Kulturna premišljevanja: Tadej Meserko

V luči predloga novele Zakona o medijih se je ponovno odprla tudi večna rak-rana slovenskega kulturnega modela – kritika. Ministrstvo pripravlja nov Nacionalni program za kulturo – to je pravi trenutek, da pokaže, ali je pripravljeno kritiko sistemsko uvrstiti v kulturni model, ali bo ostalo pri pavšalnih ocenah stanja.

Kolumno je tokrat prispeval kritik Tadej Meserko, sicer tudi strokovni vodja Asociacije.

                                                         Zakaj kritika?

Razmislek o kritiki se zares začenja z vprašanjem, zakaj kritike sploh nastajajo. Kritika nima ene, pač pa ima mnogotere vplive in zares se bo skozi kratek oris in kasnejšo analizo pokazalo, da je več razlogov, zakaj je kritika pomembna, a nam evidentno ne uspeva pri komuniciranju njenega pomena. Če bi karikirali, je problem kritike zgolj v slabem PR-ju. Če smo realistični, gre seveda za zdrse na zagovorniškem nivoju oziroma odločevalcem potencial kritike verjetno ni v celoti predstavljen in s tem tudi ne razumljiv.

Kritika opravlja vse od funkcije promocije, do ocenjevanja, interpretiranja, vsaj posrednega soustvarjanja umetniških trendov in produkcije, hkrati pa krepi kritični duh in še kaj.

Ob takem naboru večinoma pozitivnih opredelitev je nenavadno, da ustvarjalci prej kot slej kritike zasovražijo (nihče nima zgolj pozitivnih), mediji zares ne najdejo več pravega razloga za njihovo vključevanje, bralci ne vidijo potrebe po informiranju o kakovosti umetnosti, šolski sistem ne najde razloga, da bi se kritičnost krepila tudi z vključevanjem kritiških tekstov, odločevalci pa kritiko koristijo precej sporadično in večinoma sramežljivo.

In potem zaradi nekako nedorečenega sistema pričnemo zapadati v paradokse. V enoletnem projektnem razpisu ministrstva za kulturo je medijski odziv oziroma kritika beležila tako moč, da je bila vključena celo kot izločevalni pogoj. Ob tem se porajajo vprašanja, kako naj ustvarjalci pridejo do kritik, če pa je medijski prostor kritikam nenaklonjen. Hkratno se pri marsikateri zvrsti poraja tudi problem centralizacije in tako mediji, tisti, ki kritike še vključujejo, preprosto ne pošiljajo kritikov na predstave, otvoritve in druge kulturne prireditve izven sedeža medija, pač pa se lokalizirajo na nekaj večjih centrov.

Kritike so tudi povečini slabo plačane, kar pomeni, da se je populacija kritikov v zadnjih desetletjih močno pomladila, zares etabliranih kritikov praktično ne produciramo več, saj se nekdo težko preživlja zgolj kot kritik in s tem se seveda posamezniki hitro pričnejo zanimati za druge preživetvene možnosti.

Poklic kot tak je zagotovo že nekaj časa nevarno blizu ali celo pod točko profesionalnosti, porajajo se tudi relativno nove zagate tako imenovanih dvoživk, posameznikov, ki so avtorji in istočasno kritiki, kar je bržkone preživetvena strategija, ki pa spiralo zgolj še poglablja.

Kulturna politika za področje ne kaže posebnega zanimanja in strategije reševanja. Poleg relativno periodičnih razprav o slabem stanju pa se le redko zgodi kakšne premik. Kot član Društva slovenskih literarnih kritikov lahko povem, da smo si prizadevali za kar nekaj ukrepov, ki pa velikokrat niso doživeli posebnega uspeha, četudi smo zabeležili nekaj premikov. Če stvari aktualiziramo, potem se seveda postavi vprašanje vključevanja kritike v Zakon o medijih. Le ta kritiko obravnava precej bežno in prav posebnih ukrepov niti ne predvideva, v Asociaciji pa smo se na predlog zakona odzvali tudi tako, da se položaj kritike krepi. A seveda stvar presega zgolj en zakon in vprašati se moramo, kaj so lahko še ukrepi, ki bi kritiko uspeli vključiti v kulturni sistem na način, kot se zdi najbolj smiseln. Čisto za konec pa bomo skušali odgovoriti še na vprašanje, kaj je sploh ta smotrnost, ki jo kritika nosi in ki zares razrešuje in naslavlja tudi težave odločevalcev.

