Iz prve vrste: Zavod 0.1

V Kulturosferi nadaljujemo s predstavitvami članic Asociacije. Tokrat smo se pogovarjali z Zavodom za sodobno umetniško prakso in teorijo 0.1.

Zavod 0.1 je kreativna platforma za raziskovanje in produkcijo sodobne umetniške prakse in teorije. Združuje domače in tuje avtorje ter raziskovalce, pri čemer so močno usmerjeni v internacionalizacijo svojega dela.

Kako je korona vplivala na vaše delovanje? Kakšno podporo države bi si želeli?

Kolikor vemo, je bila zadnja premiera pred zaprtjem gledališč zaradi epidemije Covid-19 prav predstava Postaja samobitno avtorja Klemna Janežiča, ki smo jo 12. marca izpeljali v produkciji zavoda Flota in koprodukciji Bunkerja in Zavoda 0.1. Dan zatem smo bili priča prenehanju vseh kulturnih dogodkov. V tem času smo ravno dodobra pričeli tudi z izvajanjem projekta Gibarna. Gre za sklop intenzivnih delavnic, osnovanih na gibu, ki je nastal v sodelovanju z Javnim zavodom Mladi zmaji. Zaradi epidemije smo bili primorani prilagoditi program in ga v večji meri izvesti v obliki spletnih delavnic, kar pa je na koncu omogočilo pestrejši nabor kakovostnih domačih in tujih mentorjev, mednarodno uveljavljenih imen, ki bi jih sicer zelo težko pripeljali v Slovenijo.

Podpora države (in družbe nasploh) je za razvoj – še posebej obrobnih raziskovalnih in umetniških praks – izredno pomembna, in to nikakor ne zgolj v času izrednih razmer, kakršnim smo priča ob epidemiji. Ko se zdi, da je svet nemogoče misliti izven okvirov prevladujoče družbene paradigme (kapitalizma in neoliberalizma), je še kako ključno, da ohranjamo prostor kritičnega diskurza in nudimo podporo tistim vejam humanizma in umetnosti, ki raziskujejo in mislijo dlje od utečenih praks in sistemov. Ministrstvo za kulturo je na strani države prvo, ki bi moralo spremljati, razumeti in spodbujati tovrstna raziskovanja in prakse.

POSTAJA SAMOBITNO. Fotografija: Urša Premik, oblikovanje: Pikto 

Na kakšen način pristopate k oblikovanju lastnih produkcij? Kakšne smernice ustvarjalnega dela zasledujete?

Znotraj svojih produkcij smo osredotočeni predvsem na prisotnost in uporabo giba. Ob tem se gibljemo skozi raznotere zvrsti uprizoritvenih umetnosti: od sodobnega plesa, fizičnega gledališča, butoh, pa vse do postdramskega gledališča, performansa, pa tudi širše, izven scenskih umetnosti, ko nas zanima gib znotraj vizualnih umetnosti, glasbe, filma in intermedijskih umetnosti. Z vsakim projektom znova poskušamo dokazati, da je gib samostojen medij izražanja, ki je zmožen prenosa najtežjih vsebin in narativov, da spodbuja kritično mišljenje in ustvarjalnost, nosi v sebi univerzalnost jezika, premika meje drznosti, ruši tabuje in nasploh soustvarja pomembno umetnostno, kulturno, družbeno in nazorsko raznolikost. Vselej dajemo velik poudarek kakovostnim vsebinam, dovršenim in celostno zaokroženim projektom, odpiramo prostor teoretskemu in praktičnemu raziskovanju, povezovanju profesionalcev iz različnih umetniških in humanističnih področij ter mednarodnem sodelovanju avtorjev in institucij.

V OBJEMU SPROŽILCA ALI POT DO TOČKE NIČ. Fotografija: Drago Videmšek

Kje vidite priložnosti internacionalizacije vašega dela? Na kakšen način se povezujete s tujimi producenti?

