Asociacija kot mreža nevladnih organizacij v kulturi spremlja tudi razvoj civilne družbe na sploh. Nedavno je bila objavljena raziskava The future evolution of civil society in the European Union by 2030, v kateri je zabeležen pregled stanja civilne družbe v EU, raziskava pa se osredotoča predvsem na možnosti in smeri razvoja nevladnega sektorja.
Raziskavo sta opravili organizaciji ENNA (European Network of National Civil Society Associations) in CNVOS (Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij), katere članica je tudi Asociacija.
Raziskava v uvodu opozarja, da v EU ni skupne definicije nevladnega sektorja ali organizacij, ki bi predstavljale civilno družbo, med katerimi so seveda tudi nevladne organizacije. Pojem je torej širši, v različnih državah pa sta si področji nevladnega sektorja in civilne družbe različno oddaljena. Raziskava zavoljo koherentnosti govori predvsem o civilno družbenih organizacijah.
Na začetku so opredeljene težave civilne družbe, ki so povzete v petih točkah, in sicer demografske spremembe, digitalizacija, ekonomska kriza, populizem in krčenje prostora civilne družbe. Med navedenimi so med zanimivejšemi predvsem populizem, digitalizacija in krčenje civilno družbenega prostora.
Težave z digitalizacijo so predvsem v pojavljanju navidezno bolj neposredne in s tem manj strukturirane participatorne družbe, ki jo omogočajo nekatere sodobne digitalne platforme. V tem smislu se zdi, da civilno družbene organizacije ne opravljajo več svoje vloge oziroma niso potrebne, saj se vzpostavljajo bolj neposredni mehanizmi za aktivno državljanstvo. Vseeno pa tovrstni mehanizmi še niso dovolj raziskani, da bi lahko potrdili njihove pozitivne učinke, in zato lahko v tej fazi govorimo predvsem o zmanjševanju klasičnega civilno družbenega delovanja, kar vsekakor predstavlja, če ne že obstoječi pa vsaj potencialni problem za klasične organizacije.
Naslednje veliko vprašanje se fokusira na populizem, saj postaja očitno, da želja po škandaloznih novicah prodira v vse sektorje, karse zajeda tudi v civilno družbene organizacije. Mediji pokrivajo predvsem izjemno izstopajoče zgodbe, medtem ko civilna družba pogosto ne deluje na način spektakla, zato so najbolj pozitivne zgodbe večinoma prezrte. V ospredje prihajajo senzacionalistične vsebine, ki s tem zavirajo realni napredek sektorja, ki se mora prilagajati, in se na nek način boriti tudi za pozornost medijev, zato da opravlja svoje temeljno poslanstvo.
Velik problem je tudi dejstvo, okoli katerega se strinjajo številni raziskovalci, in sicer, da se prostor civilne družbe krči. To se odvija na različnih nivojih in je posledica različnih dejanj. Po eni strani je ob tem vedno prisotno vprašanje financiranja, ki se ponekod bolj, drugje manj znižuje, vprašljive pa so tudi nekatere spremembe v načinih financiranja civilne družbe. Prihaja tudi do omejitev zbiranja finančnih sredstev, na primer prepovedi pridobivanja nekaterih tujih sredstev, ipd. Naposled je tu še fenomen večanja števila provladnih nevladnih organizacij, kar je bilo nekoč značilno predvsem za totalitarne režime.
Raziskava na koncu razišče nekaj možnih scenarijev, s katerimi se bo soočala EU glede civilne družbe in ponudi nekatere rešitve. Glede populizma tako predlaga predvsem osveščanje o pojavu, glede digitalizacije pa povezovanje in integracijo novih tehnologij v procese civilno družbenih organizacij. Krčenje prostora civilne družne pa je potrebno po mnenju avtorjev nasloviti na način, da na evropski ravni spremenimo razumevanje civilne družbe in jo ponovno afirmiramo v razumevanju, da je civilna družba eden temeljnih gradnikov demokracije in pluralizma, in da je kot taka ključni del moderne, odprte in strpne družbe.