V Društvu Asociacija smo v Državni zbor poslali predloga dveh amandmajev k Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2O). Prvi amandma predlaga razširitev instituta zagotovljene pokojnine na način, da bi veljal tudi za upokojenke in upokojence, ki so se upokojili s 35 leti pokojninske dobe brez dokupa ali več. To pomeni, da bi bili do najnižje zagotovljene pokojnine upravičeni tudi tisti, ki niso zbrali vseh 40 let pokojninske dobe brez dokupa, ampak do pet let manj. To je pomembno predvsem za prekarne delavke in delavce, številne iz področja kulture, ki se jim kljub opravljenemu delu pokojninska doba ni priznavala.
Z drugim amandmajem predlagamo črtanje spremenjene formule za usklajevanje pokojnin. Vse projekcije in analize kažejo, da bo prav ta ukrep, ki ga predlaga vlada, realne pokojnine najbolj znižal, s čimer se bo neposredno poslabšalo materialni in socialni položaj upokojencev. Zgolj s tem ukrepom bo vlada izdatke za pokojnine do leta 2070 zmanjšala za skoraj 2 odstotni točki BDP.
Celotna dokumentacija vloge
V društvu smo se tekom javne razprave obširneje odzvali na predloge sprememb krovnega pokojninskega zakona, a ugotavljamo, da naše pripombe niso bile upoštevane. Vztrajamo, da bi moral predlagatelj črtati tri varčevalne ukrepe, in sicer dvig upokojitvene starosti, spremembo formule za usklajevanje pokojnin in podaljšanje referenčnega obdobja za izračun pokojninske osnove. Poslankam in poslancem smo v premislek in sprejem poslali dva amandmaja. Prvi je ključen za to, da se z reformo naslovi problematiko preteklega prekarnega dela. Drugi amandma pa je bistven za to, da bodo pokojnine v bodoče ohranjale realno vrednost vsaj v enaki meri kot doslej.
S prvim amandmajem predlagamo spremembo 26. člena predloga zakona, ki spreminja 39. člen ZPIZ-2 na način, da se institut zagotovljene pokojnine razširi in bi veljal tudi za upokojenke in upokojence, ki so se upokojili s 35 leti pokojninske dobe brez dokupa ali več. Podobno rešitev je predlagala že vlada Mira Cerarja leta 2017, a je bila v zakonodajnem postopku iz zakona izločena. Na tem mestu ponovno poudarjamo, da se reforma v nobenem delu ne dotika problematike prekarnih delavk in delavcev in da se bodo mnogi med njimi, tudi delavke in delavci s področja kulture, upokojevali po starostnem pogoju (po novem 67 let), a brez 40 let pokojninske dobe brez dokupa. To pomeni, da bodo za te delavce odstotki odmere pokojnine nižji, s tem pa bodo nižje tudi njihove pokojnine. S predlogom spremembe 26. člena, bi vsaj približno poskrbeli za njihovo materialno varnost v starosti. Na podlagi ankete o pokojninski dobi delavk in delavcev v kulturi, ki smo jo izvedli v društvu, smo namreč ugotovili, da zaradi izrazito prekarne narave dela mnogi niti v pozni starosti ne bodo dosegli polne pokojninske dobe. Z našim predlogom bi institut zagotovljene pokojnine tudi ponovno osmislili, saj je v zadnjem času pokojnina za 40 let pokojninske dobe brez dokupa, odmerjena od najnižje pokojninske osnove, presegla višino zagotovljene pokojnine, s čimer je slednja postala odvečna.
Z drugim amandmajem predlagamo črtanje 67. člena predloga zakona, ki spreminja formulo za usklajevanje pokojnin. Vse projekcije in analize kažejo, da bo prav ta ukrep realne pokojnine najbolj znižal, s čimer se bo neposredno poslabšalo materialni in socialni položaj upokojencev. Zgolj s tem ukrepom bo vlada izdatke za pokojnine do leta 2070 zmanjšala za skoraj 2 odstotni točki BDP.
Tekom nedavne referendumske kampanje o Zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti so se praktično vsi deležniki in akterji strinjali, da je materialni in socialni položaj delavk in delavcev v kulturi in umetnosti slab. Široko strinjanje je bilo tudi, da je v zvezi s tem treba ukrepati in sprejeti ukrepe, ki bodo slab položaj odpravili. To je tudi namen predlaganih amandmajev. Verjamemo, da bodo poslanke in poslanci naša predloga preučili in v zakonodajnem postopku zakon dopolnili na način, da bo dejansko izboljšal položaj tako delavcev kot upokojencev.