Najprej torej ukrepi. Zagotovo je eden prvih, da se področje kritike obravnava v nastajajočem Nacionalnem programu za kulturo, ki si bo moral glede tega zadati konkretne cilje, kar pa ne pomeni zgolj izboljšanje materialnih pogojev, to je zares posledica tega, da se opredeli celostni model, kako je kritika umeščena v nek kulturno politični sistem.

Konkretni ukrepi so seveda lahko spodbude za vključevanje kritike v medije, kar se lahko izvaja preko medijskega razpisa, primerni za kaj takega so tudi razpisi na JAK in morda še kakšen. Vzpostaviti bi bilo potrebno finančno ustrezno močne štipendije, ki bi kritikom omogočile zahtevnejše raziskovalno delo. Prostorsko vprašanje samozaposlenih je v celoti nenaslovljeno in tako kritiki pa tudi marsikdo drug pač dela od doma, kar sicer pripomore k občutku neprofesionalnosti. Razmislek o neki pisarniški lokaciji ne bi bil odveč. Znotraj določenih razpisov bi bilo potrebno stremeti k zagotavljanju minimalnih tarif za kritiko v primeru subvencije. RTV bi morala okrepiti kritiško dejavnost. Kritika je praktično odsotna iz izobraževalnega sistema in še s čim bi se morali spopasti.

In naposled še smoter. Zakaj zares imeti kritiko? Če so odgovori na nekaj prvih izhodišč precej evidentni, ker kritika pač omogoča bralcem predhodni vpogled v ustvarjanje, ponuja interpretacijo in dvigujejo kritično zavedanje, pa je mogoče vseeno največje nelagodje ravno pri odločevalcih.

V tem oziru bi bilo potrebno kritiko razumeti predvsem kot podstat odločanja o razdeljevanju javnih sredstev. Seveda imamo strokovne komisije, ki odločajo o izboru, a strokovna komisija je ena, kritika pa je poliglasna, neodvisna, banalno, ampak res – je pač kritična.

Namesto treh ali petih članov strokovne komisije, je kritika tista, ki lahko in bi morala razsojati o kakovosti produkcije (pustimo aktualno stanje in si zamislimo ideal). In namesto, da potem poslušamo o kuhinji v komisijah in na ministrstvu, bi si odločevalci zares olajšali delo, v kolikor bi del presojanja namesto njih opravil tisti, ki so sicer k temu poklicani in to so kritiki. Seveda kritika ne more biti edina, a v svoji boljši različici je lahko tudi v zelo močno oporo tako strokovnim komisijam, kot sistemu v celoti.

Okrepljena kritika lahko koristi kulturi (in družbi kot taki seveda) na različnih nivojih, prepuščena sama sebi in tokovom kapitala pa degradacija kritike zares pripomore tudi k razkroju pomena kulture. Namesto odpiranja se zapiramo v lastne kroge (kjer se je kritičnost banalizirala v zamerljivost, pavšalnost ali kolegialno plahost) ne da bi zares uspeli nagovoriti širšo publiko, ki ostaja skeptična tudi zato, ker pač že nekaj časa ne naseda več kulturno političnemu modelu, ki evidentno ne deluje dobro.

Preglejmo torej analize, predloge in primere dobrih praks, poglejmo kako lahko neusklajeno kolesje spravimo v delujoči mehanizem (vsekakor ne rabi biti in naj celo ne bo tak, kot je bil nekoč), drznimo si ugrizniti tudi v kakšno grenko tableto in vse skupaj bi naposled kulturi in kulturnikom moralo omogočiti izvrševanja poslanstva, ki sicer ni inertno, pač pa je usmerjeno izrazito navzven in k dobrobiti vseh.

Tadej Meserko, strokovni vodja Asociacije in kritik

* Stališče avtorice ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.