Tokrat smo k pisanju kolumne povabili Tomaža Simetingerja iz Zveze kulturnih društev, ki združuje več kot sto tisoč ljubiteljskih ustvarjalk in ustvarjalcev ter skupin.
V kolumni, podobno kot na novinarski konferenci proti rezom v kulturo poziva k povezovanju in sodelovanju.
Distanca pandemije, ki kliče k povezovanju
Pandemija virusa Covid-19 je prinesla novo situacijo v družbi, ki bo zahtevala razmislek, kako v bodoče. Temu se ne bomo mogli izogniti niti na področju kulture. Kot kaže se splošne razmere za kulturne ustvarjalce v prihodnjih mesecih ne bodo izboljševale, temveč ravno nasprotno. Za velik del kulturnikov, ki že prej niso imeli optimalnih okoliščin za svoje delo, se bodo te, vsaj po prvih informacijah, zopet poslabšale.
Razlogov, da je kultura že vrsto let v situaciji, kjer se večino časa srečuje z vedno slabšimi pogoji delovanja, večkrat načetim ugledom kulturnikov (ali kar celotnega segmenta), je več. Kljub temu, da tudi politika in državni odnos do tega področja nosita precejšen del odgovornost, ti razlogi ne izhajajo samo iz njiju. Spremenil se je namreč ustroj delovanja področja kulture, delno so se spremenile funkcije kulture v družbi in njeno dojemanje, a morda tega nismo znali pravi čas zaznati in implementirati. Ne smemo pozabiti, da svojo vlogo pri tem igra tudi t. i. »kulturniški trg«, ki je lahko deloma realen, še pomembneje pa je, da v neki fantazmični obliki obstaja v glavah ljudi, ki radi pribijejo, da bodo dobri kulturniki že sami preživeli na trgu. Ključno za razmeroma slabo pozicijo kulturnih ustvarjalcev je tudi razdrobljenost kulturnikov tako po vsebinski kot organizacijski plati. Gre torej za široko in kompleksno situacijo, ki pa kaže na znatno šibkejšo pozicijo kulture v družbi, kot že kdaj v preteklosti.
Kriza zaradi virusa Covid-19 bo prinesla tudi povsem nove okoliščine za deležnike na področju kulture. Kljub dejstvu, da so se načini organiziranja v kulturi spremenili in pokazali že marsikakšno novo prakso, lahko danes ugotovimo, da nas na ravni sodelovanja in povezovanja čaka še precej dela. Nove tehnološke zmožnosti, razvoj znanosti, razmisleki o umetnosti, družbene potrebe in potrebe posameznika itn., nam narekujejo vnovični premislek o pomenu in vlogi, predvsem pa organizaciji kulture. Skoraj že pregovorno precej razdrobljena in posledično tudi razmeroma šibka je kultura polje, ki kliče po resnem razmisleku o še dodatnih možnostih in oblikah povezovanja in skupnega nastopanja. Le tako bo lahko nastopala usklajeno v javnem in političnem diskurzu s ključnimi odločevalci in deležniki, ki vplivajo na njen razvoj.
Pri tem razmisleku izhajamo iz premise, da kultura ni med najmanjšimi sistemi v neki skupnosti, saj se v njeno produkcijo aktivno udeležuje samo na ljubiteljski ravni več kot 100.000 ljudi. Če k temu vključimo še vse ostale vsebinsko sorodne segmente, ki delujejo na tem področju, je številka pravzaprav izjemno velika. Razumevanje enotnega t. i. »kulturnega ekosistema«, kjer enakovredno sodelujejo javni sektor, samozaposleni, ljubiteljski in poklicni nevladni sektor ter posamezniki, potrebuje minimalni skupni imenovalec. Torej tisti vsebinski povezovalni člen, s katerim je moč povezati in nagovoriti aktivne soustvarjalce kulture in umetnosti. Doseči vsebinski premislek na tej ravni ne bi bilo enostavno, saj je poleg vsebine, ki mora biti med deležniki usklajena, ključen tudi proces njene ozavestitve. Ko se bodo zainteresirani znali in zmogli poistovetiti s takšnim sporočilom, bo moč pričeti graditi in delovati na še močnejšem povezovanju. Takšna povezanost »terena« bo lahko na novo razdelila karte v igri moči in boju za svoj obstanek kulturnikov.
Kultura bi potrebovala neko notranjo vsaj delno preobrazbo v procesu ozaveščanja o skupnem in enotnem nastopanju. Pri tem lahko gre za pravno zelo različne organizacijske oblike in vsebinsko bolj ali manj (ne)sorodne segmente, ki pa morajo dajati navzven enotna in usklajena sporočila. Brez notranje kohezije tega področja bo v primerjavi z ostalimi večjimi državnimi podsistemi (npr. zdravstvu, šolstvu, sociali…) vedno delovala razdrobljeno in neenotno. V svetu odločevalcev bo tako kultura posledično šibkejša in ne bo imela proporcionalno dovolj velike teže pri (so)odločanju in kreiranju kulturnih politik.
Naloga kulturnikov pa je pri tem še toliko večja, ker bi bilo za uspeh skupnega povezovanja vseh deležnikov potrebno preseči pogosto že precej utečene predstave in prakse v boju posameznih kulturnih sektorjev za večji kos državne finančne pogače. Ko bomo na tem polju zmogli preko tega, da poklicni nevladni sektor ne more biti proti javnemu, da samozaposleni ne morejo tekmovati z nevladniki, da ljubiteljska kultura ni samo »nebodigatreba«, ki rabi javni denar, bomo lahko skupaj naredili korak naprej v tvorjenju kulturnih politik. Tekmovanje vsakega posameznega področja kulture, pa naj bo to vsebinsko ali organizacijsko, proti vsem ostalim, bodo le ohranjala razdrobljenost kulturnega sektorja in status quo, ki ne omogoča resnega preboja na tem področju.
Trenutek, ko se je svet s Covidom-19 ustavil, je morda pravi, da se ustavimo tudi na področju kulture, in vprašamo, kako naprej. Kritična refleksija, ki zavestno presega ograje lastnih vrtičkov, bo odgovorila, da če nam epidemija na človeški ravni nalaga vedno večjo socialno distanco, je za kulturnike ravno to verjetno ključni korak v stagnacijo ali pogubo. Iskanje novih načinov sodelovanja in povezovanja poklicnih in ljubiteljskih nevladnih organizacij, javnega sektorja ter samozaposlenih bodo prinesli možnost, da se lažje, enotno in usklajeno soočimo s posledicami, ki jih bo za ustvarjalce prinesel čas (da ne rečem kriza) po epidemiji.
Tomaž Simetinger
* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.