Prostori – težave in rešitve

Pred dvajsetimi leti je v okviru festivala Mladi levi potekala okrogla miza z naslovom Prostorska problematika scenskih umetnosti v mestu Ljubljana. Akterji področja so se letos ponovno srečali, da bi pretresli in opozorili na nenaslavljanje potreb in negativne poledice, ki izhajajo iz tega naslova tako za producente kot tudi za ustvarjalce.

Pia Brezavšček (Društvo za sodobni ples Slovenije), Nevenka Koprivšek (Zavod Bunker), Blaž Peršin (Muzej in galerije mesta Ljubljane), Inga Remeta (Društvo Asociacija) in Rok Vevar (Nomade Dance Academy) z moderatorko Tjašo Pureber, so na okrogli mizi 27. avgusta v Stari mestni elektrarni, iz različnih zornih kotov naslovili pomen prostora v kontekstu delovanja nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi.

Od leta 1999 je sicer vzniknilo kar nekaj novih prostorov, kot so na primer Kino Šiška, Španski borci, Nova pošta in Pocket Theatre, kljub temu pa ustvarjalci ugotavljajo, da je nabor potreb še vedno veliko večji in širši od trenutnih infrastrukturnih kapacitet. Tjaša Pureber je odprla diskusijo z mapiranjem potreb, predvsem kar zadeva vadbene in rezidenčne prostore, od katerih še posebej bije v oči prostorski manko za področje sodobnega plesa.

Ob 15. obletnici Bunkerjevega upravljanja Stare mestne elektrarne, je Nevenka Koprivšek opozorila na prekarnost obstoječih prizorišč sodobne scenske umetnosti. Povedala je, da je vtis stabilnosti situacije tudi delno zavajajoč, saj se upravljavci ob vsakem izteku prejšnje pogodbe znajdejo v negotovi situaciji pred podpisom nove pogodbe. Hkrati pa opozarja na primanjkljaj sredstev za tekoči program in za vzdrževanje odrske infrastrukture. Ker odločevalci vedno znova prelagajo odgovornost drug na drugega oziroma na dejstvo, da za izpolnitev teh potreb ne obstajajo zakonske podlage, je Koprivšek opozorila tudi na strateške dokumente v pripravi, kjer bi morali že v tej fazi predvideti kako bi bilo potrebno to področje tudi zakonsko urediti.

Blaž Peršin je opozoril na dolg, ki ga imajo tako odločevalci, kot tudi sama scena do plesalcev in plesalk oziroma do področja sodobnega plesa še iz samih začetkov razvoja nevladnega kulturno-umetniškega sektorja pri nas. Rezultati in učinki namreč niso sledili angažmaju in prizadevanjem posameznikov in posameznic s področja sodobnega plesa. Opozoril je, da se priložnost za nove prostore pojavi, takrat ko gre tudi za suficit na trgu nepremičnin, a hkrati identificiral šibkost nevladnega sektorja, ko so ob takih priložnost seveda apetiti drugod močnejši.

Inga Remeta je spomnila, da je Uroš Grilc že v zadnjem nacionalnem programu za kulturo stanje na področju prostorov imenoval za kronično problematično. Hkrati je v vlogi predsednice Asociacije razprla horizont razmisleka na nacionalno raven in opozorila, da v mnogih krajih po Sloveniji nimajo niti enega prostora za sodobno scensko umetnost. Ob tem je potrebno upoštevati, da se je področje ves čas tudi intenzivno razvijajo in zato se potrebe tudi vedno znova povečujejo, prav tako pa vsa področja za namene profesionalizacije nujno potrebujejo trajno prostorsko stabilnost. K uprizoritvenim vadbenim in rezidenčnim prostorom pa je Remeta dodala še potrebo po skladiščnih in pisarniških prostorih. Poudarila je tudi, kar se tiče scenskih umetnosti, da je pomembna bližina vadbenih in produkcijskih prostorov, saj sicer nastajajo dodatni nepotrebni stroški.

Pia Brezavšček je spregovorila o travmatični izkušnji akterjev, ki so bili udeleženi pri zgodbi Centra za sodobni ples, ki po prvem klavrnem vzpostavljanju, še čaka na resnejši drugi poizkus zagona. Ideja in prizadevanja so sicer združila in povezala mnogo ljudi, ob povečani aktivnosti se je zgodilo tudi povečanje stanovske prepoznavnosti, a hkrati je bilo zaradi ogromno vložene energije razočaranje tudi toliko večje. Brezavšček je potrdila, da potreba po tovrstnem centru še vedno obstaja in da si bo potrebno za vzpostavitev še naprej prizadevati, da pa žal s strani odločevalcev ni videti prave volje za realizacijo.

Rok Vevar je nadaljeval s potrebo po konceptualnemu obratu pri obravnavi prostorskih potreb za sodobni ples v Sloveniji. Z izkušnjo iz tujine, je izpostavil potrebo po produkcijskih prostorih za sodobno kulturno in umetniško sceno. Tu področje plesa še posebej potrebuje prostor, saj kljub konceptualnim idejnim zasnovam, ki ne potrebujejo posebnega prostora, področje sodobnega plesa dela s telesom, ki pa terja svoj prostor. Zato je predlagal koncept produkcijskih prostorov, ki niso vadbeni ali uprizoritveni. Gre za bivalno-delavne studije, ki ne predvidevajo 8-urni delavnik ampak dolgotrajni celo-dnevni ustvarjalno-bivanjski proces. Vevar pravi, da bomo šele preko omogočanja takega produkcijskega procesa lahko ugotovili kakšne so kvadraturne vadbene in uprizoritvene potrebe.

Na okrogli mizi sta bili prisotni tudi predstavnica iz Mestne občine Ljubljana Mateja Demšič in predstavnica Ministrstva za kulturo Vesna Jurca Tadel. Demšič je izpostavila, da je marsikateri ukrep ali podpora s strani Mestne občine Ljubljana onemogočena zaradi manka zakonske podlage, Jurca Tadel pa je opozorila, da zakonske spremembe nosijo tudi finančne posledice, ki pa si jih glede na trenutni proračun ministrstvo ne more privoščiti. Zato se je okrogla miza zaključila s pozivom Asociacije da kljub vsemu nadaljujemo pogovore o realizaciji in o korakih, ki bodo vodili k cilju, zato da se čez dvajset let ne bomo ponovno sestajali na isto temo, pač pa se bomo lahko zazrli v proces izboljševanja.