Od same ustanovitve dalje sodelujemo z mednarodnimi partnerji in producenti, obenem pa kar se da prispevamo k povezovanju domačih in mednarodnih avtorjev, promociji domačih avtorjev in domačih avtorskih projektov v tujini, prisotnosti na mednarodnih festivalih in odrih, odmevnosti v mednarodnem medijskem prostoru. Z našim delom smo v zelo kratkem času pridobili zaupanja najodmevnejših domačih in mednarodnih, javnih ter zasebnih institucij in festivalov. Ena od poti, ki k temu zagotovo pripomore, je povezovanje s številnimi posamezniki in organizacijami na področju kulture, kot tudi širše (odvisno od specifike posameznih projektov, npr. z univerzami, znanstveno-raziskovalnimi, izobraževalnimi in strokovnimi organizacijami, stanovskimi društvi in drugimi posamezniki). Znotraj projektov tako vselej združujemo profesije, znanja in izkušnje raznolikih posameznikov, tako domačih kot tujih ustvarjalcev in institucij.

Kot nevladna organizacija svoja dela prikazujete v različnih uprizoritvenih prostorih. Kje so prednosti in kje slabosti tega, da nimate lastnega prostora?

Tudi sami smo se na začetku poigravali z idejo, kako bi prišli do lastnega prostora, pa smo kmalu uvideli, da to ne bo najlažje, in da z lastnim prostorom pridejo tudi dodatne obveznosti in skrbi (fiksni stroški obratovanja, investicijsko vzdrževanje itn.). Svojo energijo smo zato raje usmerili v pripravo kakovostnih produkcij in v povezovanja z drugimi institucijami. Ko danes pogledamo nazaj, se zdi to smela naložba. Pri razvoju organizacij je tako kot pri posameznikih – dobro je najprej spoznati kdo si, kaj je tvoja vizija in poslanstvo, kakšno okolje potrebuješ, da lahko izkoristiš svoj potencial do največje mere. Nam trenutno ustreza, da imamo ob vsakem projektu možnost razmišljati o novih in izvirnih prostorih uprizoritve. To nam daje svobodo in nam ne nadeva okov že ob samem štartu. Krasen primer je predstava Torzo (avtorja K. Janežiča), ki bi jo bilo zares težko uprizarjati zunaj strugarne Slovenskih železnic, kjer je nastajala od prvih idej dalje. Je pa res, da vedno obstaja možnost, da tak prostor tudi izgubiš in s tem ponavadi ugasne tudi predstava sama. Gib je tako svoboden medij izražanja, da se včasih zdi nemogoče, da bi nastajal znotraj enega in istega prostora.

TORZO. Fotografija: Uroš Abram

Kakšni so vaši načrti do konca leta?

Leto 2020 ostaja za nas navkljub vmesnemu zaprtju gledališč izjemno delovno in intenzivno. V jeseni bomo v prostoru Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana izvedli ponovitve predstave Postaja samobitno, ki se je med drugim uvrstila tudi v spremljevalni program letošnjega 55. Festivala Borštnikovega srečanja. Sicer pa ravno v tem času na umetniški rezidenci v Bora Bori (Aarhus, Danska) razvijamo naš naslednji projekt z naslovom Za Ludwiga / For Ludwig pod idejno zasnovo koreografa in plesalca Jerneja Bizjaka in dramaturginje Sare Živkovič Kranjc. Projekt je svojevrsten poklon skladateljskemu geniju Ludwiga van Beethovna, čigar 250. obletnico rojstva bomo praznovali v letu 2020 in je obenem neposreden odraz sadov našega povezovanja doma in v tujini. Projekt namreč nastaja v mednarodni koprodukciji Zavoda 0.1, Bora bora (DK), Zavoda Flota in Plesnega teatra Ljubljana, in združuje uveljavljene danske in slovenske ustvarjalce, med slednjimi Klemna Janežiča, Sanjo Nešković Peršin, Nino Ivanišin, glasbenika Miho Šajino (DJ Shekuza), kostumografinjo Tanjo Pađan / Kiss the Future in oblikovalca Jerneja Stritarja. V seriji dogodkov bomo Beethovnovo leto izkoristili za iskanje odgovora na vprašanje: kako preko uprizoritvene umetnosti uprizoriti glasbeno kompozicijo, ki bo povsem razumljiva tudi gluhemu gledalcu?

ZA LUDWIGA. Fotografija: Christoffer Brekne
Deli