Z zaključkom prvega razpisa za razvoj in izvedbo projektov na presečišču kulture in zdravja smo v Asociaciji naredili pomemben korak k uveljavitvi umetnosti kot orodja za krepitev duševnega zdravja, psihosocialne podpore ter celostne skrbi za posameznike in skupnosti. Razpis, ki poteka v okviru štiriletnega mehanizma in je sofinanciran s sredstvi EU, je spodbudil izjemno zanimanje ustvarjalcev. Med 50 prispelimi prijavami so bile za podporo izbrane tri medsektorsko zasnovane pobude, ki prepletajo umetnost z zdravstvenim in socialnim delovanjem.
Izbrani projekti – Objem glasu, Zvočni objem in Prisluhni gibu – se posvečajo prostovoljcem v paliativni oskrbi, osebam s tinitusom in bolnikom s fibromialgijo. Vsi trije poudarjajo pomen umetnosti kot podpore pri soočanju z bolečino, izgubo, stresom ter nevidnimi kroničnimi boleznimi. Pri tem preizkušajo modele, ki bi jih bilo mogoče dolgoročno vključiti v zdravstvene in socialne sisteme. Razpis tako ne pomeni le finančne podpore, temveč simbolni premik v razumevanju vloge umetnosti kot vira zdravljenja in družbenih sprememb.
Letošnji razpis je bil še posebej pomemben, saj ni ponudil le finančne podpore, temveč simbolno utrdil premik k razumevanju umetnosti kot aktivnega dejavnika družbene skrbi in dobrega počutja.
Podprti so bili trije projekti, ki s svežimi pristopi, interdisciplinarnim razmišljanjem in občutljivim delom z ranljivimi skupinami odpirajo prostor za nove modele prakse na presečišču umetnosti in zdravja:
- »Objem glasu«, ki v sodelovanju s Slovenskim društvom Hospic razvija metodo vokalno-gibalne improvizacije za podporo prostovoljcem v paliativni oskrbi;
- »Zvočni objem«, katerega osrednja tema je terapevtski potencial glasbe za osebe s tinitusom, z močnim poudarkom na medsektorskem povezovanju;
- »Prisluhni gibu«, ki z uporabo plesno-gibalne terapije naslavlja fizične in psihične stiske oseb s fibromialgijo ter odpira možnosti za vključevanje tovrstnih praks v zdravstvene sisteme.
Skupni imenovalec vseh treh projektov je razumevanje umetnosti kot polja skrbi, ki se ne zaključi pri estetski izkušnji, temveč se neposredno dotika vsakdana posameznikov, njihovih stisk in potreb.
Analiza prijav: bogat razpon idej, koncentracija izzivov
Na razpis se je prijavilo 50 projektnih predlogov, kar kaže na izjemen interes umetniške skupnosti za iskanje poti povezovanja z zdravstvenimi in socialnimi področji. Prijavitelji so bili pretežno umetniki posamezniki, več kot polovica pa jih je svoje projekte zastavila v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, kar je pomenljiv podatek o zavedanju pomena institucionalnih partnerstev. Nekateri so vključili tudi druge vrste organizacij – od domov za starejše in šol do zdravstvenih ustanov in javnih kulturnih institucij, kar kaže na razumevanje raznolikih kontekstov, v katere se umetnost lahko vključuje.
Geografska slika prijav je precej centralizirana: največ jih prihaja iz Osrednjeslovenske regije, predvsem iz Ljubljane. Tako je jasna potreba po dodatnem spodbujanju tovrstnih praks tudi v drugih slovenskih regijah, kjer so zdravstvene in socialne potrebe pogosto izrazite, umetniške pobude pa manj prisotne ali podprte.
Po vsebinski plati so projekti pokrivali zelo širok razpon umetniških praks. Med bolj zastopanimi so bile glasba, interdisciplinarni pristopi, literatura, ples, gledališče in likovna umetnost. Posebej zanimivo je bilo opažanje, da številni prijavitelji umetniške pristope kombinirajo z znanstvenimi, terapevtskimi ali skupnostnimi metodami – od zvočnih terapij do delavnic za čustveno opismenjevanje in senzorno raziskovanje. Takšna vsebinska prepletenost odpira vprašanja o potrebi po dodatni metodološki podpori, saj je pri več prijavah opaziti nedosledno ali nestrokovno rabo pojmov, zlasti pri opisu ranljivih skupin in uporabljenih metod.
Najpogosteje izpostavljene ciljne skupine so bili mladi, starejši, osebe s kroničnimi obolenji, socialno ogroženi in posamezniki z duševno stisko. Opazno je bilo tudi zanimanje za delo z migranti, osebami z razvojnimi težavami in celo z drugimi umetniki, kar odpira prostor za refleksijo umetniške skupnosti o lastni ranljivosti.
Trajanje projektov je bilo razporejeno precej enakomerno – od kratkih, dvomesečnih pilotov do daljših, skoraj enoletnih programov. Vse to kaže na različne ambicije: od uvodnih raziskav do skoraj sistemsko zastavljenih modelov.
Finančni vidik prijav razkriva pragmatičen pristop prijaviteljev: večina je zaprosila za najvišji možni znesek (8.000 evrov), povprečno zaprošena sredstva pa so znašala nekaj več kot 7.000 evrov. Kar dve tretjini projektov je načrtovalo tudi dodatne vire financiranja ali lastna sredstva, kar kaže na resnost namer in razumevanje kompleksnosti izvedbe ter sposobnost partnerjev za povezovanje tudi v teh začentih fazah projektnega cikla.
Razpis Kultura in zdravje 2025 tako ni le podprl treh odličnih projektov, temveč je odprl pomemben prostor za razmislek o sistemskem umeščanju umetnosti v zdravstvene in socialne okvire. Potencial je očiten – potreben pa bo skupen napor vseh deležnikov, da se ta področja dolgoročno utrdijo kot enakovreden del kulturne politike in zdravstvene skrbi.