Znotraj posebne rubrike Kulturosfere Kulturna premišljevanja vsak mesec ponujamo pogled kulturnic in kulturnikov na aktualne izzive kulturne politike.
Avtorica tokratne kolumne Alma R. Selimović je vodja razvojnih projektov v Zavodu Bunker, kjer med drugim že vrsto let organizirajo festival Mladi levi. Tokratna kolumna je posvečena festivalom oziroma umeščanju festivalov v kulturno politiko.
Pravočasnost in zaostajanje za časom
Te dni sem se – tudi v duhu priprav na 21. festival Mladi levi – vrnila k branju zbornika, ki smo ga pred šestimi leti izdali ob 15. izdaji festivala. Iz Levopisa seveda veje nostalgija, spomini, iz katerih so zbledele muke in zdrsi, ostale so zmage in premagane ovire, pa sočne anekdote; iz njega veje tudi kritičnost, a predvsem nek optimizem, radost in občutek nujnosti, da nadaljujemo in vztrajamo.
Kljub temu, da so mnogi v tekstih zbornika kritični do kulturne politike, do okvira festivalov oziroma celotnega umetniškega ustvarjanja, ni videti obupa. Vsi pišemo o občutku nujnosti, potrebnosti, Irena Štaudohar piše o tem, kako jo je ravno festivalska ekipa prepričala v to, da je vse mogoče, piše tudi o pravočasnosti, o tem večnem lovljenju sedanjosti, trenutka in – !!! – tudi o tem, kako se na kulturno-političnem področju nič ne premakne. Pa je festival Mladi levi sam premaknil. In verjetno še mnogo drugih.
K pisanju o festivalih nisem povabljena, ker bi bila strokovnjak za festivale, ampak – vsaj tako predvidevam – ker festivale – delam. Skupaj s sodelavkami. In pri pisanju za Asociacijino Kulturosfero skušam o festivalih misliti v kontekstu kulturne politike, zagovorništva, položaja nevladnih organizacij. In če poskušam na tem terenu razmišljati o pravočasnosti festivalov in kulturne politike …
Festivali (ko pišem o festivalih, imam v mislih umetniške festivale, še natančneje festivale uprizoritvene umetnosti), vsaj tisti dobri, so obenem skupki sedanjosti in test za prihodnost.
Festivali imajo s svojo koncentriranostjo dogodkov, nabojem, ki ga ustvari soočenje umetniških del, umetnikov in publike, razmerij, ki se spletejo med vsemi deležniki in tudi med umetniškimi deli samimi, izjemno moč posneti smetano sedanjosti in obenem loviti prihodnje trende in tudi prihodnje nujnosti, teme, probleme. Ker so festivali tak izbruh izrednega stanja, tak čas izven časa, omogočajo tudi nekakšno milost publike in odprtost za novo, za eksperiment. Sploh tisti festivali, ki imajo jasne strategije, si prav zato lahko včasih privoščijo taktično zastranitev na popolnoma nov teren.
Festivali so tako (lahko) idealen teren za preizkušanje novega. Mladi levi in tudi drugi festivali – redki, ki še vztrajajo iz 90-ih in novi, ki vznikajo in prav tako vztrajajo – od nekdaj hkrati odpirajo nove terene in tako ne samo širijo prostor umetnosti, ampak tudi pionirsko zapolnjujejo niše (ali pa včasih tudi ogromne luknje) na področju kulturnih potreb. Prav festivali, kot so Exodos, Mladi levi, Mesto žensk, so v 90-ih začeli zapolnjevati pomanjkanje mednarodnega uprizoritvenega programa. Mladi levi so nagovorili še prav posebno nišo po predstavitvi mladih, še vzhajajočih umetnikov. Ex Ponto je skušal zapolniti vrzel izginulega sodelovanja z državami razpadle države in poskušal oživeti nekoč živahno izmenjavo (tudi drugi festivali smo nekako začutili odmik nekoč bližnjega prostora in skušali vzpostaviti nova sodelovanja). Festivali so dali svoj doprinos k vzpostavljanju novih prostorov, Ana Desetnica je na primer pripeljala gledališče in ples na ulice, Mladi levi so sistematično začasno naseljevali nove prostore z odri (tudi Stara mestna elektrarna je odprla svoje novo življenje prav s tem festivalom), v okviru festivalov se danes odpirajo tudi razmisleki o vzpostavljanju novih skupnosti, solidarnosti, sodelovanju (Nomad Dance Academy, Spider, Cofestival, Ukrep …).
