj upokojencev. Zgolj s tem ukrepom bo vlada izdatke za pokojnine do leta 2070 zmanjšala za skoraj 2 odstotni točki BDP.
Tekom nedavne referendumske kampanje o Zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti so se praktično vsi deležniki in akterji strinjali, da je materialni in socialni položaj delavk in delavcev v kulturi in umetnosti slab. Široko strinjanje je bilo tudi, da je v zvezi s tem treba ukrepati in sprejeti ukrepe, ki bodo slab položaj odpravili. To je bil tudi namen predlaganih amandmajev.