Servis: Bruto in neto plačilo samozaposlenega

Servis za ustvarjalce_logo-06

Samozaposlenost spada med atipične oblike dela, ki odstopajo od zaposlitev po pogodbah za nedoločen čas. Samozaposleni se zato včasih znajdejo v situaciji, v kateri si je smiselno prizadevati, da so, njihovemu statusu navkljub, obravnavani čim bolj enakopravno in da niso diskriminirani v primerjavi s tistimi, ki opravljajo isto delo v okviru tipične oblike zaposlitve.

Tokrat v okviru Servisa za ustvarjalce obravnavamo situacijo, ko se samozaposleni dogovori za izplačilo v bruto ali neto znesku, kar niso najbolj prikladni izrazi glede na njegov samozaposleni status, temveč so bolj pogosto v rabi v primeru delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem.

Samozaposleni se pogosto sprašujejo, kako se z naročnikom dela dogovoriti glede plačila: se dogovoriti za plačilo na uro, za izplačilo glede na izvedbo projekta, se pogovarjati o bruto ali o neto znesku itd.? Odgovor na to vprašanje ni enoznačen, vsekakor pa je osnova za obojestransko zadovoljstvo ta, da tako samozaposleni kot naročnik dela uporabljata izraze, ki jih oba razumeta na enak način. Tokrat bomo sicer izhajali iz situacije, ki jo je na servis za ustvarjalce naslovil uporabnik, in sicer nas bo zanimalo, kako preračunati bruto honorar v primeru, ko se samozaposleni dogovori za neto znesek, ki naj bi ga prejel za uro svojega dela?

Do zmede v tovrstni situaciji prihaja, ker se termina bruto in neto po navadi aplicirata predvsem na situacijo običajnega delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem. V tem kontekstu se po navadi uporabljajo štirje izrazi: 1.) bruto-bruto plača predstavlja celoten strošek delodajalca (vključujoč osnovno bruto plačo z vsemi dodatki, prispevki za socialno varnost delodajalca ter povračilo stroškov v zvezi z delom – prevoz, prehrana, itd.), 2.) bruto plača ali osnovna bruto plača (vključuje prispevke za socialno varnost, niso pa vključeni dodatki in stroški, ki so povezani z delom), 3.) neto plača (izplačilo, ki ga prejme delavec brez upoštevanja povračil stroškov v zvezi z delom), 4.) mesečni znesek, ki ga dobi delavec nakazanega na račun (neto plača + povračilo stroškov v zvezi z delom).

V primeru samozaposlitve pa izraza bruto in neto nista pogosto v rabi, zato tudi ni natančno jasno, na kaj naj bi se nanašala. Nekateri bi morda trdili, da je v primeru samozaposlenosti bruto enostavno enako neto, saj posameznik na račun prejme znesek, ki ga nakaže naročnik. Razliko med bruto in neto izplačilom bi lahko predstavljala tudi razlika med celotnim prihodkom, ki ga samozaposleni dobi nakazanega in neto honorarjem, ki samozaposlenemu ostane po plačilu dohodnine. V primeru »normirancev«, dohodnina znaša 4% celotnega prihodka ((100% prihodkov – 80% normiranih odhodkov) X 0,2). V tem kontekstu torej neto znesek znaša 96% celotnega bruto zneska. Če vzamemo hipotetičen izračun, po katerem oseba opravi 100 ur dela in se z naročnikom storitve dogovori za plačilo 10 EUR neto/uro, to pomeni, da bi moral biti znesek na računu 1041,7 EUR (neto znesek + dohodnina) in ne 1000 EUR (saj bi v tem primeru bil neto znesek honorarja zgolj 960 EUR).

Tovrsten izračun izhaja iz specifičnega razumevanja izrazov bruto in neto, ki samozaposlenemu ni najbolj v interesu, saj je iz njegove perspektive smiselno,  da se zavzema za to, da je plačan primerljivo z bruto-bruto izplačilom, ki ga pri istem delodajalcu dobivajo redno zaposleni, saj si mora tudi samozaposleni kriti stroške, ki nastanejo v povezavi z delom (prevoz, malica, itd.) in plačati prispevke za socialno varnost (če nima priznane pravice do plačila prispevkov za socialno varnost pri ministrstvu za kulturo). Sledeč raziskavi, ki jo je je opravilo Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, bi moral samozaposleni, da bi si izplačal znesek, ki ustreza minimalni plači (kot je bila ta opredeljena v januarju 2018, torej 638 EUR) zaslužiti kar 1223 evrov mesečno. To pomeni, da bi morali nato plačo pomnožiti kar s količnikom 1,91, da bi prišli do bruto plače. V isti raziskavi avtorji tudi navajajo, da bi morala minimalna urna postavka za samozaposlenega znašati 10,21 EUR.

Kot že rečeno, vsa zgoraj omenjena sklepanja izhajajo iz specifičnega razumevanja izrazov bruto in neto, ki se v kontekstu samozaposlenih sicer uradno ne uporabljajo. Samozaposlenim zato svetujemo, da se z naročnikom storitve natančno dogovorijo glede tega, kako konkretno razumejo oba termina. Najpogostejša praksa je sicer ta, da samozaposleni pri plačilu za posamezne storitve, ki jih izvaja, ne uporablja izrazov bruto in neto, temveč se dogovarja o znesku plačila/honorarju, ki je potem tudi zapisan na računu. Pri tem pa se je s perspektive samozaposlenega smiselno zavzemati za to, da ne prihaja do diskriminacije v primerjavi z redno zaposlenimi, ki opravljajo podobno delo in da se naročniku predstavi, kolikšen del plačila predstavlja vaš dejanski honorar, kolikšen del pa morate porabiti za plačilo dohodnine, stroške prevoza, malico, prispevke za socialno varnost, itd.