Po dolgih letih govora o decentralizaciji, sodobnega plesa ni decentralizirala kulturna politika, ampak sta Branko Potočan v Zasavju in Matjaž Farič v Murski Soboti ustanovila Rdeče Revirje in Fronto. (Mnogi slovenski kraji so znani prav po festivalih – na primer Brežice in Radovljica). Festivali v osiromašenih produkcijskih pogojih ponujajo raziskovanje novih produkcijskih modelov ali pa produkcije sploh. Festivali smo imeli dvojezične kataloge in predstave še v času, ko je bilo nadnaslavljanje eksotika. In v času, ko je tako težko dvigniti glasnost umetnosti na raven, da bi prekričala vso dnevno politiko in spektakel potrošništva, so ravno festivali eden izmed tistih, ki to zmoremo – ki nam včasih še uspe ustvariti momentum, ki se raztegne tako od naslovnic do žarečih debat. (Mimogrede, vsi zgoraj omenjeni festivali so festivali nevladnih organizacij.)
Če vse zgoraj nekako priča o temu, da so festivali tisti, ki mnogokrat držimo tempo, ki uspemo biti pravočasni, kulturna politika, kar se tiče festivalov, velikokrat caplja za časom in ne zgleda, kot bi sploh hotela ujeti »pravočasnost« na tem področju.
Festivali oziroma umetniki so naselili elektrarno, nevladni sektor je sproduciral raziskavo o prostorskih možnostih in potrebah in tako utrli pot kulturni politiki za akcijo. Festivali nimajo stabilnega financiranja. Festivalski proračuni so koščki znotraj programskih proračunov ali pa so festivali (večletni) projekti s smešno nizkimi proračuni. Ko se država le zbudi na področju kulturnega turizma, pa nas spusti iz strategije. Pa tudi če pustimo financiranje ob strani, deluje kot da festivali niso del kulturnopolitične skrbi ali vizije.
Primer: oktobra 2016 je bila seja Nacionalnega sveta za kulturo o festivalih in turizmu, pa sem pogledala v državne strategije. Pretekla resolucija NPK 2014-2017 festivalov na področju uprizoritvene umetnosti ni omenjala, omenjeni so bili le na področju filma. V turistični strategiji je bil kulturni turizem sicer omenjen kot del trajnostnih strategij, festivali pa so bili omenjeni predvsem v kontekstu pomanjkanja podatkov (pri čemer imamo ravno za festivale podatke, ki jih zbira Culture.si). Ko je potem lani prišel ven osnutek strategije za leto turizma, smo ravno z Asociacijo organizirali okroglo mizo, kjer smo problematizirali strategijo in poskušali sami izpostaviti možne strategije sodelovanja umetniških festivalov in turizma. Sedaj je leto kulturnega turizma. Ali še ni?
Pravijo sicer, da vitalnosti umetnosti ni mogoče uničiti. Tako bodo verjetno tudi festivali vedno obstajali. Nekaj jih je sicer nehalo obstajati, a se kot nova vitalna scena kažejo novi in to, zanimivo, ravno na področju, ki je najbolj občutljivo, to je na področju sodobnega plesa (statistika dostopna na Culture.si kaže, da je festivalov sicer manj). Mogoče se vitalnosti umetnosti res ne da uničiti, kar pa seveda ni opravičilo, da se ne podpre in razvije obstoječe scene.
V vmesnem času pa nam festivalom ostane, da se razvijamo naprej, da ustvarjamo programe, ki širijo meje umetnosti, in ki umetnost širijo na druga polja. In da vedno znova poskušamo biti pravočasni, spotoma pa pregovoriti tudi kulturno politiko, da ujame tempo. Se vidimo na Mladih levih avgusta! Bomo pravočasni!
* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.