Iz prve vrste: Zavod Zank

Foto: Prizor iz filma Za konec časa@Zavod Zank
Foto: Prizor iz filma Za konec časa@Zavod Zank

Zavod Zank je prepoznaven predvsem po produkciji umetniškega filma, performansih in sorodnih ustvarjalnih praksah. Predvsem na področju filma je produkcija, ki so jo posneli ustvarjalci v Zanku, pustila neizbrisen pečat.

Zavod Zank je eden prvih članov Društva Asociacija in z dolgo kontinuiteto tvorno sodeluje v razpravah okoli sprememb našega kulturno političnega sistema. Tokrat smo se o aktualnih izzivih kulturne politike pogovarjali z Emo Kugler.

Zank se pretežno ukvarja s filmom in performansom. Kaj bi bilo potrebno na teh področjih urediti za optimalno delovanje umetnic in umetnikov?

Ne samo ti dve umetniški praksi, ki ste ju navedli, pri vseh umetniških praksah je prvi in najpomembnejši razlog, ki onemogoča vsaj kolikor toliko normalno delovanje, ki bi imelo neko zdravo-razvojno kontinuiteto, pomanjkanje denarja. Morda se to sliši banalno, a tako je. In to je stvar politike, da to uredi. Govoričenja okoli tega je veliko in rezultati so očitni. Iz leta v leto je slabše.

S katerimi težavami se soočate in katere prakse iz tujine pogrešate pri nas?

Vse težave, s katerimi se soočamo, imajo en in edini izvor v pomanjkanju denarja. In te težave povzročajo to, da noben projekt ne more biti realiziran, kot je bil zamišljen.

Za primer dam film, ki ga končujem. Dotacija Slovenskega filmskega centra je znašala 11% predračunske vrednosti filma. Razumem, da ga ne morejo financirati 100%, in da mora producent pridobiti določen delež. A tu se skriva ključ. Art film in ženska, režiserka – za to so merila očitno drugačna. Na žalost je to v filmski srenji velik problem.

Praks v tujini ne poznam dovolj dobro in ker ne vem kako funkcionirajo, jih zato tudi ne pogrešam. A se bojim, da se tudi tam vse bolj teži h komercializaciji in hiperprodukciji.

Kakšne težave za vaše delo prinaša nerazumevanje odločevalcev pri tem, da se različni žanri sodobne umetnosti med seboj v realnem življenju prepletajo, medtem ko razpisi tega ne spodbujajo?

Prepričana sem, da se odločevalci niti ne sprašujejo o še bolj bistvenem, to je o pomenu obstoja umetnosti v družbi. Če bi se vprašali o tem bistvenem, bi bilo stanje na tem področju drugačno. Prepletanje različnih žanrov sodobne ali katere koli druge umetnosti pa ni stvar odločevalcev, to je izključno stvar umetnic in umetnikov.

Naloga odločevalcev je ena in edina, da poskrbijo, da ta sfera družbe lahko dela/obstaja.

In te funkcije, za katero so plačani z davkoplačevalskim denarjem, ne izvršujejo. Če se bodo umetniki/umetnice ravnali po razpisnih spodbudah, namigih, kaj je za družbo dobro, sprejemljivo, potem to niso umetniki, ampak le izvrševalci mediokritetne, vsem prijazne kulture.

Asociacija je zaradi izjemno škodljivega programskega in večletnega projektnega razpisa od vlade izborila dodatna sredstva za kulturo in umetnost, v aprilu objavljeni razpis pa ima spet veliko problematičnih točk. Kako komentirate celotno dogajanje in kako sicer gledate na razpisne mehanizme za kulturo pri nas?

Aprilski razpis je bil diskriminatoren, namenjen le večjim producentom in bolj kot v izvorno produkcijo usmerjen v import-export; in ni niti v eni točki razrešil devastacije, ki so jo povzročili letošnji (in tudi že prejšnji) razpisi. To je bila le ad hoc reševalna akcija ali mnogo hrupa za prazen nič. Razmišljati bi morali prej.

Razpisne mehanizme vidim kot neko okorelo birokratsko formo, ki se je uradniki držijo kot pijanec plota. Kajti vse, kar je tam zapisano, zahtevano, za določene segmente umetnosti pa še posebni pogoji, ki jih dodajo – vse to so le eliminacijski faktorji, ki jim omogočajo, da lahko prijavljen projekt brez premisleka o njegovi vsebini prav zaradi tega posebnega (ali katerega drugega) pogoja izvržejo.

Vse to nima nič z zdravo pametjo, kaj šele z nekim razmislekom o pomenu obstoja tako kulture in še posebej umetnosti. Pač, leto se začne in tisto malo denarja, ki je na razpolago je treba razdeliti in najlažje je ubrati pot: »tako je zahtevano v razpisu«, pa čeprav neumnost kriči do neba. In tako si po pilatovsko operejo roke, proračunski denar je razdeljen, naloga opravljena in svet se vrti naprej.

Bližajo se državnozborske, kasneje pa tudi lokalne volitve. Kaj so po vašem mnenju največje težave na polju neodvisne kulture, ki bi jih morala politika spremeniti?

Enostaven odgovor: izenačiti pogoje delovanja neodvisne kulture/umetnosti z institucionalno.

Asociacija je v zadnjem obdobju večkrat naslovila problematiko zdravstvenega sistema za samozaposlene v kulturi. Kaj so po vašem mnenju največje težave z zdravstvom samozaposlenih?

Bolniško nadomestilo šele po 30 delovnih dneh bolezni. S tem istim problemom se sooča velik del prebivalstva, mi samozaposleni v kulturi, samostojni podjetniki in vsi prekarci. Vse kaže, da postajamo kastno segmentirana družba.

Kakšni so vaši prihajajoči projekti?

To je pa v tem trenutku še v rokah tistih, ki »vedo«. Odločevalcev.